Jedro

V izreku sodbe je konkretizirano ravnanje obsojenca, ki pomeni začetek poškodovanja telesne integritete, ki bi očitno privedlo do hude telesne poškodbe (zaletavanje z avtomobilom v avto, v katerem sta bila oškodovanca). Opis dejanja tako vsebuje konkretizacijo zakonskih znakov poskusa kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 134. člena v zvezi z 22. členom KZ.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v višini 600,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Novem mestu je A. U. spoznalo za krivega, da je z dejanji opisanimi pod točkami 1 in 2 izreka sodbe storil štiri kazniva dejanja poskusa kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 134. člena v zvezi s prvim odstavkom 22. in drugim odstavkom 16. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) ter da je z dejanjem, opisanim pod točko 3 storil kaznivo dejanje napada na uradno osebo, ko ta opravlja naloge javne varnosti po prvem odstavku 303. člena v zvezi z drugim odstavkom 16. člena KZ. Za vsako od dejanj pod točkama 1 in 2 je obsojencu določilo kazen štiri mesece zapora, za dejanje, opisano pod točko 3 pa je določilo kazen dva meseca zapora ter nato po določbah o steku izreklo enotno kazen eno leto in štiri mesece zapora. Na podlagi določbe prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in sodno takso. Oškodovanca je na podlagi določbe drugega odstavka 105. člena ZKP s premoženjskopravnima zahtevkoma napotilo na pravdo. Višje sodišče v Ljubljani je delno ugodilo pritožbam zagovornikov obsojenca in okrožnega državnega tožilca ter sodbo sodišča prve stopnje v odločbah o krivdi, kazenski sankciji in stroških kazenskega postopka ter premoženjskopravnem zahtevku spremenilo tako, da je obsojenca na podlagi določbe 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za dejanja opisana pod točko 2 in 3 sodbe sodišča prve stopnje. O stroških kazenskega postopka je za oprostilni del sodbe odločilo na podlagi določbe prvega odstavka 96. člena ZKP, oškodovanca D. M. in J. V. je s premoženjskopravnima zahtevkoma na podlagi določbe tretjega odstavka 105. člena ZKP napotilo na pravdo. Za vsako kaznivo dejanje poskusa hude telesne poškodbe, opisano pod točko 1 sodbe sodišča prve stopnje je določeno kazen zvišalo na sedem mesecev zapora ter nato obsojencu na podlagi določb o steku izreklo enotno kazen eno leto in en mesec zapora. V ostalem pa je pritožbi ter pritožbo pooblaščenke oškodovancev M. in V. zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper obsodilni del pravnomočne sodbe so obsojenčevi zagovorniki vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona. Vrhovnemu sodišču so predlagali, naj zahtevi ugodi ter izpodbijano sodbo tako spremeni, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa se zavzemajo za razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec v pisnem odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da naj se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne. Kršitev kazenskega zakona, ki jo uveljavlja, ni podana, uveljavlja pa tudi razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, česar z vloženim izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno uveljavljati.

4. O odgovoru državnega tožilca se obsojenec in zagovornik nista izjavila.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določbe kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju se Vrhovno sodišče omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene.

7. Kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, da dejanje, za katero se obtoženec preganja, ni kaznivo dejanje, zagovorniki uveljavljajo z navedbami, da v sodbenem izreku ni navedeno, da je storilec (obsojenec) naklepno izvršil nekaj, kar se lahko šteje kot začetek izvršitvenega dejanja ter da je to storil zaradi povzročitve konkretne prepovedane posledice. Kazenski zakonik pri kaznivih dejanjih zoper življenje in telo kot merilo, za katero kaznivo dejanje gre, določa težo telesne poškodbe, ki mora biti v izreku vsake sodbe konkretizirana. V obravnavanem primeru pa je v izreku sodbe naveden abstraktni del kaznivega dejanja hude telesne poškodbe, v konkretnem, dejanskem delu pa je le opisano, kako se je obsojenec zaletaval v vozilo oškodovancev. Oškodovanca telesnih poškodb nista dobila in nobena konkretna telesna poškodba tako ni opisana v sodbenem izreku, zato obsojenec tudi meni, da pravna opredelitev dejanja ni pravilna.

8. Zagovorniki pravilno opozarjajo, da mora opis ravnanja kot kaznivega dejanja vsebovati natančno in določno opredelitev izvršitvenega ravnanja (storitev ali opustitev) z navedbo konkretnih okoliščin, ki dejanje opredeljujejo kot historičen dogodek. Pomembno je, da opis kaznivega dejanja (v sodbi, obtožbi, sklepu o preiskavi itd.) obsega vse elemente posameznega kaznivega dejanja. Ni pa se mogoče strinjati z zagovorniki, da opis dejanja v izpodbijani pravnomočni sodbi ne zadosti navedenim kriterijem. Po ustaljeni sodni praksi morajo biti v opisu dejanja zakonski znaki posameznih kaznivih dejanj iz abstraktnega opisa kaznivega dejanja v zakonu praviloma konkretizirani z dejstvi in okoliščinami, če je to seveda mogoče in smiselno. V obravnavanem primeru gre za poskus kaznivega dejanja hude telesne poškodbe v prvem odstavku 134. člena v zvezi z 22. členom KZ. V opisu dejanja so navedeni abstraktni zakonski znaki kaznivega dejanja hude telesne poškodbe. Opisane so (alternativno) posledice storilčevega ravnanja na telesu oziroma zdravju žrtve, ki služijo kot kriterij za opredelitev kaznivega dejanja. V primeru, če je posamezen znak kaznivega dejanja dovolj določno opredeljen že v zakonu, ga sodišče v opisu konkretnega dejanskega stanu v konkretnem primeru ne bo ponavljajo. Dejanje je ostalo pri poskusu, kar je opisano pri konkretizaciji izvršitvenega ravnanja obsojenca, zaletavanje s SUV vozilom „Mercedes ML“ v avtomobil, v katerem sta bila oškodovanca, z navedbo, da hudih in življenjsko nevarnih poškodb (znaki kaznivega dejanja hude telesne poškodbe, ki so opisani v abstraktnem delu opisa dejanja) ni uspel povzročiti, ker sta oškodovanca izskočila iz zgnetenega vozila in se z begom rešila, da ju ni hudo telesno poškodoval. Ker je dejanje ostalo pri poskusu in oškodovanca poškodb zaradi obsojenčevega ravnanja nista dobila, v opisu dejanja sodišče ni bilo dolžno niti ni moglo ponavljati abstraktnih znakov hude telesne poškodbe kot posledice obsojenčevega ravnanja, ki so navedeni v uvodnem delu opisa dejanja. V izreku sodbe je konkretizirano ravnanje obsojenca, ki pomeni začetek poškodovanja telesne integritete, ki bi očitno privedlo do hude telesne poškodbe (zaletavanje z avtomobilom v avto, v katerem sta bila oškodovanca). Opisano in konkretizirano je torej obsojenčevo ravnanje, ki bi vodilo v posledico telesne poškodbe ali življenjske ogroženosti kot zakonski znak kaznivega dejanja hude telesne poškodbe. Dovolj je konkretiziran opis posledic, zaradi katerih bi lahko bilo v nevarnosti življenje oškodovancev. Opis dejanja tako vsebuje konkretizacijo zakonskih znakov poskusa kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 134. člena v zvezi z 22. členom KZ. Zato Vrhovno sodišče ne pritrjuje vložnikom zahteve, da dejanje, opisano v izreku sodbe, ni kaznivo dejanje in da je bila storjena kršitev kazenskega zakona po prvi točki 372. člena ZKP.

9. Vložniki zahteve tudi navajajo, da dejanje ni pravilno pravno opredeljeno. Ker navedbe podrobneje ne obrazložijo, je Vrhovno sodišče ni moglo preizkusiti.

10. Ostale navedbe v zahtevi, da ni podan obsojenčev eventualni naklep upoštevaje, da se je le dvakrat zaletel v vozilo, da nobeden od oškodovancev ni bil poškodovan, da ni ugotovljeno, kakšne poškodbe je obsojenec zasledoval in ker telesnih poškodb ni mogoče ugotoviti vnaprej, dokler še niso povzročene, tudi ni mogoče izključiti, da je obsojenec hotel oškodovanca le prestrašiti ne pa ju telesno poškodovati, da sodišče ne razpolaga z nobenim objektivno ugotovljenim dejstvom, kakšna je bila motorna sila vozil ob trku in ali je obsojenec vozilo obvladoval, da sodišče o tem le ugiba ter če bi obsojenec hotel oškodovanca res poškodovati, bi ju lahko povozil po tem, ko sta bila že izven vozila, ne predstavljajo uveljavljanja kršitve zakona. Vložniki zahteve s citiranimi navedbami zatrjujejo, da je dejansko stanje zmotno ugotovljeno ter menijo, da je sodišče napačno ugotovilo odločilna dejstva, na podlagi katerih je uporabilo kazenski zakon. Z navedbami uveljavljajo zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki je z vloženim pravnim sredstvom, ni dovoljeno uveljavljati.

11. Ker kršitev kazenskega zakona iz 1. točke prvega odstavka 420. člena ZKP ni podana in ker vložniki uveljavljajo tudi zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

12. Izrek o stroških temelji na določbi 98. a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Stroški predstavljajo sodno takso, ki je odmerjena ob upoštevanju tarifnih številk 7114 in 7152 po Zakonu o sodnih taksah ter ob upoštevanju trajanja in zahtevnosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, ugotovljenih v pravnomočni sodbi.