Jedro

Odločba o imenovanju v. d. dekana je akt, ki nima nobenih znakov upravnega akta, kot ga določa drugi odstavek 2. člena ZUS-1. Ker tudi Zakon o visokem šolstvu ali kakšen drug zakon ne določa, da je zoper imenovanje v. d. dekana dopusten poseben upravni spor, je bilo treba tožnikovo tožbo zoper akt o imenovanju v. d. dekana zavreči. Rektorjev akt določa le imenovanje v. d. dekana, in ne določa ničesar o volitvah dekana. Če pa bi s svojimi akti oziroma dejanji posegel v volilni postopek, pa bi bilo mogoče te akte oziroma dejanja, seveda ob izpolnjevanju drugih predpisanih pogojev, izpodbijati s tožbo po 4. členu ZUS-1, vendar take tožbe tožnik ni vložil.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožena stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožnikovo tožbo zoper odločbo rektorja Univerze B., št. 1142-12/2012 z dne 4. 4. 2012, s katero je bil izredni profesor dr. A. A. imenovan za vršilca dolžnosti dekana Univerze B., Fakultete za C., za mandatno obdobje enega leta, ki teče od dne imenovanja, to je od 5. 4. 2012, do 4. 4. 2013 (I. točka izreka); na podlagi 32. člena ZUS-1 zavrglo zahtevo za izdajo začasne odredbe (II. točka izreka) in odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa povzema postopek za imenovanje dekana, ki ga določata Statut Univerze B. in Pravila o organizaciji in delovanju Fakultete za C.. Ker z izpodbijano odločbo niso bili ustavljeni oziroma prekinjeni postopki za izvolitev in imenovanje novega dekana, pač pa je bil imenovan le vršilec dolžnosti dekana s posebnimi pooblastili, je sodišče presodilo, da izpodbijana odločba ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Zahtevo za izdajo začasne odredbe pa je sodišče zavrglo zato, ker je vložena tožba v upravnem sporu procesna predpostavka za meritorno odločanje o tej zahtevi. O stroških postopka je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. 3. Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavi v I. in III. točki ter zadevo vrne drugemu senatu upravnega sodišča v ponovno odločanje, izpodbijani sklep v II. točki pa spremeni tako, da izda začasno odredbo, s katero zadrži izvršitev izpodbijanega sklepa do pravnomočne odločitve o zadevi. Meni, da je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da z izpodbijano odločbo še ni bilo poseženo v njegovo volilno pravico. Z izdajo izpodbijane odločbe je nastopila objektivna ovira, zaradi katere ni bilo mogoče izvesti volitev dekana v skladu z Rokovnikom z dne 1. 3. 2012. Mandat v. d. dekana naj bi trajal do 4. 4. 2013, to pa je do dne, ko bi morale biti volitve novega dekana že izvedene. S tem pa je poseženo v tožnikovo pravico in njegove pravne koristi. Istega dne, ko je bil izdan izpodbijani sklep, je v. d. dekana razveljavil tudi volilna opravila in postopek izvolitev, s tem pa volitve dekana v predvidenih rokih niso več mogoče. 4. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev.

K I. točki izreka:

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po presoji Vrhovnega sodišča je pravilna odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožnikove tožbe na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, saj akt o imenovanju v. d. dekana ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. V upravnem sporu namreč sodišče odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika; o zakonitosti drugih aktov pa sodišče odloča le tedaj, če tako določa poseben zakon. Upravni akt v smislu drugega odstavka 2. člena ZUS-1 pa je upravna odločba ali drug javnopravni, enostranski, oblastveni akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je državni organ, organ lokalne skupnosti ali nosilec javnega pooblastila odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika (lahko tudi pravne osebe ali organizacije), ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Odločba o imenovanju v. d. dekana pa je akt, ki nima nobenih navedenih znakov upravnega akta, kot ga določa drugi odstavek 2. člena ZUS-1. Ker tudi Zakon o visokem šolstvu ali kakšen drug zakon ne določa, da je zoper imenovanje v. d. dekana dopusten poseben upravni spor, je bilo treba tožnikovo tožbo zoper akt o imenovanju v. d. dekana zavreči. 7. Vrhovno sodišče zavrača tudi pritožbeni ugovor tožnika (ki je ponovljen tožbeni ugovor), da je bilo z imenovanjem v. d. dekana poseženo v njegovo (pasivno) volilno pravico. Tožnik je s tožbo izpodbijal akt rektorja o imenovanju v. d. dekana po določbi 2. člena ZUS-1. Rektorjev akt določa le imenovanje v. d. dekana, in ne določa ničesar o volitvah dekana. Če pa bi s svojimi akti oziroma dejanji posegel v volilni postopek, pa bi bilo mogoče te akte oziroma dejanja, seveda ob izpolnjevanju drugih predpisanih pogojev, izpodbijati s tožbo po 4. členu ZUS-1, vendar take tožbe tožnik ni vložil. 8. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje v delu, ko je zaradi zavrženja tožbe zavrglo tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe. Obstoj upravnega spora, s pravilno vloženo tožbo, je v skladu z določbami 32. člena ZUS-1 namreč osnovna predpostavka za morebitno izdajo začasne odredbe.

9. Ker je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe, je pravilna tudi njegova odločitev, ko je na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

10. Vrhovno sodišče je tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, zaradi katerih se sklep lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (76. člen v zvezi z 82. členom ZUS-1).

K II. točki izreka:

11. Tožena stranka mora sama trpeti svoje stroške pritožbenega postopka, saj s svojim odgovorom na pritožbo ni prispevala k odločitvi Vrhovnega sodišča (prvi odstavek 165. člena v zvezi s drugim odstavkom 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1)