Jedro

Tožeča stranka ne vlaga tožbe zoper upravni akt, ampak od sodišča zahteva ugotovitev neobstoja prednostne terjatve, ki jo je v stečajni postopek priglasila tožena stranka.

Sodna pristojnost nastopi šele po tem, ko je o terjatvi dokončno odločeno s strani pristojnega davčnega organa. Kar za konkretni primer pomeni, da mora biti s strani pristojnih davčnih organov najprej dokončno odločeno o spornem upoštevanju pravil vrstnega reda pri poplačilu odprtih davčnih obveznosti, od katerega je odvisno, ali ima prijavljena terjatev položaj (odprte) prednostne terjatve, kot se ugotavlja v tožbi, ali ne.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je na podlagi napotila stečajnega sodišča iz sklepa o preizkusu terjatev z dne 27. 7. 2015 pri Okrožnem sodišču v Kopru vložila tožbo zaradi ugotovitve neobstoja prednostne terjatve v višini 2.005,08 EUR. S sklepom št. Pg ... z dne 14. 9. 2016 se je Okrožno sodišče v Kopru izreklo za stvarno nepristojno in tožbo odstopilo v reševanje tukajšnjemu sodišču. 2. Tožeča stranka v tožbi navaja, da je tožena stranka v stečajnem postopku prijavila terjatev v višini 2.005,08 EUR iz naslova prispevkov za zdravstveno zavarovanje, ki pa je bila s strani stečajnega dolžnika poplačana 10. 10. 2014. Davčni organ je samovoljno, enostransko in brez vsakršne podlage s plačanimi prispevki po REK obrazcih zapiral terjatve iz naslova neplačanega DDV, kar pa bi bila v stečajnem postopku navadna terjatev. Sodišče naj zato ugotovi, da navedena prednostna terjatev ne obstoji, zahteva pa tudi povračilo stroškov postopka v priglašeni višini.

3. Tožba ni dovoljena.

4. Po določbi 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče samo, če tako določa zakon. Predmet (rednega) upravnega spora je torej upravni akt, kot ga določa zakon v drugem odstavku 2. člena ZUS-1. To pomeni, da ima posameznik, ki je z upravnim aktom prizadet v svojih pravicah ali pravnih koristih, možnost sodnega varstva v upravnem sporu. Iz navedenega tako izhaja, da mora biti stranki najprej v upravnem postopku izdan in vročen (dokončni) upravni akt, zoper katerega lahko nato vloži tožbo pri naslovnem sodišču. 5. V konkretnem primeru tožeča stranka ne vlaga tožbe zoper upravni akt, ampak od sodišča zahteva ugotovitev neobstoja prednostne terjatve, ki jo je v stečajni postopek priglasila tožena stranka. Takšen zahtevek oziroma tožbeni predlog v upravnem sporu glede na zgoraj obrazloženo ni mogoč. Te možnosti ne dajejo niti določbe 314. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), ki se uporabljajo v primeru, če je v stečajnem postopku prerekana terjatev za plačilo davkov ali prispevkov. Tudi v tem primeru nastopi sodna pristojnost šele po tem, ko je o terjatvi dokončno odločeno s strani pristojnega davčnega organa. Kar za konkretni primer pomeni, da mora biti s strani pristojnih davčnih organov najprej dokončno odločeno o spornem upoštevanju pravil vrstnega reda pri poplačilu odprtih davčnih obveznosti, od katerega je odvisno, ali ima prijavljena terjatev položaj (odprte) prednostne terjatve, kot se ugotavlja v tožbi, ali ne.

6. Glede na zgoraj navedeno sodišče ugotavlja, da odločanje o sporu ne spada v sodno pristojnost. Sodišče je zato tožbo zavrglo za podlagi 1. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. 7. Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerih trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi.