Jedro

S trditvijo, ki je za eno stranko neugodna, lahko druga stranka, za katero pa je trditev koristna, res utemelji svoj zahtevek. Vendar takšno anticipirano (vnaprejšnje) priznanje učinkuje šele, če se nasprotna stranka nanj sklicuje.

V primeru, če je eden od zakoncev (ali oba) samostojni podjetnik posameznik (s. p.), je del skupnega premoženja lahko tudi podjetniško organizirano premoženje, če je pridobljeno z delom v času trajanja zakonske zveze. Podjetnik namreč ni pravna oseba in prav tako ne njegovo podjetje. To pa pomeni, da so tudi obveznosti, nastale v zvezi z opravljanjem podjetniške dejavnosti v okviru s. p., lahko obveznosti, nastale v zvezi s skupnim premoženjem, za katere odgovarjata zakonca nerazdelno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožena stranka sama krije stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim delom uvodoma navedene sodbe je sodišče prve stopnje ugotovilo, da obstoji terjatev tožnika do toženke v višini 7.798,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 1. 2014 dalje do plačila po kreditni pogodbi št. ... (pod točko B/II izreka), da obstoji terjatev tožnika do toženke v višini 1.223,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 5. 2013 dalje do plačila po kreditni pogodbi št. ... (pod točko B/IV izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi na ugotovitev, da je med dolgove skupnega premoženja na dan razpada zakonske zveze dne 15. 5. 2011 spadala terjatev B. K. d.d. po kreditni pogodbi št. ... z dne 28. 4. 2011 v višini 50.000,00 EUR z obrestmi in stroški ter da je toženec po nasprotni tožbi dolžan plačati tožnici po nasprotni tožbi 27.474,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 5. 2015 dalje do plačila (pod točko B/IX izreka). Ugotovilo je še, da ne obstoji toženkina terjatev v višini 18.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 2. 2012 dalje do plačila (pod točko B/X izreka). Odločilo je, da vsaka stranka trpi svoje stroške tega postopka (pod točko B/XI izreka).

2. V pravočasni pritožbi zoper gornji del sodbe toženka in tožnica po nasprotni tožbi (v nadaljevanju toženka) uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev z vrnitvijo zadeve v obravnavanje prvostopnemu sodišču. Priglaša pritožbene stroške. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

3.Tožnik in toženec po nasprotni tožbi (v nadaljevanju tožnik) se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V uvodu pritožbe uveljavljanega pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka pritožba ne utemeljuje. Zato velja ob tako posplošenem očitku pojasniti le, da ni podana kakšna od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče ob odločanju o pritožbi pazi uradoma (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).

Glede terjatve banke

6. Pritožba pravilnost prvostopne ugotovitve, da terjatev B. K. d.d. iz naslova vračila kredita ni dolg skupnega premoženja, sprva napada z navedbami, da je tožnik pred vložitvijo nasprotne tožbe sam zatrjeval, da je bil kredit namenjen izboljšanju premoženjskega stanja pravdnih strank, da je bil najet v zvezi s skupnim premoženjem in je zato zahteval povrnitev polovice s kreditom pridobljenih denarnih sredstev. Te svoje trditve je spremenil šele po vložitvi nasprotne tožbe.

7. S trditvijo, ki je za eno stranko neugodna, lahko druga stranka, za katero pa je trditev koristna, res utemelji svoj zahtevek. Vendar takšno anticipirano (vnaprejšnje) priznanje učinkuje šele, če se nasprotna stranka nanj sklicuje.(1) Toženka je v nasprotni tožbi sicer navedla, da je bil kredit najet zaradi pridobivanja sredstev za skupno premoženje. Vendar se pri tem ni sklicevala, da je tožnik med pravdo P 913/2012 stavil trditev, da je bil kredit del skupnega premoženja. Ker je tožnik navedbo iz nasprotne tožbe prerekal s trditvijo, da je bil kredit najet za toženkino poslovno dejavnost, je sodišče prve stopnje postopalo pravilno, ko je za ugotovitev tega spornega dejstva izvedlo dokazovanje (prvi odstavek 213. člena ZPP). Okoliščina, da je tožnik pred vložitvijo nasprotne tožbe za potrebe svoje tožbe trdil drugače, namreč sama po sebi (ob odsotnosti toženkinega sklicevanja) ni mogla pomeniti, da je tožnik v nasprotni tožbi zatrjevano dejstvo priznal, saj se priznanje trditve nasprotne stranke o pravno pomembnem dejstvu lahko poda le med pravdo (prvi odstavek 214. člena ZPP), torej šele po vložitvi nasprotne tožbe.

8. Nadalje pritožba pravilnost gornje ugotovitve napada še s trditvami, da je toženka aktivno sodelovala s tožnikom, da sta skupno urejala odprtje salona, da je tožnik nastopal kot porok in da je bil celo avtor poslovnega načrta, predloženega banki ob najemu kredita. Meni, da kredit B. K. d.d. predstavlja pasivo skupnega premoženja pravdnih strank, ker je bil najet v času trajanja skupnosti in porabljen za povečanje skupnega premoženja in prihodke skupnega premoženja, ki pa niso tako očitni zaradi kratkega delovanja poslovanja in nenadnega razdora življenjske skupnosti, ko se je toženka nenadoma izselila iz skupnega doma zaradi fizičnega nasilja tožnika.

9. Za odločitev, ali stvar spada v skupno premoženje, ni pomembno, kdo od zakoncev je najel posojilo za njen nakup. V primeru, če je eden od zakoncev (ali oba) samostojni podjetnik posameznik (s. p.), je del skupnega premoženja lahko tudi podjetniško organizirano premoženje, če je pridobljeno z delom v času trajanja zakonske zveze. Podjetnik namreč ni pravna oseba in prav tako ne njegovo podjetje. To pa pomeni, da so tudi obveznosti, nastale v zvezi z opravljanjem podjetniške dejavnosti v okviru s. p., lahko obveznosti, nastale v zvezi s skupnim premoženjem, za katere odgovarjata zakonca nerazdelno (kot to določa drugi odstavek 56. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih).(2)

10. Pritožba z gornjimi argumenti niti ne izpodbija ugotovitev prvostopnega sodišča, da je bil kredit najet le pol meseca pred dejanskim razpadom skupnosti pravdnih strank, da so se iz kredita financirali LPG aparat in obratna sredstva ter da so bila sredstva namenjena izključno za poslovno dejavnost toženke. Ob ugotovitvah, da kredit ni bil najet za potrebe skupnega življenja pravdnih strank, da je obveznost odplačevanja kredita bremenila le toženko, ter da toženka niti ni zatrjevala, da bi bil del obrokov kredita odplačan v času trajanja življenjske in ekonomske skupnosti s tožnikom, je očitno, navkljub dejstvu, da je bil tožnik pri pogodbi udeležen kot porok in da naj bi sestavil poslovni načrt, da aktivnost pravdnih strank pri pridobivanju kredita ni bila usmerjena v uresničitev pogojev za skupno življenje. Obveznost iz naslova kredita zato nedvomno v toženkino posebno premoženje. Take obveznosti pa bremenijo izključno toženko. Ker je tako pravilen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da ne gre za obveznost, nastalo v zvezi s skupnim premoženjem ampak v zvezi s posebnim premoženjem toženke (v zvezi z opravljanjem podjetniške dejavnosti), je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo ugotovitveni in dajatveni zahtevek.

Glede darila

11. Pritožba izpodbija pravilnost rezultata dokaznega postopka, po katerem toženka iz razloga, ker ni zadostila svojemu dokaznemu bremenu, sodišča ni prepričala, da je nakazilo zneska 18.000,00 EUR predstavljalo njeno darilo tožniku (215. člen ZPP). Meni, da je tožnik tisti, ki bi glede na dokazno breme moral izkazati, zakaj mu prejetega zneska ni potrebno vračati.

12. Gornje pritožbeno stališče ni pravilno. Ker je toženka trdila, da je znesek 18.000,00 EUR tožniku podarila, je zato na njej dokazno breme, da to svojo trditev dokaže. 13. Pritožba še meni, da je toženka izkazala nakazilo in namen nakazila ter da bi moralo sodišče pri dokazni oceni upoštevati, da je imela toženka v času brezposelnosti obsežne prejemke iz svojega posebnega premoženja, da je sinova izpovedba obremenjena z družinsko situacijo, ker je sin pod bistvenim vplivom očeta ter da sin očitno ničesar ni vedel glede finančnih poslov med staršema razen tistega, kar mu je povedal tožnik.

14. Pritožba ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je imel tožnik zaradi večjih finančnih obveznosti v času nakazila negativno stanje na svojem transakcijskem računu, da so se s tega računa pokrivale tekoče potrebe družine in da so bile le-te pokrite tudi s spornim nakazilom, ter da sta darilo potrjevali le izpovedbi toženke in priče M. Že zato, ne glede na oceno sinove izpovedbe in dejstvo, da je imela toženka dohodke iz posebnega premoženja, je po mnenju pritožbenega sodišča pravilna ocena sodišča prve stopnje, da se ni moč zanesljivo opredeliti za (ne)dokazanost darilnega namena (215. člen ZPP). Ker je toženka tista, ki mora nositi breme odgovornosti nedokazanosti svojih trditev, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je zaključilo, da njena v pobot uveljavljana terjatev ne obstoji in da zato nista prenehali tožnikovi terjatvi do toženke (ugotovljeni pod B/II in IV točko izreka izpodbijane sodbe) zaradi zakonskega pobota po 261. členu Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju.

15. Ob ugotovitvi o nedokazanosti trditve o darilu je odveč razpravljati o tem, ali je bila darilna pogodba nična.

16. Kakšni razlogi, iz katerih se izpodbija prvostopna sodba, tako niso podani. Ker ni podana niti kakšna od kršitev, na katero se ob odločanju o pritožbi pazi uradoma, je bilo potrebno pritožbo, ki se je tako izkazala za neutemeljeno, zavrniti ter sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrditi (353. člen ZPP).

17. Glede na to, da tožnik s pritožbo ni uspel, ni upravičen do povrnitve stroškov, nastalih v zvezi s tem pritožbenim postopkom (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Več J. Zobec v L. Ude et al.: Pravdni postopek: zakon s komentarjem, Uradni list, GV založba, Ljubljana, 2006, 2. knjiga, str. 362. Op. št. (2): Primerjaj odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 367/2010 in II Ips 75/2014.