Jedro

S konkurenčno klavzulo se, ne glede na to, ali je dogovorjena v pogodbi o zaposlitvi ali v civilni pogodbi, varujejo ustavne pravice pogodbene stranke, v katere korist je dogovorjena, omejuje pa ustavne pravice nasprotne stranke. S podpisom takega dogovora se nasprotna stranka začasno odpove (začasno dopusti omejitev) svoji ustavni pravici do proste izbire zaposlitve, ki jo zagotavlja URS v 2. odstavku 49. člena ter svobodni gospodarski pobudi, zagotovljeni v 1. odstavku 74. člena URS. Pri tem je pomembno to, da navedeni ustavni pravici po URS nista omejeni le na določen krog oseb, npr. na delavce v delovnem razmerju, ampak ju URS zagotavlja vsakemu človeku. To pomeni, da sta v konkretnem primeru zagotovljeni tudi prevzemniku dela kot stranki pogodbe o delu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje. Stranki trpita vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožeče stranke za plačilo odškodnine v višini 2.607.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila in zahtevek za povrnitev stroškov postopka ter tožeči stranki naložilo povrnitev stroškov postopka tožene stranke v višini 183.543,00 SIT. Proti sodbi sodišča prve stopnje se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo določbo 7. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90 - 36/2000), s tem, ko je nepravilno sklepalo, da se ta določba nanaša tudi na primere pogodbe o delu. Pogodba o delu je institut civilnega prava, ki je z določenimi kogentnimi normami urejen tudi v delovnopravni zakonodaji. Gre za locatio conductio operarum, katere predmet je delo, ne pa podjetje. Pravna vira sta torej dva - Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR - Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89) v členih od 600. do 629. in ZDR v členih od 107. do 110. Po mnenju tožeče stranke ni pravne podlage, da bi se na razmerja pogodbe o delu raztezale tudi druge določbe ZDR, kot so pravica do odmora, tedenski počitek. Pravic, ki v pogodbi o delu niso dogovorjene, delavec ne more iztožiti. V 7. členu ZDR pa je izrecno govora o delovnem razmerju, ne pa o pogodbi o delu. Kogentne norme, kakršna je tudi določba 7. člena ZDR, je potrebno razlagati restriktivno. V konkretnem primeru pa sodišče prve stopnje 4. odstavek 7. člena ZDR, ki govori izključno o delovnem razmerju, uporabi tudi pri pogodbi o delu. Takšna uporaba norme je posledica nedovoljne interpretacije. Vprašanje pa je tudi, ali je za konkreten primer uporabljiva odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-51/90 z dne 14.5.1992 (v nadaljevanju ustavna odločba - Uradni list RS, št. 29/92). Ustavna odločba primarno ugotavlja, da je načelo ekvivalence v odplačnih pogodbenih razmerjih načelo pravne države. Ekvivalenca je splošno načelo ZOR, ta pa v zvezi z njo uvaja dva instituta: čezmerno prikrajšanje in oderuško pogodbo. V preostalem pa se ustavna odločba ukvarja izključno z razmerjem delodajalec - delojemalec v smislu delovnega razmerja. Pravdni stranki sta imeli sklenjeno pogodbo o delu, zato se v tem primeru ne more uporabiti kogentna določba 4. odstavka ZDR in tudi ne ustavna odločba. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo ničnost spornega pogodbenega določila, ni ugotavljalo relevantnega dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, v kolikor sprememba sodbe ob nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju ne bo mogoča. Priglaša tudi pritožbene stroške. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče je sodbo preizkusilo glede navedb v pritožbi, po uradni dolžnosti pa, skladno z 2. odstavkom 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP-77 - Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90) in določbo 1. odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99), ali so bile na prvi stopnji storjene bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 354. člena ZPP-77 ter pravilno uporabljeno materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z materialnopravnimi zaključki sodišča prve stopnje o ničnosti pogodbenega določila o konkurenčni klavzuli, dogovorjeni v 4. točki pogodbe o delu z dne 1.9.1992, in sicer ničnosti po 103. členu ZOR. Pri odločanju o zasebnopravnih razmerjih so sodniki vezani na ustavo in zakon (125. člen URS). Ker v pogodbenem pravu velja načelo svobodnega urejanja obligacijskih razmerij, in zakon v to svobodo praviloma ne posega, je dolžnost sodišča, da v posameznem primeru preveri tudi, ali je bila s posameznim pogodbenim določilom kršena katera izmed ustavnih pravic. Če v razmerju kolidirata dve ustavni pravici, pa opraviti tehtanje varovanih dobrin. V konkretnem primeru ni bistveno vprašanje, ali določilo 4. odstavka 7. člena ZDR vpliva tudi na pogodbena določila v pogodbi o delu in tudi ne uporabljivost ustavne odločbe pri pogodbi o delu. Konkurenčna klavzula je institut, ki se v praksi uporablja predvsem v razmerju med delavcem in delodajalcem, to je v delovnem razmerju. V skladu z načelom svobodnega urejanja obligacijskih razmerij pa se lahko o njej dogovorita tudi stranki kakšne pogodbe civilnega prava. Bistvo dogovora o konkurenčni klavzuli je v tem, da se pogodbena stranka, ki razpolaga z določenimi znanji, zvezami itd., ki tekom trajanja pogodbenega razmerja postanejo dostopni tudi nasprotni pogodbeni stranki, zavaruje pred neupravičeno uporabo teh znanj in zvez s strani nasprotne stranke. S takim dogovorom se uresničuje ustavna določba o prepovedi nelojalne konkurence iz 3. odstavka 74. člena Ustave Republike Slovenije (URS - Uradni list RS, št. 33/91 - 66/2000). Z njo pa si pogodbena stranka, v katere korist je bila konkurenčna klavzula dogovorjena, varuje tudi svoje premoženjske pravice, torej posredno svojo ustavno pravico do zasebne lastnine, ki ji je, z določenimi omejitvami, zagotovljena v 67. členu URS. Ustavno sodišče v ustavni odločbi ugotavlja, da je dogovor o konkurenčni klavzuli v pogodbi o zaposlitvi načelno dopusten, kar pomeni, da ni v nasprotju s temeljnimi ustavnimi načeli. Ker v obligacijskem pravu velja načelo svobodnega urejanja obligacijskih razmerij, je dopustnost takega dogovora v pogodbah civilnega prava še manj sporna. S konkurenčno klavzulo se, ne glede na to, ali je dogovorjena v pogodbi o zaposlitvi ali v civilni pogodbi, varujejo ustavne pravice pogodbene stranke, v katere korist je dogovorjena, omejuje pa ustavne pravice nasprotne stranke. S podpisom takega dogovora se nasprotna stranka začasno odpove (začasno dopusti omejitev) svoji ustavni pravici do proste izbire zaposlitve, ki jo zagotavlja URS v 2. odstavku 49. člena ter svobodni gospodarski pobudi, zagotovljeni v 1. odstavku 74. člena URS. Pri tem je pomembno to, da navedeni ustavni pravici po URS nista omejeni le na določen krog oseb, npr. na delavce v delovnem razmerju, ampak ju URS zagotavlja vsakemu človeku. To pomeni, da sta v konkretnem primeru zagotovljeni tudi prevzemniku dela kot stranki pogodbe o delu. Pri dogovoru o konkurenčni klavzuli si nasproti torej stojijo ustavne pravice obeh pogodbenih strank. V konkretnem primeru je tako vprašanje, ali se zaradi varstva ustavnih pravic ene pogodbene stranke lahko dopusti omejitev ustavnih pravic druge pogodbene stranke. Opraviti je torej treba tehtanje dveh varovanih dobrin. Z dogovorjeno konkurenčno klavzulo v 4. točki pogodbe o delu so bile popolnoma zavarovane le ustavne pravice tožeče stranke, ustavne pravice tožene stranke pa popolnoma prezrte, ker kot protiutež za odpoved (začasno omejitev) ustavnim pravicam ni bilo dogovorjeno ustrezno materialno nadomestilo. Tako ugodnejše obravnavanje enega pogodbenega partnerja pa nasprotuje načelu pravičnosti, ki je vključeno v ustavno načelo pravne države. Zaradi načela svobodnega urejanja obligacijskih razmerij bi bil dogovor o konkurenčni klavzuli v pogodbi o delu dopusten. Ker pa hkrati za toženo stranko ni bilo določeno ustrezno materialno nadomestilo, je tako pogodbeno določilo nično na podlagi 103. člena ZOR, ker nasprotuje ustavnemu načelu pravne države. Pogodbene stranke lahko skladno z 10. členom ZOR svoja obligacijska razmerja res urejajo svobodno, kot pravi tožeča stranka v pritožbi, spregleda pa, da je svoboda strank omejena z ustavnimi načeli, prisilnimi predpisi in moralo. Ker je bila odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, pri odločanju pa niso bile storjene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere se skladno z ZPP-77 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke na podlagi 368. člena ZPP-77, zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela mora, skladno z 154. členom ZPP-77, sama nositi svoje stroške postopka. Stroškov odgovora na pritožbo pa pritožbeno sodišče ni priznalo na podlagi 155. člena ZPP, saj tožena stranka le ponavlja navedbe, ki jih je podala že v postopku na prvi stopnji. Določbe ZPP-77 in ZOR je pritožbeno sodišče uporabilo smiselno na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/94).