Jedro

Izkazano lastništvo osnovnih sredstev je pravna podlaga za odpis amortizacije kot odhodka v postopku odmere davka od dohodkov iz dejavnosti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Izpostave Republiške uprave za javne prihodke z dne 20.7.1993, s katero ji je odmerila davek od dohodkov iz dejavnosti v višini 246.165,00 tolarjev. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je prvostopni organ tožniku izločil iz dohodkov obračunano amortizacijo v višini 2.609.699,00 tolarjev, ker je ugotovil, da tožnik ni lastnik osnovnih sredstev, saj mu jih oče ni niti prodal niti podaril. Urejeno lastništvo osnovnih sredstev pa je podlaga za obračun amortizacije. Po določbi 2. odstavka 39. člena zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 14/92 - prečiščeno besedilo) se za ugotavljanje ustvarjenih prihodkov in odhodkov uporabljajo predpisi o računovodstvu, ki veljajo za pravne osebe, če ni s tem zakonom drugače določeno. Glede na določbo 39. člena zakona o računovodstvu (Uradni list SFRJ, št. 12/89, 61/90 in Uradni list RS, št. 42/90) se za vpis osnovnega sredstva v register osnovnih sredstev upošteva vrednost osnovnega sredstva po računu oziroma drugi listini o nabavi. V obravnavanem primeru sta tožnik in njegov oče dne 31.1.1992 sklenila pogodbo o prevzemu obratovalnice in v III. točki pogodbe določila, da tožnik prevzame obratovalnico z opremo in v stanju na dan 31.12.1991 z obračunom, razvidnim iz poslovnih knjig obratovalnice za leto 1991 in nadaljuje z obratovanjem s polnimi pooblastili. Tožena stranka ugotavlja, da iz navedene točke pogodbe prenos lastništva ni razviden. Da bi se zavezanec štel za lastnika obratovalnice in opreme v njej, bi morala biti v pogodbi nedvomno izkazana volja strank, da gre za prenos lastništva, tako očeta, da izroča zavezancu v last obratovalnico in druga osnovna sredstva, ter sina, da ta sredstva sprejme v last. Tako pa iz pogodbe izhaja le pravica prevzema obratovalnice v uporabo za nadaljevanje dejavnosti oziroma poslovanja obratovalnice, ki jo je do upokojitve opravljal tožnikov oče. Da v danem primeru dejansko ne gre za prenos lastništva obratovalnice, izkazuje tudi najemna pogodba, ki jo je zavezanec predložil za odmerno leto 1993, sklenjena med tožnikovim očetom in tožnikom dne 1.1.1993, s katero daje tožnikov oče tožniku v najem isti obratovalni prostor od 1.1.1993 dalje za nedoločen čas. Zato je tožena stranka zaključila, da tožniku amortizacije, ki jo je obračunal za osnovna sredstva, za katere ni izkazal da je lastnik, ni mogoče priznati.

V tožbi tožnik navaja, da je s sklenitvijo pogodbe o prevzemu obratovalnice tožnik stopil na očetovo mesto, ker mu je oče prepustil kot svojemu nasledniku obratovalnico z vso opremo, kakršna je bila na dan 31.12.1991. Gre za nadaljevanje družinske tradicije, kjer sin s polnimi pooblastili nadomesti očeta, ki je odšel v pokoj. Pri tem preidejo vse pravice in dolžnosti vključno z lastništvom osnovnih sredstev na sina, ki je vstopil na mesto očeta in postal lastnik obratovalnice. Dejstvo je, da je tožnik lastnik vseh osnovnih sredstev v obratovalnici, ki mu jih je oče prepustil z dnem 1.1.1992. Tožeča stranka nadalje še graja prvostopni in drugostopni organ, ker nista upoštevala izvedenskega mnenja stalnega izvedenca strojne stroke, ki je opravil cenitev strojev v obratovalnici. Iz tega mnenja je mogoče razbrati, da je bil tožnikov oče lastnik osnovnih sredstev, navedenih pod točko 8, 9, 10 in 12 izvedenskega mnenja, medtem, ko se do dne 31.12.1991 v nobeni poslovni knjigi ne pojavljajo osnovna sredstva, navedena v izvedenskem mnenju od točke 1 do 7 in od točke 13 do 15. Ta osnovna sredstva je s svojimi sredstvi nabavil tožnik. Drugostopni organ tudi ni upošteval dodatka k sklenjeni pogodbi o prevzemu obratovalnice, sklenjenega med strankami dne 24.5.1993. Tožnik predlaga razveljavitev izpodbijane odločbe.

V odgovoru na tožbo, tožena stranka predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka iz razlogov, navedenih v izpodbijani odločbi.

Tožba ni utemeljena.

V navedeni zadevi je sporno ali je tožnik s pogodbo o prevzemu obratovalnice, sklenjeno dne 31.1.1992, postal lastnik osnovnih sredstev v obratovalnici, da bi lahko na tej podlagi pri odmeri dohodkov iz dejavnosti za leto 1992 uspešno uveljavljal odhodek - amortizacijo. Po določbi 39. člena že navedenega zakona o računovodstvu, ki se na podlagi 2. odstavka 40. člena zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 48/90 in 34/91-I) subsidiarno uporablja v navedeni zadevi za ugotavljanje odhodkov, je osnova za obračunavanje amortizacije nabavna vrednost oziroma lastna cena sredstev. Le-ta pa se ugotavlja na podlagi dokumentacije kot so fakture oziroma listine o pridobitvi. Zato je pravilen zaključek tožene stranke, da mora zavezanec izkazati pridobitev, kar pomeni lastništvo osnovnih sredstev, za katere uveljavlja amortizacijo. V obravnavanem primeru sodišče soglaša z ugotovitvijo tožene stranke, da tožnik s predloženo pogodbo o prevzemu obratovalnice z dne 31.1.1992 lastništva osnovnih sredstev, to je opreme v obratovalnici, ni izkazal. Sklenjeni pravni posel je lahko eden od pravnih naslovov za pridobitev lastninske pravice nad premičnimi stvarmi, v tem primeru osnovnih sredstev, vendar mora biti pogodbena volja strank v njem nedvoumno in jasno izražena. V obravnavanem primeru sodišče soglaša z ugotovitvijo tožene stranke, da prenos lastninske pravice nad opremo v obratovalnici v pogodbi, ni jasno izražen. Zato je po mnenju sodišča ta pravilno zaključila, da je bila pogodbena volja strank v tem primeru le najem strojev, kar pa ni pravna podlaga za odpis oziroma obračun amortizacije.

Tožbena ugovora o neupoštevanju izvedenskega mnenja in dodatka k pogodbi z dne 24.5.1993, sta tožbeni novoti, ker ju tožnik v tožbi prvič navaja in ju prvostopni in drugostopni organ nista ugotavljala. Zato teh dokazov tožnik tudi v upravnem sporu ne more uspešno uveljavljati, saj sodišče po prvem odstavku 39. člena zakona o upravnem postopku (ZUS) odloči v sporu praviloma na podlagi dejanskih okoliščin, ki so bile ugotovljene v upravnem postopku. Z mnenjem o cenitvi osnovnih sredstev pa se tudi ne more izkazovati lastništva le teh.

Ker tožniku ni uspelo dokazati, da je bil lastnik opreme v letu 1992, je davčni organ ravnal pravilno, ko mu ni priznal amortizacije le-teh. Tožnik s tožbenimi ugovori o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja ni uspel in je zato sodišče moralo tožbo zavrniti. Sodišče je svojo odločitev oprlo na 2. odstavek 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je v skladu z 4. členom ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) uporabilo kot republiški predpis.