Jedro

Vprašanje odgovornosti za izterljivost odstopljene terjatve pa ureja

443. člen ZOR, ki v 1. odst. pravi, da odstopnik odgovarja za izterljivost odstopljene terjatve le, če je to med strankama posebej dogovorjeno. Odgovornost za izterljivost se torej ne domneva in ne velja na podlagi zakonske določbe, pač pa mora biti vedno med strankama posebej dogovorjena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati znesek 2,825.146,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.6.2002 dalje do plačila in mu povrniti stroške pravdnega postopka. Zaradi zavrnitve tožbenega zahtevka je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v višini 163.729,00 SIT z obrestmi.

Proti navedeni sodbi je tožeča stranka vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlagala, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožnik v pritožbi pojasnjuje, da je dejansko stanje o odločilnih dejstvih ostalo nepopolno in zmotno ugotovljeno, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo tožnika kot stranke, kot tudi ne z njegove strani predlagane priče, saj se tožnik naroka za glavno obravnavo ni udeležil iz opravičljivega razloga. Razlogi sodbe in dokazna ocena sodišča so po mnenju tožnika zaradi neizvedbe predlaganih dokazov zmotni in v nasprotju z dejanskim dogovorom med pravdnima strankama, prav tako pa je tudi zmotna ocena pogodbe med strankama. Med strankama namreč nikoli ni bilo govora o tem, da tožnik nosi riziko za terjatev dolžnika. Če bi bil tak dogovor, tožnik predmetne pogodbe nikoli ne bi sklenil. V točki 4a pogodbe je izrecno navedeno, da tožena stranka odgovarja za vzpostavitev terjatve v višini odkupa terjatve. Kot je to določbo razumel tožnik, je po navedeni pogodbi upravičen do plačila glavnice in dogovorjenih obresti iz 3. člena pogodbe. Kaj drugega se pravdni stranki nista nikoli dogovarjali. Pritožnik tudi zanika, da bi bil kdajkoli obveščen o poteku izvršilnega postopka, kaj šele da bi ga tožena stranka o postopku obvestila in mu dala možnost sodelovanja. Tožena stranka je na podlagi pooblastila postopek vodila sama. Ves čas pa je tožniku obljubljala, da bo svojo terjatev dobil izplačano v celoti in mu nikoli ni omenjala kaj drugega, zlasti pa ne, da bo zaradi nemožnosti izterjave v celoti, dobil izplačano manj kot mu po pogodbi pripada. Nadalje pritožnik meni, da je napačno tudi ravnanje tožene stranke, ko je izterjani znesek v višini cca. 14,000.000,00 tolarjev razporedila na tri sorazmerne dele, čeprav se je s pogodbo med pravdnima strankama izrecno zavezala, da terjatev odstopa edino tožniku. Navedeno neskladje sodišče sploh ni ocenilo. Pritožnik zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba je bila v skladu z določilom 1. odst. 444. člena ZPP vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. V odgovoru na pritožbo tožena stranka predlaga zavrnitev pritožbe in zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka, saj meni, da pritožbeni razlogi niso podani, zato je pritožba neutemeljena. V odgovoru na pritožbo tožena stranka odgovarja na pritožbene navedbe in ponavlja svoja stališča, ki jih je že posredovala v teku postopka na prvi stopnji.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je ob preizkusu izpodbijane sodbe ugotovilo, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Pritožnik zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka ni konkretiziral. Pritožbeno sodišče pa ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti glede na določilo 2. odst. 350. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je tudi dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo kljub temu, da ni zaslišalo tožnika kot stranke in z njegove strani predlagane priče T. S.. Sodišče je sicer tožnika povabilo na obravnavo in na zaslišanje, vendar se je ni udeležil, zato je ob upoštevanju določbe 2. odst. 258. člena ZPP lahko zaslišalo le zakonito zastopnico tožene stranke kot stranko. Ob upoštevanju dejstva, da je tožnik trdil, da je njegov zahtevek utemeljen glede na vsebino predložene pogodbe o odkupu terjatve, pri čemer ni zatrjeval, da bi se pravdni stranki mimo pisne pogodbe dogovorili, da tožena stranka odgovarja tudi za izterljivost terjatve, pa njegovo zaslišanje ni bilo nujno za razjasnitev dejanskih okoliščin, saj je za pravilno odločitev o zahtevku bistvena presoja pogodbenih določil. Zaključek prvostopnega sodišča, da se pravdni stranki s pogodbo nista dogovorili, da tožena stranka kot odstopnik terjatve odgovarja tudi za izterljivost terjatve, je po presoji pritožbenega sodišča pravilen. Sodišče prve stopnje je za takšno oceno navedlo jasne in logične razloge, ki jih sodišče druge stopnje v celoti sprejema. Če je tožnik določbo točke a.) 4. člena pogodbe razumel tako, da tožena stranka odgovarja tudi za izterljivost odstopljene terjatve, saj sicer pogodbe ne bi podpisal, je bil očitno v zmoti glede vsebine pogodbe, vendar pa ta okoliščina ne vpliva na odločitev v tem postopku, pač pa bi moral tožnik izpodbijati veljavnost pogodbe, ki jo je sklenil. Pravdni stranki sta dne 18.6.1999 sklenili pogodbo o odstopu terjatve v smislu 436. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), s katero je tožena stranka del svoje s hipoteko zavarovane terjatve do gospodarske družbe M. T. d.o.o. prodala tožniku. Njena skupna terjatev do dolžnika je znašala 12,000.000,00 SIT s pogodbenimi obrestmi D + 14 %. Tožnik je odkupil del terjatve v višini 80.000,00 DEM oziroma 8,012.000,00 SIT. Z odkupom terjatve so na tožnika prešle tudi vse stranske pravice, kot to določa 437. člen ZOR in je bilo med strankama dogovorjeno v 3. členu pogodbe.

Pogodbene obresti, dogovorjene med toženo stranko in njenim dolžnikom so bile D + 14 %, v takšni višini pa so bile prenešene tudi na tožnika kot cesionarja. Glede na to, da je bil med strankama dogovorjen odplačen odstop terjatve, je tožena stranka tudi po zakonu odgovorna za obstoj terjatve tedaj, ko jo je odstopila, kot to določa

442. člen ZOR. To obveznost sta pravdni stranki dogovorili v točki a.) 4. člena pogodbe, kjer je zapisano, da HKS V... odgovarja za vzpostavitev terjatve v višini odkupa terjatve. Izraz "vzpostavitev" tudi po presoji pritožbenega sodišča pomeni obstoj in ne izterljivost, saj je isti izraz uporabljen tudi v 2. členu pogodbe, v katerem sta pogodbeni stranki ugotovili, da je HKS V... vzpostavila terjatev do M. T. d.o.o. v višini 12,000.000,00 SIT s pripadki.

Navedena ugotovitev nedvomno pomeni, da obstoji terjatev tožene stranke do njenega dolžnika. Obstoj te terjatve je tožnik tudi preverjal, saj je zakonita zastopnica tožene stranke pojasnila, da je tožnik prejel notarski zapis SV ... (priloga B3) in tudi cenitev zastavljenih nepremičnin, kot je bilo to dogovorjeno v 2. členu pogodbe. Svoje obveznosti iz 442. člena ZOR je tožena stranka glede na navedeno izpolnila. Vprašanje odgovornosti za izterljivost odstopljene terjatve pa ureja 443. člen ZOR, ki v 1. odst. pravi, da odstopnik odgovarja za izterljivost odstopljene terjatve le, če je to med strankama posebej dogovorjeno. Odgovornost za izterljivost se torej ne domneva in ne velja na podlagi zakonske določbe, pač pa mora biti vedno med strankama posebej dogovorjena. Takšna odgovornost tožene stranke pa v konkretnem primeru ni bila dogovorjena, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, saj iz zapisanega dogovora pravdnih strank to ne izhaja. Če bi bila med pravdnima strankama dogovorjena odgovornost za izterljivost, ne bi bilo nobenega razloga, da bi tožnik preverjal pravni posel, sklenjen med toženo stranko in njenim dolžnikom ter cenitev zastavljenih nepremičnin, saj bi svojo terjatev po pogodbi v celoti v vsakem primeru dobil izpolnjeno. Če je namreč ne bi izpolnil dolžnik, bi jo morala izplačati tožena stranka, če bi odgovarjala tudi za izterljivost. Ker pa dolžnik svoje obveznosti ni izpolnil v celoti, niti je tožena stranka po pooblastilu tožnika, danem v točki d.) 4. člena pogodbe, ni uspela v celoti izterjati, izterjani znesek v višini plačane glavnice in obresti D+7 % pa je tožniku izplačala, tožena stranka ni dolžna plačati tožniku še razlike v obrestih med D+7 % in D+14 %, kolikor bi tožnik prejel, če bi dolžnik svojo obveznost, kot je po pogodbi obstajala, v celoti poravnal. Okoliščina, ki jo zatrjuje pritožnik, da ga tožena stranka ni obvestila o poteku izvršilnega postopka, ki ga je po pooblastilu vodila proti dolžniku zaradi izterjave terjatev v imenu cesionarjev, na odločitev v tem postopku nima vpliva, tudi če je resnična tožnikova trditev, saj takšna obveznost iz pogodbe ne izhaja. Glede na to, da je moral tožnik podpisati pisno pooblastilo za izterjavo, kot izhaja iz pogodbe, pa je bil tožnik očitno s potrebo po izterjavi seznanjen.

V nasprotju s pogodbo pa je trditev pritožnika, da se je tožena stranka s pogodbo izrecno zavezala, da terjatev odstopa le tožniku, saj iz 2. člena pogodbe izhaja sporazumna ugotovitev pogodbenih strank, da obstoji terjatev tožene stranke do M. T. d.o.o. v višini 12,000.000,00 SIT s pripadki, iz 3. člena pa, da tožnik plača za delni odkup te terjatve 80.000,00 DEM ali 8,012.000,00 SIT, kar pomeni, da je tožnik odkupil le del terjatve, zato je logično, da je tožena stranka izterjani znesek v višini 14,000.000,00 SIT sorazmerno razporedila na vse tri cesionarje, ki so odkupili njeno terjatev.

Iz navedenih razlogov je pritožba neutemeljena, zato jo je sodišče prve stopnje na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 1. odst. 165. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato na podlagi določbe 1. odst. 154. člena ZPP sama nosi stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da navedbe tožene stranke v odgovoru na pritožbo niso takšne narave, da bi kakorkoli pripomogle k odločitvi o pritožbi, zato je ob upoštevanju določbe

155. člena ZPP ocenilo, da ti stroški niso bili potrebni za pritožbeni postopek. Glede na navedeno pa jih tožena stranka trpi sama.