Jedro

Načelo individualizacije višine odškodnin mora biti vselej upoštevano tudi tako, da odmera odškodnine ni le posledica izključno oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj vselej poudarjeno neugodno. Načelo individualizacije višine odškodnine ima korektiv v enako pomembnem načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotenje tožnikovih posledic v primerjavi tudi z bistveno hujšimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse, saj je to pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje preživnin zanje v ustreznih razmerjih.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje glede odločitve o pritožbi tožene stranke tako spremeni, da se tej ugodi le v delu zoper sodbo sodišča prve stopnje o tožniku prisojenih zakonskih zamudnih obresti od zneska 1.440.473,14 SIT za čas od 27.3.1999 do 23.4.2002 in ki se le v tem delu spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne še v tem obsegu, sicer pa se tudi pritožba tožene stranke zavrne in v z njo izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje; V ostalem se revizija zavrne.

Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki (poleg pravnomočno že prisojenih ji stroškov prvostopenjskega postopka s sodbo sodišča prve stopnje v znesku 709.696,19 SIT z obrestmi) še 17.600 SIT stroškov prvostopenjskega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.7.2002 dalje do plačila ter 79.200 SIT stroškov revizijskega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.2.2006 dalje do plačila, vse v 15 dneh pod grožnjo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo plačilo skupno 9.740.473,14 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 8.300.000 SIT za čas od 2.7.2002 dalje do plačila, od zneska 1.440.473,14 SIT pa za čas od 27.3.1999 dalje do plačila. Glavnični znesek 8.300.000 SIT je vsota tožniku priznanih odškodnin za posamične od ugotovljenih oblik nepremoženjske škode, povzročene mu kot pešcu v prometni nesreči dne 21.10.1997 z ravnanjem izključno odškodninsko odgovornega zavarovanca tožene stranke - in sicer za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 1.000.000 SIT (od zahtevanih 2.800.000 SIT), za strah v višini 700.000 SIT (od zahtevanih 1.800.000 SIT), za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 5.600.000 SIT (od zahtevanih 8.500.000 SIT) ter za duševne bolečine zaradi skaženosti v višini 1.000.000 SIT (od zahtevanih 2.700.000 SIT), medtem ko je znesek 1.440.473,14 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.3.1999 dalje do plačila sodišče prve stopnje prisodilo tožniku za 30%-no invalidnost iz naslova življenjskega zavarovanja z dodatnim nezgodnim zavarovanjem, ki ga je tožnik imel sklenjenega s toženo zavarovalnico po polici št. 164-1018371 z dne 1.7.1993. Zahtevek v delu za plačilo višje odškodnine za nepremoženjsko škodo (za skupni znesek 7.500.000 SIT s pripadki) in v delu za plačilo višje zavarovalnine (za znesek 455.946,86 SIT s pripadki) je sodišče prve stopnje zavrnilo. Upoštevaje uspeh strank v pravdi glede na njen izid je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo tudi plačilo tožnikovih pravdnih stroškov v znesku v znesku 709.696,19 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.7.2002 dalje do plačila.

Na podlagi pritožb obeh pravdnih strank je sodišče druge stopnje poseglo v prvostopenjsko odločitev o odškodnini za nepremoženjsko škodo le z delnim notranjim prestrukturiranjem zneskov odškodnin za posamične od oblik nepremoženjske škode (tako, da je na prvi stopnji tožniku prisojeno odškodnino za telesne bolečine zvišalo za 600.000 SIT in za enak znesek znižalo tožniku na prvi stopnji prisojeno odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti), sicer pa je skupni znesek pustilo nespremenjen, medtem ko je v ostalem ugodilo pritožbi tožene stranke tako, da je tožniku prisojeni znesek zavarovalnine 1.440.473,14 SIT znižalo na 206.735,54 SIT in v presežku tožbeni zahtevek iz tega naslova (za znesek 1,233.737,60 SIT) ter glede terjanega plačila zakonskih zamudnih obresti od zneska zavarovalnine za čas od 27.3.1999 do 23.4.2002 zavrnilo. Upoštevaje drugačen uspeh strank v pravdi glede na njen izid v postopku na drugi stopnji in tožnikovo pritožbeno grajo stroškovne odločitve je delno poseglo tudi v odločitev o stroških prvostopenjskega postopka, medtem ko je o stroških pritožbenega postopka odločilo, da jih pravdni stranki krijeta vsaka svoje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo. Izpodbija jo v celoti (glede na obseg izpodbijanja prvostopenjske sodbe z njegovo pritožbo torej v zavrnilnem delu za znesek 6.700.000 SIT s pripadki glede odškodnine za nepremoženjsko škodo in za znesek 1.233.737,60 SIT s pripadki glede zavarovalnine iz naslova nezgodnega zavarovanja), pri čemer se uvodoma sklicuje na zmotno uporabo materialnega prava kot uveljavljan revizijski razlog, sicer pa v nadaljevanju revizijskih navedb očita sodišču druge stopnje tudi bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Za sleherno od ugotovljenih oblik nepremoženjske škode so bile tožniku po njegovem mnenju prisojene neustrezno nizke odškodnine, pri čemer tožnik v reviziji ponovno in ločeno po posamičnih oblikah nepremoženjske škode niza vse tiste okoliščine, ki ga po njegovem mnenju upravičujejo do odškodnin zanje v celotnih zahtevanih zneskih (glede odškodnine za telesne bolečine spričo obsega njegovega pritožbenega izpodbijanja prvostopenjske sodbe in revizijske neopredeljenosti pa vendar najbrž do zneska 2.000.000 SIT) in ki jih sodišči prve in druge stopnje nista v zadostni meri, ali sploh ne, upoštevali ter s tem zmotno uporabili materialno pravo. Tožnik graja tudi obrazložitev odločitve sodišča druge stopnje o zahtevku iz naslova nezgodnega zavarovanja, ki je po njegovem mnenju v nasprotju sama s seboj. Pritožbeno sodišče v drugem odstavku na 5. strani svoje sodbe najprej ugotavlja, da se za trajno invalidnost do vključno 50% izplača zavarovalna vsota 250.000 ATS, za trajno invalidnost nad 50% pa zavarovalna vsota 500.000 ATS, hkrati pa pojasnjuje, da za 50%-no invalidnost tožnik ne bi bil upravičen do 250.000 ATS zavarovalnine, temveč le do 125.000 ATS. Tožena stranka izračunu zavarovalne vsote izvedenke ni ugovarjala in je šele v pritožbi uveljavljala pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Zavarovalno polico (s splošnimi pogoji za življenjsko zavarovanje ŽZ 93/ATS) je pripravila tožena stranka in zato njena (njihova) nejasnost ne more iti v breme zavarovanca - tožnika, temveč obratno. Sicer pa bi zavarovalno polico bilo mogoče razlagati celo tako, da pripada tožniku za sleherni odstotek invalidnosti v razponu od 1% do 50% znesek 250.000 ATS. Tožnik predlaga spremembo sodbe sodišča druge stopnje na način, da bo njegovi pritožbi ugodeno, pritožba tožene stranke pa zavrnjena.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 36/2004 - uradno prečiščeno besedilo) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija je delno utemeljena.

Uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z odločitvijo o obsegu tožniku pripadajočih denarnih odškodnin za posamične izmed oblik nepremoženjske škode ni podan. Ob preizkusu materialnopravne pravilnosti te odločitve je treba izhajati iz neizpodbojnih dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje (tretji odstavek 370. člena ZPP) o obsegu prizadetosti tožnikove telesne in duševne integritete spričo škodnega dogodka ter nato znotraj okvira teh dejanskih ugotovitev ovrednotiti konkreten pomen prestanih neugodnosti in prikrajšanj za tožnika, saj je pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo kot eno izmed obeh načel nujno upoštevno prav načelo individualizacije višine odškodnine. Vendar to načelo ni ovira za sklep o neutemeljenosti vseh tistih revizijskih navedb, ki pomenijo le poudarjeno ponavljanje ob odmeri višine odškodnin doslej že ustrezno upoštevanih posledic v okviru vsake izmed posamično ugotovljenih oblik nepremoženjske škode. Načelo individualizacije višine odškodnin mora biti vselej upoštevano tudi tako, da odmera odškodnine ni le posledica izključno oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj vselej poudarjeno neugodno. Upoštevati je treba, da ima načelo individualizacije višine odškodnine korektiv v enako pomembnem načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotenje tožnikovih posledic v primerjavi tudi z bistveno hujšimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse, saj je to pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Ob upoštevanju tudi slednjega načela pa se izkaže, da so s tožniku prisojenimi odškodninami za vsako izmed posamičnih oblik nepremoženjske škode prišle zadostno do izraza tudi vse tiste njegove revizijsko poudarjane posledice in prikrajšanja, ki dejansko obstajajo in ki so bila ugotovljena v postopku na prvi in drugi stopnji. Končno je treba še dodati, da je celotna tožniku prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo (8.300.000 SIT) v primerjavi s prisojenimi odškodninami v tožnikovemu podobnih primerih ustrezno oziroma primerno umeščena v okvir ostalih prisojenih odškodnin za tako škodo in zato odmerjena v skladu z merili iz 200. člena ob nastanku škode še veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) - torej materialnopravno pravilno.

Utemeljeno pa izpodbija tožnik sodbo sodišča druge stopnje o spremembi prvostopenjske sodbe v smeri zavrnitve njegovega zahtevka iz naslova nezgodnega zavarovanja za znesek 1.233.737,60 SIT. Odločitev sodišča druge stopnje v tem delu sicer ni obremenjena z revizijsko očitano procesnopravno kršitvijo. V obrazložitvi sodbe pritožbenega sodišča vsebovana ugotovitev, da "za trajno invalidnost do vključno 50% znaša zavarovalna vsota 250.000 ATS, za invalidnost nad 50% pa 500.000 ATS", je ugotovitev dejanske narave, ki jo je sodišče druge stopnje sprejelo kot pravilno (in odločilno) dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje, oprto neposredno na besedilo v zavarovalni polici (priloga A6), medtem ko je nadaljnje razlogovanje sodišča druge stopnje o neupravičenosti zavarovanca do zavarovalnine 250.000 ATS za 50%-no invalidnost - temveč le do zavarovalnine 125.000 ATS - sicer res v opreki s prvotno povzeto dejansko ugotovitvijo, vendar je že plod (zmotnega) materialnopravnega sklepanja. To pomeni, da ne gre za nasprotje v razlogih izpodbijane sodbe o dejstvih kot smiselno uveljavljane bistvene kršitve določb postopka v pomenu 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Je pa izpodbijana odločitev v tem delu, kot že rečeno, materialnopravno zmotna.

Z zavarovalno kot aleatorno pogodbo (898. člen ZOR) je zavarovalnica zavezana, da bo, če se zgodi dogodek, ki pomeni zavarovalni primer, izplačala zavarovancu dogovorjeno zavarovalno vsoto (897. člen ZOR).Ta je bila po neizpodbojnih dejanskih ugotovitvah v obravnavanem primeru v polici (A46) določena tako, da znaša za trajno invalidnost "do vključno 50%" (torej za 30%) 250.000 ATS. Dogovor v polici o višini zavarovalne vsote ne vsebuje nobenih dodatnih razlagalnih določil (na primer o izplačilu zavarovalne vsote v ustreznem razmerju z invalidnostjo) in se zato ta primer razlikuje od že obravnavanega pred revizijskim sodiščem pod opr. št. II Ips 178/2004. Zato ni nobenega razloga za sklep, da je sodišče prve stopnje z upoštevanjem zavarovalne vsote 150.000 ATS (kot po tožniku ponudenega izhodišča za obračunavanje pripadajoče mu razlike glede na predhodno že prejeta nesporna delna plačila iz naslova zavarovalnine) zmotno uporabilo materialno pravo v škodo tožene stranke kot edine pritožnice zoper prvostopenjsko odločitev o zahtevku iz naslova nezgodnega zavarovanja. To pomeni, da je bilo treba v tem delu z ustrezno spremembo izpodbijane sodbe na podlagi določbe prvega odstavka 380. člena ZPP vzpostaviti prvostopenjsko odločitev o tožniku pripadajočem glavničnem znesku iz naslova sklenjene pogodbe o življenjskem zavarovanju z dodatnim nezgodnim zavarovanjem. Ne velja pa enako za drugostopenjsko odločitev o teku zamudnih obresti od tega zneska, ki jo revizijsko sodišče iz že v sodbi pritožbenega sodišča navedenih in revizijsko neoporekanih razlogov sprejema kot materialnopravno pravilno - kar je na podlagi določbe 378. člena ZPP narekovalo zavrnitev tožnikove revizije tudi v tem delu (ob že obrazloženi zavrnitvi revizije zoper zavrnilni del pravnomočne sodbe o odškodnini za nepremoženjsko škodo).

Delna sprememba odločitve o glavni stvari je narekovala ustrezno spremembo tudi odločitve o stroških postopka (drugi odstavek 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP). Tožnik je glede na končni uspeh v pravdi upravičen do povrnitve 55% njegovih stroškov prvostopenjskega postopka, odmerjenih na 1.386.845,80 SIT - to je do zneska 762.765,19 SIT, tožena stranka pa do povrnitve 45% njenih stroškov prvostopenjskega postopka, odmerjenih na 78.820 SIT - to je do zneska 35.496 SIT. Po medsebojnem pobotu je tožnik torej upravičen do povrnitve stroškov prvostopenjskega postopka v skupnem znesku 727.296,19 SIT. Ker pravdni stranki s pritožbama zoper prvostopenjsko odločitev o glavni stvari (glede na odločitev revizijskega sodišča) nista uspeli, ni bilo treba posegati v stroškovno odločitev sodišča druge stopnje, po kateri pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka. Tožnikovi stroški revizijskega postopka pa so bili odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo od zneska 1.233.737, 60 SIT, s katerim je uspel v tem postopku z izrednim pravnim sredstvom (glej odmero na list. št. 159 spisa)