Jedro

Odškodnina za prelom stegnenice, odprt prelom golenice, dvojni prelom mečnice, izpah med stopalnicami in kostmi narta, prelom petnice, kompartment sindrom in fasciotomijo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je zavarovanec toženke odgovoren za škodni dogodek 9. marca 2001, ko se je tožnik poškodoval na delovnem mestu. Toženko je zavezalo, da mora plačati tožniku 8.250.000 SIT (sedaj 34.426,64 EUR) z obrestmi od 1.1.2002 dalje. V presežku je zahtevek zavrnilo (tožnik je zahteval skupaj 12.800.000 SIT – sedaj 53.413,45 EUR zadoščenja) in še odločilo o pravdnih stroških.

Pritožbeno sodišče je prisojeno odškodnino znižalo za 200.000 SIT (sedaj 834,59 EUR). Strinjalo se je s presojo prvostopenjskega sodišča, da mora toženka tožniku plačati 350.000 SIT (sedaj 1.460,52 EUR) odškodnine za strah in 400.000 SIT (sedaj 1.669,17 EUR) za duševne bolečine zaradi skaženosti, odškodnino za telesne bolečine pa je znižalo na 3.300.000 SIT (sedaj 13.770,66 EUR) in zvišalo odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti na 4.000.000 SIT (sedaj 16.691,70 EUR).

Tožnik je vložil revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Ugotovljena dejstva so premalo ovrednotena. Odškodnina je prenizka. Sodišči pri odmeri nista upoštevali sodne prakse (II Ips 252/2003 in II Ips 248/2002). Predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da prisodi tožniku vso zahtevano odškodnino s pripadajočimi obrestmi in toženki naloži v plačilo njegove pravdne stroške.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

V reviziji je sporna višina odškodnine za štiri oblike nepremoženjske škode. Izhodišče za odločanje o višini odškodnine so dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, ki jih je preverilo pritožbeno sodišče. Ugotovljeno je, da je tožnik utrpel prelom stegnenice, odprt prelom golenice, dvojni prelom mečnice, izpah med stopalnicami in kostmi narta ter prelom petnice.

Podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine v zvezi s temi poškodbami je v 200. in 203. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ št. 29/78 do 57/89). Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta po navedenih določbah načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin in strahu, izhaja pa iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne biti. Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pa terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic, ko se morajo enaki primeri obravnavati enako, različni pa različno.

Sodišče druge stopnje je pravilno upoštevalo obe načeli. Sodišče prve stopnje je natančno in izčrpno ugotovilo vse konkretnosti in specifičnosti tožnikovega primera, kar je dejanska podlaga izpodbijane sodbe, na katero je revizijsko sodišče vezano. Na nižjih stopnjah ugotovljeno dejansko stanje, ki ga revizija po nepotrebnem ponavlja, je po presoji revizijskega sodišča pravilno pravno ovrednoteno. Zneski odškodnin za posamezne oblike nepremoženjske škode, to je za telesne bolečine 3.300.000 SIT (sedaj 13.770,66 EUR), za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 4.000.000 SIT (sedaj 16.691,70 EUR), za duševne bolečine zaradi skaženosti 400.000 SIT (sedaj 1.669,17 EUR) in za strah 350.000 SIT (sedaj 1.460,52 EUR) pravilno odsevajo razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje (200. in 203. člen ZOR). To velja tudi za skupni znesek zadoščenja 8.050.000 SIT (sedaj 33.592,05 EUR), ki pomeni, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, 45 takratnih povprečnih neto plač. Takšna odškodnina je primeren rezultat natančno in izčrpno ugotovljenih konkretnosti in specifičnosti tega primera nepremoženjske škode in upoštevanja sodne prakse v podobnih primerih (primer II Ips 252/2003 ni primer nepremoženjske škode, primer II Ips 248/2002 pa s tožnikovim ni primerljiv, hospitalizacija je bila še enkrat daljša, operacij je bilo 7, bolečine so bile hujše intenzitete in so trajale dlje). Zato ne gre za zatrjevano zmotno uporabo materialnega prava in je revizijska zahteva za zvišanje odškodnine neutemeljena.

Ker uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 73/2007) tožnikovo neutemeljeno revizijo zavrnilo in z njo tudi priglašene revizijske stroške.