Jedro

Tožnik vodi pred istim sodiščem dve pravdi, v kateri zahteva s tožbo identični zahtevek in tudi izdajo identične začasne odredbe. Ker se tožnikov zahtevek v obeh tožbah opiral na isto dejansko stanje, je sodišče prve stopnje, v okviru predhodnega preizkusa tožbe, preverjalo obstoj procesnih predpostavk in ugotovilo, da je o vsebinsko enakem zahtevku, kakor ga je tožnik postavil v izpodbijani zadevi, že vložena tožba in teče pravda. Zato je tožnikovo tožbo z izpodbijanim sklepom skladno s prvim odstavkom 274. člena ZPP utemeljeno zavrglo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožbo zavrglo, ker se opira na isto dejansko stanje kot zadeva, ki jo vodi Delovno in socialno sodišče v Ljubljani pod opr. št. Ps 580/2014, v kateri tožnik zahteva odpravo odločbe tožene stranke št. ... z dne 13. 2. 2014 in naložitev toženi stranki, da izda novo odločbo, s katero naj nadomesti izpodbijano odločbo ter tožniku prizna pravico do plačila prispevkov za socialno varnost iz državnega proračuna. Tožnik je tako v sporu pod opr. št. V Ps 773/2014, kakor v zadevi, ki se vodi pod opr. št. V Psp 580/2014 zahteval izdajo začasne odredbe, s katero naj se zadrži izvršitev izpodbijane odločbe z dne 13. 2. 2014. Zoper sklep o zavrženju tožbe se pritožuje tožnik. V pritožbi navaja, da gre za zlorabo prava, ukinitev pravice do pritožbe na najbolj perfiden način, za kršitev Zakona o delovnih in socialnih sodiščih ter za napad na pravni sistem v RS in EU. V pritožbi nadalje navaja, da je prejel odgovor toženke, v katerem ta predlaga združitev zadev pod opr. št. Ps 737/2014 in V Ps 580/2014 ter vse navedbe toženke zavrača in meni, da ta zgolj zavlačuje postopek in ga s tem ovira z namenom, da zavaruje sporne odločitve ministra in njegove sekretarke v odstopu. Predlaga, da sodišče o zadevi odloči in na javno obravnavo povabi člane komisije ter pooblaščenca za informacije po ZDIJZ. Navaja, da je pridobil informacijo, kdo je sestavljal komisijo v času, ko je podal zahtevek pri ministrstvu in da mu v okviru predsodnega postopka ni bilo omogočeno sodelovanje v postopku. Opisuje, kako je hotel s strani pooblaščenca po ZDIJZ pridobiti podatke o tem, kdo sestavlja komisijo ter sklep o razrešitvi prejšnje komisije, kar pa mu ni uspelo. Ne strinja se z ravnanjem sodišča prve stopnje, da o zadevi odloča drugič, saj je takšno odločanje nedopustno in nezakonito in je s takšno odločitvijo sodišče prve stopnje izvedlo revizijo svojega nadrejenega sodišča. Toženka je podala odgovor na pritožbo in v njem pojasnjuje, kako se imenujejo člani strokovnih komisij ter predlaga, da sodišče pritožbo zavrne in potrdi izpodbijani sklep.

Pritožba ni utemeljena Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, upoštevajoč 366. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) v obsegu, kakor to določa drugi odstavek 350. člena ZPP. Pri tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Materialnopravna podlaga za odločitev v predmetni zadevi je podana v določilih ZPP. Ta se v skladu z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji - v nadaljevanju: ZDSS-1) uporablja v postopku v delovnih in socialnih sporih, če ni s tem zakonom določeno drugače. Iz izpodbijanega sklepa izhaja naslednje dejansko stanje. Tožnik je dne 17. 3. 2014 pri Upravnem sodišču RS v Ljubljani vložil tožbo zoper Republiko Slovenijo zaradi molka organa - Ministrstva ... glede zahteve za vpis v razvid samostojnih ustvarjalcev in predlagal, da sodišče ugotovi ničnost odločbe tega organa št. ... z dne 13. 2. 2014, s katero je bila zavrnjena njegova zahteva, da ima pravico do plačila prispevkov za socialno varnost pokrito iz državnega proračuna. Predlagal je tudi izdajo začasne odredbe. Upravno sodišče RS je s sklepom opr. št. I U 465/2014 z dne 18. 3. 2014 odločanje o tožnikovih zahtevkih razdružilo na dva ločena postopka in sicer tako, da se v sporu pod opr. št. I U 471/2014 obravnava tožba zoper odločbo Ministrstva ... št. ... z dne 13. 2. 2014 in zahtevo za izdajo začasne odredbe. Pod št. I U 465/2014 pa se obravnava tožba zaradi vpisa tožnika v razvid samostojnih ustvarjalcev. Upravno sodišče RS je zadevo pod opr. št. I U 471/2014 odstopilo v pristojno reševanje Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani po pravnomočnosti sklepa o tem, da samo ni stvarno pristojno. Delovno in socialno sodišče v Ljubljani je navedeno zadevo prejelo dne 11. 4. 2014 in jo vodi pod opr. št. V Ps 737/2014. Tekom vodenja postopka v tej zadevi je sodišče prve stopnje (na podlagi odgovora toženke na tožbo in na predlog na izdajo začasne odredbe) ugotovilo, da je tožnik na isto sodišče vložil tožbo, ki se vodi pod opr. št. V Ps 580/2014 in sicer dne 24. 3. 2014. V tej tožbi je tožnik zahteval odpravo odločbe tožene stranke št. ... z dne 13. 2. 2014 in izdajo nove odločbe, v kateri se bi mu priznala pravica do plačila prispevkov za socialno varnost iz javnega proračuna. Tožnik je tudi v tej zadevi zahteval izdajo začasne odredbe, s katero naj se zadrži izvršitev izpodbijane odločbe z dne 13. 2. 2014. Sodišče je tako ugotovilo, da tožnik vodi pred istim sodiščem dve pravdi (opr. št. V Ps 580/2014 in V Ps 737/2014), v kateri zahteva s tožbo identični zahtevek in tudi izdajo identične začasne odredbe.

Ker se je tožnikov zahtevek v obeh tožbah opiral na isto dejansko stanje, je sodišče prve stopnje, v okviru predhodnega preizkusa tožbe, preverjalo obstoj procesnih predpostavk in ko je ugotovilo, da je o vsebinsko enakem zahtevku, kakor ga je tožnik postavil v izpodbijani zadevi že vložena tožba in teče pravda, je tožnikovo tožbo skladno s prvim odstavkom 274. člena ZPP zavrglo.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo in sicer prvi odstavek 274. člena ZPP. Ta določa, da izda predsednik senata po predhodnem preizkusu tožbe sklep, s katerim se tožba zavrže, če ugotovi, da je bila tožba vložena prepozno, če je s posebnimi predpisi določen rok za tožbo, da o tožbenem zahtevku že teče pravda (litispendenca), da je stvar pravnomočno razsojena (res judicata), da je bila o spornem predmetu sklenjena sodna poravnava (res transacta) ali da ni podana pravna korist tožeče stranke za vložitev tožbe.

Pravdni postopke se začne z vložitvijo tožbe, pravda kot trostransko razmerje med sodiščem, tožnikom in tožencem pa se začne z vročitvijo tožbe tožencu. S tem trenutkom nastopi visečnost pravde oz. litispendenca, kakor to določa prvi odstavek 189. člena ZPP. Najpomembnejša procesna posledica litispendence je, da se med istima strankama ne sme začeti nova pravda o isti stvari, saj ni nobene potrebe, da bi o isti stvari tekla dva postopka - želeno pravno varstvo bosta stranki lahko dosegli že v enem postopku, po drugi strani pa se s tem zagotavlja, da ne bo prišlo do medsebojno nasprotujočih si odločitev sodišča o isti stvari. Litispendenca je torej procesna predpostavka, okoliščina, od katere je odvisna dopustnost tožbe. Če sodišče ugotovi, da med strankama že teče prej začeta pravda o isti stvari, kasnejšo tožbo, to je tožbo, ki je bila kasneje vročena, zavrže, ne da bi se spuščalo v vprašanje njene utemeljenosti.

Tožba tožnika je bila toženi stranki v zadevi opr. št. Psp 580/2014 vročena 28. 3. 2014 in o tej zadevi je tožena stranka podala na dobljeno tožbo tudi odgovor na predlog za izdajo začasne odredbe, o kateri je sodišče prve stopnje v zadevi opr. št. Ps 580/2014 odločilo 7. 4. 2014. V predmetni zadevi pa je bila tožba s predlogom za izdajo začasne odredbe tožniku vročena šele 16. 4. 2014. Upoštevajoč navedeno je bilo ravnanje sodišča prve stopnje pravilno. O zadevi se bo po vsebini odločalo v pravdi, ki je med istima strankama o istem predmetu poteka v zadevi, ki jo Delovno in socialno sodišče v Ljubljani vodi pod opr. št. Ps 580/2014. Pritožbeno sodišče tako ne more slediti pritožbenim navedbam, da gre v predmetni zadevi za zlorabo prava in ukinitev pravice do pritožbe, ter da je o isti pravni stvari sodišče prve stopnje odločilo večkrat, saj v predmetni zadevi sodišče prve stopnje ni odločalo drugič. V tej zadevi (opr. št. V Ps 737/2014) je sodišče prve stopnje odločalo glede predloga za izdajo začasne odredbe. Tako za rešitev predmetne zadeve tudi niso relevantne ostale navedbe v pritožbi, ki se nanašajo na odgovor tožnika na odgovore tožene stranke in glede same sestave strokovne komisije Ministrstva ..., saj v izpodbijanem sklepu sodišče prve stopnje o sami zadevi meritorno ni odločalo, temveč je tožbo zavrglo iz prej navedenih razlogov.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu z 2. točko 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.