Jedro

Načelo sorazmernosti, ki ga je treba uporabiti pri določanju nujne poti, se odraža v stališču, da sodišče ne dovoli nujne poti, če bi škoda, ki bi s tem nastala, presegla koristi, ki bi nastale z ustanovitvijo take poti.

O dovolitvi nujne poti v skladu z 88. členom SPZ odloča sodišče in ne upravni organ, zato se sodišče prve stopnje ni bilo dolžno opredeliti do lokacijskega dovoljenja, ki je bilo izdano prvi nasprotni udeleženki v zvezi z gradnjo njene stanovanjske hiše.

Izrek

1. Pritožbi proti sklepu z dne 15.5.2008 se ugodi, sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

2. Pritožbi proti sklepu z dne 19.5.2008 se delno ugodi in se sklep tako spremeni, da se stroški prve nasprotne udeleženke MPB, ki jih je dolžan povrniti predlagatelj, znižajo za 62,46 EUR (na 764,51 EUR), s tem da zakonske zamudne obresti od stroškov prvostopenjskega postopka tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

3. Predlagatelj in prva nasprotna udeleženka sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s prvim sklepom z dne 15.5.2008 zavrnilo predlog za določitev nujne poti v korist predlagateljevega zemljišča parc. št. 752/1 k.o. D (za hojo in vožnjo z vsemi vozili in s pravico do prekopa za podzemne komunalne priključke in zračne komunalne vode v širini 3,50 m), ki bi potekala po obstoječi poti preko zemljišč nasprotnih udeležencev parc. št. 753/3, 753/1, 753/5 in 752/4 (prav: 753/4). Obenem je sklenilo, da vse stroške postopka trpi predlagatelj.

V drugem sklepu z dne 19.5.2008 je predlagatelju naložilo, da mora prvi nasprotni udeleženki povrniti 826,97 EUR stroškov postopka z zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa do plačila.

Predlagatelj se je pravočasno pritožil. V pritožbi proti prvemu sklepu se sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga njegovo spremembo, podrejeno razveljavitev in vrnitev zadeve v nov postopek. Ni jasno, na katero zakonsko določilo je sodišče oprlo stališče, da se nujna pot ne ustanovi, če škoda, ki s tem nastane, presega koristi, ki z ustanovitvijo nastanejo za gospodujočo nepremičnino. Sodišče se ni opredelilo do lokacijskega dovoljenja za prvo nasprotno udeleženko, po katerem mora biti na severni strani hiše omogočen prost dostop na parcele vzhodno od zemljišča investitorja. Ni prav, da je sodišče zavrnilo predlog, češ da predlagatelj ni izkazal, kakšna škoda mu nastaja, ker njegova parcela nima potrebne zveze z javno cesto. Zakon takšnega pogoja za ustanovitev nujne poti ne določa. Ni razumljivo, zakaj bi predlagana pot prvi nasprotni udeleženki onemogočila normalno uporabo njene nepremičnine, ko pa pot tam že poteka. Sicer pa gradbena dela in s tem povezani stroški ne bodo njeno breme. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je nujna pot po predlagani varianti najboljša rešitev, vendar se sodišče do te ugotovitve izvedenca v sklepu sploh ni opredelilo. Tudi ni z ničimer obrazložilo svoje ocene, da bi se nujna pot lahko ustanovila z manjšo obremenitvijo po drugem zemljišču. Zavrnitve predloga za ustanovitev pravice do prekopa za komunalne priključke in vode sploh ni obrazložilo. Pred izvedencem gradbene stroke bi moralo sodišče določiti izvedenca geometra, ki bi vse možne variante nujne poti v naravi najprej zakoličil. Izvedenec ni presojal izvedljivosti variant z urbanističnega vidika. Spodnja varianta poti namreč poteka po prvovrstnih kmetijskih zemljiščih in je zato vprašljivo, če je sploh dopustna.

V pritožbi proti drugemu sklepu predlagatelj očita sodišču kršitev pravil postopka. Predlaga njegovo razveljavitev, saj tega sklepa zaradi njegove pomanjkljive obrazložitve ni mogoče preizkusiti. Stroški v sklepu niso specificirani, zato predlagatelju ni znano, za katera posamezna opravila in dejanja v postopku je prva nasprotna udeleženka priglasila stroške in v kakšni višini.

Na prvo predlagateljevo pritožbo je odgovorila samo prva nasprotna udeleženka, ki pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje in predlaga zavrnitev pritožbe. Posebej opozarja, da predlagatelj doslej ni predlagal izvedenca geodetske stroke, zamolčal pa je tudi, da so kmetijska zemljišča, po katerih bi peljala spodnja varianta poti, dejansko zapuščena in da bi bil za ureditev ustreznega priključka na javno cesto potreben le minimalen poseg.

Pritožba proti sklepu z dne 15.5.2008 je utemeljena.

Sodišče v skladu z 89. členom Stvarnopravnega zakonika (SPZ; Ur. list RS, št. 87/02) dovoli nujno pot, če se z njo ne onemogoča ali znatno ovira uporaba nepremičnine, po kateri naj bi nujna pot potekala; nujno pot določi tako, da se čim manj obremeni tuja nepremičnina. V navedenem zakonskem določilu, ki ga je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno povzelo, je uzakonjeno načelo sorazmernosti, ki ga je treba uporabiti pri določanju nujne poti. Odraz tega načela je tudi stališče, da sodišče ne dovoli nujne poti, če bi škoda, ki bi s tem nastala, presegla koristi, ki bi nastale z ustanovitvijo take poti. Pritožbeni dvom o zakonski podlagi za navedeno stališče je torej odveč.

Sodišče prve stopnje je zavrnitev predloga pojasnilo z oceno, da bi predlagana nujna pot bistveno onemogočila ali znatno ovirala uporabo nepremičnin, po katerih naj bi potekala. Pritožnik se v zvezi s tem spreneveda, ko v pritožbi zatrjuje, da navedena ocena za prvo nasprotno udeleženko ne more veljati, ker pot preko njene nepremičnine že poteka. Predlagana nujna pot je namreč širša od dosedanje, uporabljala pa naj bi se za vožnjo z vsemi vozili, medtem ko se je dosedanja kolovozna pot uporabljala le nekajkrat letno v času košnje. Res pa je, da s stroški in gradbenimi deli, ki bi jih terjala ureditev predlagane nujne poti, ni mogoče utemeljiti ocene, da bo nujna pot onemogočila ali znatno ovirala uporabo služeče nepremičnine. Takšne stroške bo namreč v vsakem primeru moral trpeti predlagatelj. Ta ni dolžan izkazati, kakšna škoda mu nastaja, ker nima primernega dostopa do svoje parcele, pač pa je dolžan dokazati, da škoda, ki bo z nujno potjo nastala nasprotnim udeležencem, ne bo presegla koristi, ki jo bo z nujno potjo pridobil sam oziroma njegova nepremičnina. Doslej ugotovljena dejstva zanesljivega sklepanja o tem ne omogočajo.

O dovolitvi nujne poti v skladu z 88. členom SPZ odloča sodišče in ne upravni organ. Sodišče prve stopnje se zato ni bilo dolžno opredeliti do lokacijskega dovoljenja, ki je bilo izdano prvi nasprotni udeleženki v zvezi z gradnjo njene stanovanjske hiše. Utemeljen pa je pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni izreklo o mnenju izvedenca gradbene stroke, da je najprimernejša varianta nujne poti prav predlagana, ki poteka po sedanji trasi poljskega kolovoza. Sodišče sicer ni vezano na izvedensko mnenje, ampak je pri njegovi oceni prosto in neodvisno. Izvedensko mnenje lahko tudi zavrne, če je nelogično, nestrokovno ali neprepričljivo, vendar mora sodišče svojo oceno dokazne vrednosti izvedenskega mnenja vselej obrazložiti. Tega sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni storilo. Kaže sicer, da je ob ogledu na kraju samem dobilo vtis, da sta drugi dve varianti poti primernejši, vendar svoje ocene, da bi se nujna pot lahko ustanovila z manjšo obremenitvijo po drugem zemljišču, ni ustrezno utemeljilo. Tako niti razlogi izpodbijanega sklepa niti podatki spisa ne omogočajo pritožbenega preizkusa te ocene. Povsem neobrazložena pa je ostala tudi odločitev o pravici do prekopa za podzemne komunalne priključke in zračne komunalne vode, ki jo uveljavlja predlagatelj poleg nujne poti za vožnjo in hojo.

Potemtakem je bilo dejansko stanje v postopku na prvi stopnji nepopolno ugotovljeno. Vprašljivo je torej, ali je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno. Sodišče druge stopnje je zato pritožbi ugodilo in prvi izpodbijani sklep razveljavilo na podlagi 3. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. list RS, št. 73/07-UPB3) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP; Ur. list SRS, št. 30/86 in 20/88 ter Ur. list RS, št. 87/02 in 131/03).

Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku zavzeti jasno stališče do mnenja izvedenca gradbene stroke, ni pa izključeno, da bo moralo dokazovanje z izvedencem dopolniti. Predvsem bo moralo ugotoviti, kakšna vrsta poti je v obravnavanem primeru glede na krajevne običaje sploh potrebna za redno rabo predlagateljeve nepremičnine, upoštevaje njeno namembnost in načrtovano gradnjo. Odgovoriti bo moralo na vprašanje, ali predlagatelj pot res potrebuje za vožnjo z vsemi vozili in v širini 3,5 m. Pri tem naj upošteva, da predlagatelj zaradi gradnje in dovoza gradbenega materiala praviloma ne more pridobiti nujne poti za redne vožnje, zlasti ne preko dvorišča prve nasprotne udeleženke. V zvezi s predlagano pravico do prekopa za podzemne komunalne priključke in zračne komunalne vode bo treba ugotoviti, ali predlagatelj v skladu z 91. členom SPZ sploh izpolnjuje pogoje za priklop. Predvsem pa bo sodišče s pomočjo izvedenca moralo ovrednotiti korist, ki bo nastala predlagatelju z nujno potjo na eni strani, in škodo, ki jo bodo zaradi nujne poti utrpeli vsi nasprotni udeleženci na drugi strani. Prav tako bo moralo ovrednotiti tudi stroške, ki bi nastali z ureditvijo nujne poti po predlagani trasi in po drugih dveh variantah, ki jih omenja izvedensko mnenje. Šele to bo namreč sodišču omogočilo ustrezno primerjavo in s tem odgovor na vprašanje, katera varianta poti je najsmotrnejša ter najmanj obremenjujoča za nepremičnine nasprotnih udeležencev.

Pritožba proti sklepu z dne 19.5.2008 je delno utemeljena.

Sodišče druge stopnje je na podlagi 146. člena ZNP pravilno odločilo, da vse stroške postopka nosi predlagatelj. V postopku za dovolitev nujne poti namreč glede stroškov velja posebno pravilo. Ker se postopek vodi izključno v interesu predlagatelja, mora ta v celoti trpeti skupne stroške postopka, obenem pa mora povrniti stroške drugim udeležencem. Sodišče druge stopnje je zato kljub razveljavitvi sklepa z dne 15.5.2008 opravilo vsebinski preizkus sklepa z dne 19.5.2008 o stroških prvostopenjskega postopka, ki jih predlagatelj dolguje prvi nasprotni udeleženki. Pri tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje glede na Odvetniško tarifo in predloženi stroškovnik prve nasprotne udeleženke pravilno odmerilo vse njene stroške, z izjemo priglašenih stroškov za posvet s pooblaščenko (50 točk). Po tar. št. 39 Odvetniške tarife do teh ni upravičena, ker ni šlo za samostojno storitev in so izdatki za posvet zajeti v stroških za ostala procesna dejanja (sestavo vlog in zastopanje). Napačno pa je sodišče prve stopnje obračunalo tudi 20 % DDV od potnih stroškov, saj se ta davek obračuna samo od odvetniških storitev in ga je prva nasprotna udeleženka tako tudi priglasila. Njeni pravilno izračunani stroški znašajo 1.070 točk, kar skupaj z 20 % DDV (214 točk) in 2 % materialnimi stroški (21,4 točke) glede na vrednost odvetniške točke (0,459 EUR) znaša 599,18 EUR, s potnimi stroški (165,33 EUR) vred pa 764,51 EUR, torej 62,46 EUR manj, kot je izračunalo sodišče prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbi predlagatelja delno ugodilo in izpodbijani sklep ustrezno spremenilo na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP. Ob pravilni uporabi materialnega prava je spremenilo tudi odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti od zneska stroškov postopka. Ti namreč tečejo šele od poteka izpolnitvenega roka in ne že od izdaje izpodbijanega sklepa.

Sicer pa je bil sklep o stroških v zadostni meri obrazložen, tako da ga je bilo mogoče preizkusiti. Obrazložitev odmere po posamičnih postavkah ni bila potrebna, ker je sodišče odmero pregledno opravilo že v samem stroškovniku, ki je sestavni del sodnega spisa. Očitana bistvena kršitev določb postopka zato ni podana.

Čeprav je pritožnik s prvo pritožbo v celoti, z drugo pa delno uspel, do povračila pritožbenih stroškov ni upravičen. Kot že navedeno, mora predlagatelj v postopku za dovolitev nujne poti na podlagi 146. člena ZNP svoje stroške trpeti sam, ne glede na izid postopka. Prva nasprotna udeleženka pa do povračila svojih stroškov za odgovor na pritožbo tudi ni upravičena, ker z njim ni bistveno prispevala k odločitvi o pritožbi.