Jedro

Tožena stranka se v svoji obrazložitvi, v zvezi z izobrazbenim pogojem, sklicuje na mnenje Sveta za visoko šolstvo RS, ki je določil, da je univerzitetni študijski program „psihologija“ program, ki daje diplomantom ustrezno pedagoško-andragoško izobrazbo za svetovalno delo v vzgoji in izobraževanju, ne pa tudi za učitelja psihologije. Iz tega mnenja izhaja, da je datirano z dnem 3. 7. 2001 in izdano na podlagi Zakona o visokem šolstvu in na podlagi Meril in postopkov za ocenjevanje študijskih programov in visokošolskih zavodov torej na podlagi zakona in meril, ki v času izdaje izpodbijane odločbe niso več veljala.

Utemeljen razlog za zavrnitev tožničine prošnje tudi ne more biti dejstvo, da tožnici ni bila izdana listina o pedagoško-andragoški izobrazbi. Tožnica je za pridobitev te listine sprožila ustrezen postopek in zato ne more biti „kaznovana“, ker ji pristojna izobraževalna institucija te listine zato, ker izdaje listine ni zahtevala do 1. 10. 2010 (ki je prelomni datum v zvezi z bolonjskim študijskim sistemom), (še) ni izdala.

Izrek

Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport. št. 10051-1270/2012/10 z dne 26. 2. 2014 se odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila predlog tožnice za napredovanje v naziv svetovalka. V svoji obrazložitvi navaja, da je predlog za napredovanje tožnice v predmetni naziv vložila ravnateljica šole dne 9. 10. 2012. K predlogu je priložila tudi mnenje učiteljskega zbora in fotokopije dokazil o tožničinem opravljenem dodatnem strokovnem delu. Pri pregledu predloga in dokazil je bilo ugotovljeno, da tožnica opravlja delo na delovnem mestu učiteljice psihologije in komunikacije, ni pa bilo razvidno, ali ima za opravljanje tega dela ustrezno pedagoško-andragoško izobrazbo, saj je v predlogu navedeno, da ima opravljeno pedagoško izobrazbo za vzgojitelje predšolskih otrok. Ugotovljeno je bilo, da je tožnica ob vložitvi predloga za napredovanje imela naziv mentorica najmanj 4 leta, da je pri svojem delu nadpovprečno uspešna, da je z uspešno končanimi programi nadaljnjega izobraževanja in usposabljanja izkazala dovolj zbranih točk, da pa ni izkazala opravljenih različnih dodatnih strokovnih del in ni zbrala najmanj 18 točk, od tega najmanj 9 točk za dodatna strokovna dela, ki so v skladu s Pravilnikom o napredovanju zaposlenih v vzgoji in izobraževanju v nazive (Pravilnik), ovrednotena z dvema ali več točkami, saj je bilo ugotovljeno, da je z opravljenim dodatnim strokovnim delom zbrala dovolj točk po a) razdelku in 6 točk po c) razdelku. Pri tem ni bilo mogoče vrednotiti tožničinega sodelovanja pri pripravi modula Psihologija in komunikacija v šolskem letu 2005/2006. Tožnica je bila pozvana, da predloži dodatna dokazila o opravljeni pedagoško–andragoški izobrazbi in o opravljenem dodatnem strokovnem delu. V odgovoru na poziv je navedla, da si je pedagoško–andragoško izobrazbo pridobila že v času rednega študija na Filozofski fakulteti (FF), o čemer je predložila tudi fotokopije indeksa; v zvezi z opravljenim dodatnim strokovnim delom pa je navedla, da zgoraj navedenega modula zaradi neažurnosti izdajatelja potrdila ni mogla uveljavljati že pri napredovanju v naziv mentor, dodatnih dokazov o dodatno opravljenem strokovnem delu pa ni predložila. Tožena stranka se sklicuje na določbe Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI) in v zvezi s tem navaja, da je Svet za visoko šolstvo RS določil, da je univerzitetni študijski program „psihologija“ program, ki daje diplomantom ustrezno pedagoško–andragoško izobrazbo za svetovalno delo v vzgoji in izobraževanju, ne pa tudi za učitelja psihologije. Sklicuje se tudi na določbe Pravilnika. Tožnica je pri napredovanju v naziv mentor ustrezne pogoje izpolnjevala, saj je delo opravljala na drugem delovnem mestu. Po ponovnem pozivu tožene stranke je tožnica dopolnila predlog z dopisom, v katerem je pojasnila, da je bil študij psihologije v času njenega študija od 1997-2002 opredeljen kot samostojni, enopredmetni in nepedagoški študij, v sklopu katerega so imeli paket izbirnih pedagoških predmetov, s katerimi so že tekom študija pridobili pedagoško-andragoško izobrazbo in so ji na FF tudi razložili, da je bila njena generacija zadnja, ki je imela možnost pridobitve pedagoško–andragoške izobrazbe na ta način. Pojasnila je tudi, da so ji na FF izdali potrdilo (ki ga je tudi predložila), da bi si listino o opravljeni pedagoško–andragoški izobrazbi lahko pridobila do 1. 10. 2010, saj je po takratnem programu izpolnjevala vse zahteve za pridobitev tega dokumenta. Zato je sprožila postopek za pridobitev ustrezne listine pri FF in zaprosila za podaljšanje roka za predložitev le-tega. Njenemu predlogu je bilo ugodeno, vendar tožnica niti v dodatno postavljenem roku, niti do izdaje izpodbijane odločbe, svoje prošnje za napredovanje ni ustrezno dopolnila. Zato je ob ugotovitvi, da tožnica za napredovanje ni izpolnjevala vseh pogojev iz 2. člena in prvega odstavka 9. člena Pravilnika kumulativno, njen predlog za napredovanje v naziv svetovalka zavrnila.

Tožnica v tožbi navaja, da ima opravljene vse študijske obveznosti, ki so podlaga za pedagoško–andragoško izobrazbo. Opravljene obveznosti so navedene v rednem programu za študente psihologije in so vsi dodatni izbirni predmeti pedagoško–andragoških vsebin dokumentirani tudi v indeksu. O opravljenih vsebinah, ki so bile v prejšnjem programu pedagoško–andragoške izobrazbe, govori tudi potrdilo, izdano s strani Centra za pedagoško izobraževanje FF. FF ji namreč ne more več izdati potrdila za program, ki po letu 2010 ne obstaja več (se je vsebinsko spremenil). V tretjem odstavku 100. člena ZOFVI tudi ni dikcije, ki bi določala zahtevo po posebnem potrdilu o opravljeni pedagoško – andragoški izobrazbi. Uredba o strokovni izobrazbi strokovnih delavcev in o minimalnih standardih prostorov in opreme v izobraževanju odraslih pa v drugem odstavku 2. člena govori o enakih pogojih, ki veljajo za učitelja psihologije in komunikacije. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo razveljavi (pravilno:odpravi) in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločitev.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da iz vložene dokumentacije ni bilo razvidno, ali ima tožnica pridobljeno ustrezno pedagoško–andragoško izobrazbo za delovno mesto učiteljice psihologije in komunikacije in da ni izkazala opravljenih različnih dodatnih strokovnih del in ni zbrala najmanj 18 točk, od tega najmanj 9 točk za dodatna strokovna dela, ki so v skladu s Pravilnikom ovrednotena z 2 ali več točkami. Zato je bila večkrat pozvana, da predloži ustrezna dokazila. Podaljšan ji je bil tudi rok za predložitev ustreznega potrdila, ki pa ga do odločitve tožene stranke ni predložila. Poudarja, da lahko v strokovne nazive napredujejo le tisti strokovni delavci, ki izpolnjujejo vse z zakonom in podzakonskimi akti predpisane pogoje. Tožnica pa ni predložila ustreznega dokazila o pridobljeni pedagoško–andragoški izobrazbi, poleg tega tudi ne dokazil o dodatno opravljenih strokovnih delih. Tožnica tako za delovno mesto, ki ga zaseda, ne izpolnjuje pogojev iz 100. člena ZOFVI, niti ne pogojev po Pravilniku. V naziv mentor pa je napredovala na drugem delovnem mestu in zato se tedaj problem njene pedagoško–andragoške izobrazbe ni izpostavil. Sodišču predlaga, da tožbo tožnice zavrne.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je predmet spora napredovanje tožnice v naziv svetovalka. Med strankama ni sporno, da je tožnica dokončala univerzitetni študij psihologije in si tako pridobila strokovni naziv „univerzitetni diplomirani psiholog“. Sporno pa je, ali tožnica kot zaposlena na delovnem mestu učiteljice psihologije in komunikacije, z dokončanim univerzitetnim študijem psihologije in navedenim strokovnim nazivom izpolnjuje izobrazbeni pogoj pedagoško-andragoške izobrazbe za napredovanje v predmetni naziv in ali izpolnjuje posebni pogoj za napredovanje v predmetni naziv, to je, ali je z opravljenimi dodatnimi strokovnimi deli, ki so ovrednotena z dvema ali več točkami, v skladu s Pravilnikom zbrala najmanj 9 točk. Po določbi prvega odstavka 2. člena Pravilnika lahko v posamezni naziv napredujejo strokovni delavci, ravnatelji oziroma direktorji iz prve in druge alineje prvega odstavka prejšnjega člena, ki izpolnjujejo z zakonom in drugimi predpisi določene pogoje za strokovne delavce, ravnatelje oziroma direktorje.

Tožena stranka je tožničino vlogo za napredovanje v pedagoški naziv svetovalka zavrnila iz razloga, ker je ocenila, da tožnica ne izpolnjuje splošnega izobrazbenega pogoja po določbah 100. člena ZOFVI in iz drugega odstavka 2. člena Pravilnika, saj ne izpolnjuje pogoja o pedagoško–andragoški izobrazbi, kot tudi, da ne izpolnjuje posebnega pogoja po 9. členu Pravilnika, saj z dodatnimi strokovnim deli, ki so v skladu s Pravilnikom ovrednotena z dvema ali več točkami, ni zbrala najmanj 9 točk, saj je z opravljenim dodatnim strokovnim delom zbrala dovolj točk po a) razdelku in 6 točk po c) razdelku (od zahtevanih najmanj 9 točk).

Po proučitvi obravnavane zadeve, torej vseh podatkov v spisu, sodišče ugotavlja, da je odločitev tožene stranke preuranjena. Tožena stranka se v svoji obrazložitvi, v zvezi z izobrazbenim pogojem, sklicuje na mnenje Sveta za visoko šolstvo RS, ki je določil, da je univerzitetni študijski program „psihologija“ program, ki daje diplomantom ustrezno pedagoško–andragoško izobrazbo za svetovalno delo v vzgoji in izobraževanju, ne pa tudi za učitelja psihologije. Iz tega mnenja, ki je sestavni del upravnih spisov, izhaja, da je datirano z dnem 3. 7. 2001 in izdano na podlagi Zakona o visokem šolstvu (Ur. l. RS, št. 67/93 in 99/99, v nad. ZViS) in na podlagi Meril in postopkov za ocenjevanje študijskih programov in visokošolskih zavodov (Ur. l. RS, št. 29/94), torej na podlagi zakona in meril, ki v času izdaje izpodbijane odločbe niso več veljala. Po mnenju sodišča pa odločitev tožene stranke ne more temeljiti na mnenju, izdanem na podlagi določb neveljavnega zakona. Utemeljen razlog za zavrnitev tožničine prošnje tudi ne more biti dejstvo, da tožnici ni bila izdana listina o pedagoško-andragoški izobrazbi. Tožnica je za pridobitev te listine sprožila ustrezen postopek in zato ne more biti „kaznovana“, ker ji pristojna izobraževalna institucija te listine zato, ker izdaje listine ni zahtevala do 1. 10. 2010 (ki je prelomni datum v zvezi z bolonjskim študijskim sistemom), (še) ni izdala. Tožena stranka pa, kot je razvidno iz spisovnih podatkov, ni naredila ničesar v smeri, da bi si sama pridobila za odločitev manjkajoče podatke oziroma zahtevala izdajo listine, za katero je zaprosila že sama tožnica. Poleg tega tožena stranka pri svoji odločitvi v zvezi z izobrazbenim pogojem ni upoštevala določbe 12. točke 4. člena Pravilnika o izobrazbi učiteljev in drugih strokovnih delavcev v poklicnem in strokovnem izobraževanju, ki določa, da je učitelj psihologije lahko, kdor je končal univerzitetni študijski program psihologije ali magistrski študijski program druge stopnje psihologija. Navedeno pomeni, da je dejansko stanje v zvezi z izpolnjevanjem izobrazbenega pogoja nepopolno ugotovljeno in iz tega razloga tudi ni mogoče preizkusiti, ali je bilo materialno pravo (v tem delu) pravilno uporabljeno.

Tožena stranka v svoji obrazložitvi, v zvezi z izpolnjevanjem posebnega pogoja in sicer v zvezi z vrednotenjem dodatnih strokovnih del po c) razdelku 9. člena Pravilnika, navaja, da pri tožnici kot dodatnega strokovnega dela ni upoštevala njenega sodelovanja pri pripravi modula Psihologija in komunikacija v šolskem letu 2005/2006, ker je bilo to strokovno delo upoštevano že pri tožničinem napredovanju v naziv mentor, zaradi česar se pri predmetnem napredovanju ne more ponovno upoštevati. Iz spisovnih podatkov in sicer iz tožničinih odgovorov na pozive tožene stranke pa je razvidno, da je tožnica ugovarjala temu, da bi bilo to njeno sodelovanje upoštevano že pri njenem napredovanju v naziv mentor, saj je v zvezi s tem navajala, da ustreznega potrdila o tem sodelovanju ni pridobila pravočasno, ampak z zamikom, zaradi česar ni moglo biti upoštevano pri prejšnjem napredovanju. Po presoji sodišča je tako v zvezi z izpolnjevanjem posebnega pogoja odločilna okoliščina, ali je tožničino sodelovanje pri modulu za šolsko leto 2005/06 že bilo upoštevano. Ta bistvena okoliščina po mnenju sodišča do sedaj ni bila zadosti razčiščena, zato je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in iz tega razloga tudi ni mogoče preizkusiti, ali je bilo materialno pravo (v tem delu) pravilno uporabljeno.

Glede na vse navedeno je sodišče tožbi tožnice ugodilo na podlagi 4. in 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). V ponovnem postopku bo morala tožena stranka opraviti poizvedbo pri Svetu za visoko šolstvo RS-sedaj Svet RS za visoko šolstvo o tem, ali je le-ta v zvezi z univerzitetnim študijskim programom psihologija morebiti izdal kakšno novejše mnenje na podlagi določb (sedaj) veljavnega ZViS. Zahtevati pa bo morala tudi izdajo listine o tožničini izobrazbi, glede na to, da je tožnica sama naredila vse potrebno, da si to listino pridobi. Po tako dopolnjenem postopku bo morala tožena stranka ponovno presoditi vse tožničine navedbe, opredeliti se bo morala do pridobljenih listin in nato v zadevi ponovno odločiti ter svojo odločitev argumentirano obrazložiti.