Jedro

V nepravdnem postopku je mogoče pri urejanju razmerij med solastniki izdati začasno odredbo na predlog kateregakoli od udeležencev, če to zahtevajo okoliščine primera, zlasti zato, da bi se preprečila znatna premoženjska škoda, samovolja ali očitna krivica za posamezne solastnike oziroma uporabnike (114. člen Zakona o nepravdnem postopku - ZNP). Če je torej celo v nespornem (nepravdnem) postopku dana možnost kateremukoli udeležencu, da zahteva začasno regulacijo razmerja, ni razloga, da ne bi bila ta možnost, ob izpolnjenosti enakih pogojev za ukrepanje sodišča, dana tudi strankam pravdnega postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog toženca za izdajo začasne odredbe po kateri naj bi se tožnici in "njenim ljudem" takoj prepovedalo izvajanje kakršnihkoli gradbenih in drugih investicijskih preureditvenih posegov v hiši Cerklje, J... 14 in zemljišču parc. št. 420/5 in ki naj bi veljala do zaključka nepravdnega postopka, ki se vodi pri Okrajnem sodišču v Kranju pod opr. št. N 32/96. Proti sklepu se je pritožil toženec in predlagal, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe. Navaja, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, po katerem naj bi sicer dokazal verjeten obstoj svoje terjatve, ne pa tudi, da bi bila zaradi posegov tožnice njena uveljavitev otežkočena ali onemogočena. Sodišče ne more tožničinih in hčerinih gradbenih posegov samovoljno označiti kot redno vzdrževanje. Gre za tipične izboljšave in adaptacije, ki imajo glede vrednosti že vpliv na spremembo solastninskih deležev. Uveljavitev njegove terjatve bo otežena tudi zato, ker se v gradnjo vtikajo tretje osebe - hčerka in njen mož. Ker se z vlaganji v nepremičnino spreminjajo solastninski deleži, zadeva nikoli ne bi bila sposobna za dokončanje. Vsa investicijska vlaganja v skupno nepremičnino so nedopustna do rešitve te pravde in do zaključka razdružitvenega postopka. Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev ter potrditev sklepa sodišča prve stopnje. Pritožba ni utemeljena. Toženčev predlog za izdajo začasne odredbe temelji na dejanski trditvi, da namerava tožnica skupaj s hčerko in njenim možem adaptirati centralno kurjavo v hiši, ki je predmet pravde na ugotovitev višine solastninskih deležev ter vkopati cisterno za kurilno olje brez njegovega dovoljenja in z namenom, da se v toženčevo škodo spremenijo solastninski deleži na hiši in s čimer naj bi bila uveljavitev njegove terjatev onemogočena oz. otežena. Glede na trditve toženca v predlogu za izdajo začasne odredbe in glede na njegove trditve v pritožbi bi bilo treba začasno odredbo, ki jo predlaga, označiti za zavarovalno oziroma kot sredstvo zavarovanja, s katerim si skuša toženec zagotoviti uveljavitev svoje terjatve oziroma omogočitev bodoče izvršbe. Pritrditi je treba tožnici, da ne iz toženčevega predloga, ne iz izpodbijanega sklepa, ne izhaja, kakšno terjatev naj bi imel. Zoper tožnico tudi ne uveljavlja nobenega tožbenega zahtevka (terjatve). V takšni situaciji toženec v pravdnem postopku res ne bi mogel predlagati izdaje začasne odredbe. Po mnenju sodišča druge stopnje pa je pomen predlagane začasne odredbe vendarle drugje in sicer v začasni ureditvi (do konca pravdnega in nepravdnega postopka) pravnega razmerja med strankama, ki je postalo sporno. Tak namen predlagano začasno odredbo opredeljuje kot ureditveno oziroma regulacijsko, ki jo v določeni pravni in dejanski situaciji lahko predlaga tudi tožena stranka. Celo v nepravdnem postopku je mogoče pri urejanju razmerij med solastniki izdati začasno odredbo na predlog kateregakoli od udeležencev, če to zahtevajo okoliščine primera, zlasti zato, da bi se preprečila znatna premoženjska škoda, samovolja ali očitna krivica za posamezne solastnike oziroma uporabnike (114. člen Zakona o nepravdnem postopku - ZNP). Če je torej celo v nespornem (nepravdnem) postopku dana možnost kateremukoli udeležencu, da zahteva začasno regulacijo razmerja, ni razloga, da ne bi bila ta možnost, ob izpolnjenosti enakih pogojev za ukrepanje sodišča, dana tudi strankam pravdnega postopka. V obravnavanem primeru sta za presojo izpolnjenosti pogojev za izdajo začasne odredbe pomembni predvsem dve pravnorelevantni okoliščini. Prva je v tem, da zatrjevani in načrtovani tožničin poseg, tudi po mnenju toženca, predstavlja tipično izboljšavo, druga pa je v materialnopravnem izhodišču, po katerem morajo biti vsa vlaganja v premoženje skupnih lastnikov sporazumna, tista pa, ki so opravljena samovoljno in brez soglasja drugega skupnega solastnika, nasproti temu, ne morejo imeti nikakršnih stvarnopravnih učinkov. To pomeni, da tožnica z zatrjevanim vlaganjem ne more pridobiti večjega solastninskega deleža, oziroma se toženčev solastninski delež ne more zmanjšati. Če torej zatrjevana izboljšava ne pogojuje nastanka premoženjske škode tožencu in če tožničina samovolja zanj nima negativnih pravnih učinkov (ampak nasprotno pozitivne - povečanje vrednosti tudi njegovega premoženja), potem ni izpolnjenosti pogojev za izdajo začasne odrebe. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo nobene kršitve, na katero je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP). Tožnica je v odgovoru na pritožbo zahtevala povrnitev stroškov odgovora. V zvezi s tem sodišče poudarja, da je pritožba zoper sklep enostransko pravno sredstvo, ki se ne vroča nasprotni stranki v odgovor (366. člen v zvezi s 1. odstavkom 344. člena ZPP). Zakon torej ne predpostavlja pravice do odgovora zoper pritožbo zoper sklep, zato so stroški, ki so nastali tožnici z odgovorom nepotrebni (155. člen ZPP) in jih je tožnica dolžna nositi sama (1. odstavek 165. člena ZPP).