Jedro

Sodišču prve stopnje ne bi bilo treba z zaslišanjem prič ugotavljati skupnega namena pogodbenikov, saj je določilo podjetniške kolektivne pogodbe, ki definira "poslovno uspešnost I" kot variabilni del plače, ki pripada delavcu na podlagi uspešnosti poslovanja celotne družbe (h kateri prispevajo vsi zaposleni, tudi delavci, ki imajo sklenjene individualne pogodbe o zaposlitvi), jasno in nedvoumno. Iz tega razloga se uporablja, tako kot se glasi.

Izrek

Pritožbi nasprotnega udeleženca se delno ugodi in se izpodbijana sodba v drugem in tretjem odstavku delno spremeni tako, da se v tem delu v celoti pravilno glasi: „Nasprotni udeleženec je dolžan vsakemu delavcu, ki je v delovnem razmerju v družbi najmanj od prvega dne v mesecu decembru tekočega leta in mu je v letu 2007 pripadal del plače za Poslovno uspešnost 1, izplačati 89,12 EUR oziroma sorazmeren znesek glede na čas sklenjenega delovnega razmerja v tekočem letu, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 22. 12. 2007 dalje do plačila, v preostalem pa se predlog predlagatelja v tem delu zavrne.

Nasprotni udeleženec je dolžan vsakemu delavcu, ki je v delovnem razmerju v družbi najmanj od prvega dne v mesecu decembru tekočega leta in mu je v letu 2009 pripadal del plače za Poslovno uspešnost 1, izplačati 78,40 EUR oziroma sorazmeren znesek glede na čas sklenjenega delovnega razmerja v tekočem letu, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 25. 12. 2009 dalje do plačila, v preostalem pa se predlog predlagatelja v tem delu zavrne.“ V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Predlagatelj in nasprotni udeleženec sama krijeta svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je nasprotni udeleženec A.S. d.d., s tem, ko je za osnovo za izplačilo Poslovne uspešnosti 1, upošteval kot povprečno plačo v družbi, plačo izplačano po Kolektivni pogodbi A.S. d.d., namesto povprečne plače vseh zaposlenih v družbi, pri izplačilu dela plače delavcem za Poslovno uspešnost 1, za leto 2007 in 2009, kršil 70. člen Kolektivne pogodbe A.S. d.d.. Odločilo je, da je nasprotni udeleženec dolžan vsakemu delavcu, ki mu je v letu 2007 pripadal del plače za Poslovno uspešnost 1, izplačati 69,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 22. 12. 2007 dalje do plačila in da je nasprotni udeleženec dolžan vsakemu delavcu, ki mu je v letu 2009 pripadal del plače za poslovno uspešnost 1, izplačati 78,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 25. 12. 2009 dalje do plačila. Odločilo je, da je nasprotni udeleženec dolžan predlagatelju povrniti stroške postopka v znesku 2.124,00 EUR, v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka do plačila.

Zoper sodbo se pritožuje nasprotni udeleženec zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kršitev določb postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v celoti spremeni tako, da zahtevek predlagatelja v celoti zavrne, glede stroškov postopka pa predlagatelju naloži, da je nasprotnemu udeležencu dolžan povrniti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje in pritožbenem sodišču oziroma podredno, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo 70. člena Kolektivne pogodbe A.S. d.d. ter da so razlogi, ki jih navaja sodišče prve stopnje v sodbi napačni, saj sodišče prve stopnje izhaja iz določbe 1. člena kolektivne pogodbe, ki določa zgolj osebno veljavnost kolektivne pogodbe, pri čemer pa je za vodstvene in vodilne delavce, ki sklepajo individualne pogodbe določeno, da konkretna pogodba ne velja v primerih, ko je to določeno s posebno pogodbo o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje konkretno določbo, brez vsebinske in pravne podlage, „razteguje“ tudi na druge določbe, ki sicer z osebno veljavnostjo nimajo neposredne zveze. V kolikor bi bilo stališče sodišča prve stopnje pravilno, potem nikjer v kolektivni pogodbi ne bi bilo možno določiti, da je osnova za izračun plače delavcu, zaposlenemu po kolektivni pogodbi, lahko nekaj drugega kot povprečna plača vseh zaposlenih v družbi, tako tistih, ki imajo sklenjene pogodbe o zaposlitvi, kakor tudi tistih, ki imajo sklenjene individualne pogodbe. Tako je npr. v 68. členu in 77. členu kolektivne pogodbe, kot osnova določena celotna masa plač po tej kolektivni pogodbi oziroma izplačane plače na podlagi kolektivne pogodbe v družbi. Glede na tako ureditev je logično, da kriteriji osebne veljavnosti ne more biti podlaga za razlago npr. določbe drugega odstavka 70. člena, pri drugih določbah pa se sploh ne uporablja. Res je, da življenjsko in logično gledano, tako tisti zaposleni po kolektivni pogodbi, kot tudi delavci po individualnih pogodbah, stremijo k čimvečji uspešnosti družbe. Toda ta ugotovitev sodišča prve stopnje nima nobene zveze z ugotavljanjem osnove za izplačilo poslovne uspešnosti delavcem, ki imajo sklenjene pogodbe o zaposlitvi v skladu s kolektivno pogodbo. Po mnenju pritožbe obrazložitev sodišča prve stopnje na koncu četrtega odstavka ni razumljiva, saj nasprotni udeleženec lahko le domneva, kaj je želelo sodišče obrazložiti. Povsem jasno je, da dejstvo komu se Poslovna uspešnost 1 izplačuje, nikakor ne določa, kaj se upošteva kot osnova za izračun Poslovne uspešnosti 1. Po mnenju pritožbe je sodišče izpovedi prič povzelo nekritično oziroma na podlagi le-teh zmotno sklepalo, da je bilo vse jasno ter konsenzulano, ter da v okviru pogajanj za sklenitev kolektivne pogodbe sploh ni bilo, glede sedaj obravnavanega vprašanja, nič spornega. Sodišče prve stopnje je zelo poenostavljeno sklepalo, da različna stališča – različne izpovedi prič potrjujejo jasnost določbe drugega odstavka 70. člena kolektivne pogodbe glede osnove. Po predlogu predlagatelja je bila kot priča zaslišana L.M., ki v pogajalski skupini sploh ni bila udeležena. Samo dejstvo, da je navedena zaposlena kot strokovni delavec na obračunu plač pri nasprotnemu udeležencu, pa za spor ni relevantno. Ob podrobni analizi in primerjavi izpovedi prič bi sodišče lahko ugotovilo, da sta pogodbeni stranki sklenili pogodbo vsaka v očitno drugačnem prepričanju, kot je bilo dogovorjeno. Ena stran je bila prepričana, da je dogovorjena osnova za izračun Poslovne uspešnosti 1 povprečna plača vseh zaposlenih v družbi, torej tako delavcev zaposlenih po kolektivni pogodbi, kakor tudi po individualnih pogodbah, medtem ko je bila druga stran prepričana, da so določili osnovo kot povprečno plačo delavcev zaposlenih po kolektivni pogodbi. Zato nikakor ni mogoče slediti stališču sodišča prve stopnje, da je bilo obema strankama jasno, da se upoštevajo plače vseh zaposlenih v družbi, saj je to v direktnem nasprotju z izpovedjo priče I.M., glede verodostojnosti te priče pa sodišče ni imelo nobenih pomislekov. Delodajalska stran nikoli ni predlagala osnove, ki upošteva vse zaposlene delavce v družbi, kar nedvoumno izhaja iz izpovedi priče I.M.. V kolikor bi predlagatelj, že tekom pogajanj, zadevo razlagal tako kot sedaj navaja v tem sporu, bi temu I.M. z gotovostjo nasprotoval, saj bi le to preseglo, njemu predhodno dane, parametre za pogajanja. V kolikor torej izrecnih pogajanj o konkretni osnovi ni bilo, saj sta bili obe pogodbeni stranki, kot je razvidno iz izvedenega dokaznega postopka, v zmoti glede tega, kar sta se dogovarjali. V tej smeri je bilo predlagano tudi zaslišanje več prič, vendar je sodišče dokazne predloge v tej smeri zavrnilo. Nasprotni udeleženec priglaša pritožbene stroške.

Predlagatelj je odgovoril na pritožbo in prerekal navedbe nasprotnega udeleženca v pritožbi. Priglasil je stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, vendar je na tako ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče v pretežni meri sprejema dejanske in pravne razloge iz izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP), pa še dodaja: Ni utemeljen pritožbeni očitek nasprotnega udeleženca, da je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo dejansko stanje. Odločitev sodišča prve stopnje temelji na ugotovitvi, da so določila Kolektivne pogodbe A.S. (Kolektivna pogodba AS), ki je bila podpisana dne 22. 2. 2007 in Pravilnika o plačah in posebnih nagradah A.S. d.d. (Pravilnik), ki je bil sprejet 1. 3. 2007, jasne in nedvoumne. Tako Kolektivna pogodba AS v 61. členu določa, da je plača sestavljena iz stalnega dela plače (osnovna plača, dodatki po zakonu, kolektivnih pogodbah in splošnih aktih) in gibljivega dela plače (del plače na podlagi delovne uspešnosti in del plače iz uspešnosti poslovanja družbe). Del plače na podlagi uspešnosti poslovanja družbe je opredeljen v spornem 70. členu Kolektivne pogodbe AS in sicer je opredeljen kot poslovna uspešnost 1 in kot Poslovna uspešnost 2. Tako je v drugem odstavku 70. člena Kolektivne pogodbe AS določeno, da vsakemu delavcu, ki je v delovnem razmerju v družbi najmanj od prvega dne v mesecu decembru tekočega leta, ob doseganju ekonomskega dobička družbe pripada Poslovna uspešnost 1, ki se izplača v mesecu decembru za tekoče leto. Poslovna uspešnost 1 se izplača v višini 40 % povprečne plače v družbi na osnovi obračuna plač za mesec november tekočega koledarskega leta. Pravilnik (priloga B2) pa prav tako v 25. členu določa, da se poslovna uspešnost 1, izplača v višini 40 % povprečne plače v družbi, na osnovi obračuna plač za mesec november tekočega koledarskega leta. Poslovna uspešnost 1 se delavcu izplača sorazmerno času sklenjenega delovnega razmerja v tekočem letu.

Glede na 70. člen Kolektivne pogodbe AS in 25. člen pravilnika je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je institut Poslovne uspešnosti 1 definiran kot del variabilnega dela plače, ki pripada delavcu na podlagi uspešnosti poslovanja celotne družbe, h kateri pa prispevajo tako delavci zaposleni po Kolektivni pogodbi AS, kot tudi delavci zaposleni po individualnih pogodbah. V 70. členu Kolektivne pogodbe AS je izrecno zapisano, da se Poslovna uspešnost 1, izplača v višini 40 % povprečne plače v družbi. Pri tem ne vzdrži argument nasprotnega udeleženca, da je bila pri zapisu 70. člena v Kolektivni pogodbi AS narejena napaka oziroma, da kot je razvidno iz izvedenih dokazov v postopku pred sodiščem prve stopnje, sta bili pogodbeni stranki v zmoti glede tega, kako sta se dogovorili glede osnove za izplačilo Poslovne uspešnost 1. 70. člen Kolektivne pogodbe AS je povsem jasen, ko določa, da se Poslovna uspešnost 1 izplačuje v višini 40 % povprečne plače v družbi. Zato so neutemeljene pritožbene trditve nasprotnega udeleženca, da sta bili obe pogodbeni stranki v zmoti glede tega, kako sta dogovorili osnovo za obračun Poslovne uspešnosti 1. Namreč tudi iz 25. člena Pravilnika prav tako jasno izhaja, da se Poslovna uspešnost 1, izplača v višini 40 % povprečne plače v družbi, na osnovi obračuna plač za mesec november tekočega leta.

Neutemeljena je pritožbena trditev nasprotnega udeleženca, da bi moralo sodišče, ob podrobni analizi in primerjavi izpovedi prič, ugotoviti, da sta pogodbeni stranki sklenili Kolektivno pogodbo AS, vsaka v očitno drugačnem prepričanju, kaj je bilo dogovorjeno. Stranki sta se namreč v nadaljnjih določbah te kolektivne pogodbe, predvsem v 77. členu, kjer so urejeni „drugi osebni prejemki“ dogovorili, da je izplačilo jubilejne nagrade vezano na povprečne bruto plače, izplačane na podlagi kolektivne pogodbe v družbi. Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče ugotavlja, da ne vzdržijo trditve nasprotnega udeleženca.

V skladu z določbo prvega odstavka 82. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.), ki določa, da se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo, sodišču prve stopnje tudi ne bi bilo potrebno z zaslišanjem prič (članov pogajalskih strani) ugotavljati skupen namen pogodbenikov, saj je bilo določilo 70. člena Kolektivne pogodbe AS, v primerjavi s 77. členom Kolektivne pogodbe AS, povsem jasno in nedvoumno. Torej po določbi prvega odstavka 82. člena se določila te kolektivne pogodbe uporabljajo predvsem tako, kot se glasijo. Iskanje skupnega namena pogodbenikov prihaja v poštev le pri razlagi spornih pogodbenih določil (drugi odstavek 82. člena OZ), da pa bi lahko stranka dosegla ugotavljanje dejanskega stanja v tej smeri, pa mora zato najprej ustrezno izkazati „spornost“ pogodbenega določila. Le golo sklicevanje nanjo, ki ni hkrati podprto z ustrezno kvalifikativnim trditvenim gradivom, ne zadošča. Pogodbeno določilo namreč lahko postane sporno, če stranka z ustreznimi navedbami zaseje dvom o jasnosti pogodbenih določil. To pa nasprotnemu udeležencu ni uspelo, zato se sodišču prve stopnje ni bilo potrebno ukvarjati z zaslišanjem predlaganih prič s strani nasprotnega udeleženca in je zato pritožba, ki očita sodišču prve stopnje, da sodišče ni zaslišalo prič, ki jih je nasprotni udeleženec predlagal, neutemeljena. Sicer pa nasprotni udeleženec, do konca postopka na prvi stopnji tudi ni navajal, da bi šlo za kršitve določil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, razen v drugem in tretjem odstavku, ko sodišče prve stopnje ni upoštevalo v celoti določbe 70. člena Kolektivne pogodbe AS, ki kot pogoj za izplačilo Poslovne uspešnosti 1, določa, da se izplača vsakemu delavcu, ki je v delovnem razmerju v družbi najmanj od prvega dne v mesecu tekočega leta. Pravilnik pa prav tako v 25. členu določa, da se poslovna uspešnost 1 delavcu izplača sorazmerno času sklenjenega delovnega razmerja v tekočem letu. Ker sodišče prve stopnje navedenega pri svoji odločitvi ni upoštevalo, je pritožbeno sodišče drugi in tretji odstavek izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je upoštevalo navedena pogoja za izplačilo poslovne uspešnosti 1 (5. alinea 358. člena ZPP).

V preostalem pa je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjeni del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da glede tega dela niso podani s pritožbo uveljavljeni razlogi, kakor tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti. Zaradi jasnosti je odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe.

Glede pritožbenih stroškov je pritožbeno sodišče odločilo, da nasprotni udeleženec svoje pritožbene stroške krije sam, saj je bila pritožba z izjemoma manjšega dela, sicer v celoti neutemeljena, predlagatelj pa svoje stroške odgovora na pritožbo, iz razloga, ker odgovor na pritožbo ni bil potreben (165. člen ZPP v zvezi s 154. in 155. členom ZPP).