Jedro

Obravnavani objekt ni predmet sanacijskega PUP, zato po eni strani ni podlage za njegovo legalizacijo mimo pogojev splošnega PUP, po drugi strani pa zaradi drugačne pravne podlage tožnik ne more uveljavljati neenakopravnega obravnavanja v primerjavi z objekti, za katere je legalizacija omogočena s sanacijskim PUP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Upravna enota Ljubljana, Izpostava Moste-Polje, je kot prvostopenjski upravni organ zavrnila tožnikovo zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za legalizacijo stanovanjskega objekta na zemljišču parc. št. 761/2 k.o. ... V obrazložitvi odločbe navaja, da je zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja zavrnila na podlagi 1. točke 1. odstavka 66. člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 102/04 - UPB1, 14/05 – popr., 126/07 in 108/09, v nadaljevanju ZGO-1), ker gradnja ni skladna s prostorskim aktom. Ugotavlja, da se zemljišče, na katerem je zgrajen obravnavani objekt, po Dolgoročnem planu občin in mesta Ljubljana za obdobje 1986 – 2000 za območje Mestne občine Ljubljana (Uradni list SRS, št. 11/86; Uradni list RS, št. 23/91, 71/93, 62/94, 33/97, 77/98, 13/99, 28/99, 41/99, 79/99, 98/99, 31/00, 36/00, 57/00, 59/00, 37/01, 63/02, 52/03, 64/04, 69/04) nahaja v območju urejanja MG 9/4, ki se ureja z Odlokom o prostorskih ureditvenih pogojih za plansko celoto M9 Zadvor – Sostro (Uradni list SRS, št. 3/88; Uradni list RS, št. 56/92 in 63/99, v nadaljevanju PUP). V nadaljevanju ugotavlja, da v skladu z 11. členom PUP gradnja stanovanjskega objekta na obravnavanem območju ni dovoljena, Prostorski ureditveni pogoji za sanacijo degradiranega prostora Občine Ljubljana Moste-Polje (Uradni list RS, št. 62/94, v nadaljevanju sanacijski PUP) pa se na obravnavani objekt ne nanašajo.

Ministrstvo za okolje in prostor je kot drugostopenjski upravni organ tožnikovo pritožbo zavrnilo. V obrazložitvi odločbe navaja, da je prvostopenjski upravni organ pravilno ugotovil, da se obravnavani objekt nahaja na I. območju kmetijskih zemljišč z oznako MG, zaradi česar za izdajo gradbenega dovoljenja za obravnavani objekt niso izpolnjeni pogoji iz 11. člena PUP in s tem tudi ne pogoji iz 1. točke 1. odstavka 66. člena ZGO-1. V zvezi s pritožbenimi navedbami še pojasnjuje, da vpis v zemljiško knjigo in zemljiški kataster nista kriterija, ki vplivata na legalizacijo objekta.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da se parcela 761/2 k.o. ... po dolgoročnem planu sicer res nahaja na območju, ki je opredeljeno kot gozdna površina, vendar je tožnik že v upravnem postopku opozarjal, da je bila v letu 1996 legalizirana stanovanjska hiša na parc. št. 761/4 k.o. ..., ki leži le 36 m južno od njegove parcele. Sporni objekt je tudi komunalno opremljen, ima hišno številko in je vpisan v zemljiško knjigo in v kataster. V nadaljevanju navaja, da je Mestna občina Ljubljana že v letu 2003 za obravnavano parcelo predlagala razširitev območja razpršene gradnje in legalizacijo že zgrajenih objektov z namenom povezave območja v zaključeno celoto. Tožnik še pripominja, da se zaveda, da leži obravnavana „črna gradnja“ na kmetijskem zemljišču, vendar bi upravni organ moral upoštevati, da so bili na tem območju nelegalno zgrajeni tudi drugi objekti, katere pa so lastniki lahko legalizirali. Glede na navedeno meni, da ga upravni organ neupravičeno diskriminira, zato naj bi bilo kršeno načelo enakosti iz 14. člena Ustave RS. Predlaga, da sodišče obe (prvostopenjsko in drugostopenjsko) odločbi odpravi, toženki pa naloži povrnitev stroškov tega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi, dodatnih razlogov pa ne navaja.

Tožba ni utemeljena.

Glede na tožbene navedbe sodišče uvodoma poudarja, da v skladu s 1. odstavkom 2. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/10, v nadaljevanju ZUS-1) v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. Kot upravni akt po ZUS-1 se šteje upravna odločba in drug tam našteti oblastveni posamični akt, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika (2. odstavek 2. člena ZUS-1). To pomeni, da je v tem upravnem sporu predmet preizkusa zakonitosti odločba upravnega organa prve stopnje, s katero je ta odločil o zavrnitvi izdaje gradbenega dovoljenja. Predmet preizkusa zakonitosti v upravnem sporu torej ni odločba pritožbenega organa o zavrnitvi pritožbe zoper prvostopenjski akt, s katerim je bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke. Pri preizkusu zakonitosti same odločitve pa sodišče ni vezano zgolj na razloge izpodbijanega prvostopenjskega akta, ampak lahko upošteva tudi razloge pritožbenega upravnega organa, s katerimi ta v okviru svojih pooblastil v skladu z ZUP te razloge dopolni ali celo navede drugačne (3. odstavek 248. člena ZUP).

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Toženka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedla pravilne razloge za svojo odločitev, zato sodišče v celoti sledi njeni obrazložitvi in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (2. odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi z navedbami v tožbi pa dodaja: Po določbi 1. točke 1. odstavka 66. člena ZGO-1 mora pristojni upravni organ za gradbene zadeve, preden izda gradbeno dovoljenje (med drugim) preveriti, ali je projekt izdelan v skladu s prostorskim aktom. Gradbeno dovoljenje je namreč po 6. točki 2. člena ZGO-1 odločba, s katero pristojni upravni organ ugotovi, da je nameravana gradnja v skladu s prostorskim aktom. Ker ZGO-1 v ničemer posebej ne ureja postopka za izdajo gradbenega dovoljenja za že obstoječ objekt, tako imenovane legalizacije, se tak postopek glede pravne ureditve v ničemer ne razlikuje od postopka za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo, ki je šele načrtovana oziroma nameravana.

Med strankami ni sporno, da zemljišče parc. št. 761/2 k.o. ..., na katerem je zgrajen obravnavani objekt, leži na območju kmetijskih zemljišč z oznako MG. Območje nameravanega posega je urejeno s PUP, ki v 11. členu ureja, kateri posegi so dovoljeni na območju, namenjenem kmetijski proizvodnji in gozdovom. Ker gradnja stanovanjskega objekta po teh določbah ni dovoljena, se sodišče strinja s toženkinim stališčem, da obravnavana gradnja ni skladna s PUP – torej prostorskim aktom – in zato glede na določbo 1. točke 1. odstavka 66. člena ZGO-1 že zgolj iz tega razloga ni mogoče izdati gradbenega dovoljenja.

Neutemeljeno je tožnikovo sklicevanje na legalizacijo drugih stanovanjskih objektov, ki so bili prav tako zgrajeni na kmetijskem zemljišču. V zvezi s tem se tožnik sklicuje na legalizacijo stanovanjske hiše na parc. št. 761/4 k.o. ... ter prilaga lokacijsko dovoljenje z dne 19. 8. 1996. Iz tega je razvidno, da je bilo izdano na podlagi sanacijskega PUP, iz obrazložitve izpodbijane odločbe pa izhaja ugotovitev, da se tožnikov objekt ne nahaja med objekti, ki so bili dovoljeni po sanacijskem PUP. Tej ugotovitvi tožnik ne nasprotuje, sodišče pa tudi po vpogledu v sanacijski PUP nima razloga za dvom v ugotovitev upravnega organa. Sodišče dodaja, da je zakonodajalec na podlagi 4. odstavka 16. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list RS, št. 18/93, v nadaljevanju novela ZUN) s sanacijskim PUP izjemoma omogočil, da so se legalizirali posegi v prostor, ki po sicer veljavnih prostorskih ureditvenih pogojih niso bili dovoljeni. Investitorji, ki so v zakonitem roku to zahtevali in plačali nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora so, če je predhoden preizkus potrebnosti in možnosti sanacije legalizacijo dopuščal, tako lahko izjemoma pridobili gradbeno dovoljenje za objekt, čeprav ta ne izpolnjuje pogojev, ki jih za takšen objekt predpisuje splošni PUP. Kot rečeno, obravnavani objekt ni predmet sanacijskega PUP, zato po eni strani ni podlage za njegovo legalizacijo mimo pogojev splošnega PUP, po drugi strani pa zaradi drugačne pravne podlage tožnik ne more uveljavljati neenakopravnega obravnavanja v primerjavi z objekti, za katere je legalizacija omogočena s sanacijskim PUP.

Na odločitev v tej zadevi tudi ne morejo vplivati tožbeni ugovori, da je obravnavana parcela komunalno opremljena, saj je zagotovljena komunalna oskrba objekta le eden izmed pogojev, ki jih za izdajo gradbenega dovoljenja določa 66. člen ZGO-1. Kot je pravilno pojasnila že toženka, tudi vpis v uradne evidence ne pomeni kriterija, ki bi vplival na legalizacijo objekta (9. odstavek 81. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin, Uradni list RS, št. 47/06). Navedena dejstva tako lahko vplivajo le na odločanje v postopku sprejemanja prostorskih aktov, ne pa na odločitev v konkretnem upravnem postopku, ki je omejen na preverjanje, ali je predlagana gradnja s temi akti skladna. V zvezi s tem sodišče še opozarja, da je predmet preizkusa v tem upravnem sporu pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe glede na predpise, ki so veljali v času njene izdaje. Sodišče zato ni preverjalo, ali je obravnavana gradnja morda skladna z določbami Odloka o občinskem prostorskem načrtu Mestne občine Ljubljana – izvedbeni del (Uradni list RS, št. 78/10), ki je bil sprejet šele po izdaji izpodbijane odločbe.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu z določbo 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Stroškovni del zahtevka je sodišče zavrnilo na podlagi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, nosi vsaka stranka svoje stroške postopka.

V skladu z določbo 1. alinee 2. odstavka 59. člena ZUS-1 je sodišče odločilo na seji, brez glavne obravnave, saj dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in toženko ni sporno.