Jedro

Zdravljenje z depo medikamentozno terapijo v nadzorovani obravnavi se je izkazalo za uspešno. Ambulantno zdravljenje zaenkrat ne pride v poštev, zaradi popolne nekritičnosti osebe do svoje bolezni in potrebe po zdravljenju.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se nadzorovana obravnava osebe A. A. podaljša do 1. 5. 2016. 2. Zoper sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje oseba po pooblaščencu in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi oziroma odloči, da niso podani pogoji za sprejem udeleženca v nadzorovano obravnavo. Ukrep nadzorovane obravnave predstavlja poseg v pravico do varstva duševne integritete po 35. členu Ustave RS, pa tudi pravico do prostovoljnega zdravljenja po tretjem odstavku 51. člena Ustave RS, ki zagotavlja tudi pravico do odklonitve zdravljenja. Omejitev te pravice je dopustna le ob strogem in restriktivnem upoštevanju zakonskih pogojev Zakona o duševnem zdravju (v nadaljevanju ZDZdr). Res da je iz zdravstvene dokumentacije razvidno, da se je oseba zdravila od leta 2005 dalje zaradi shizoafektivne motnje, da je bila večkrat zaradi ogrožanja zdravja in premoženja hospitalizirana, tudi brez privolitve, v Psihiatrični bolnišnici ..., vendar kljub temu niso podani pogoji za podaljšanje nadzorovane obravnave. Oseba v posledici duševne motnje nima hudo motene presoje realnosti in nima hudo motene sposobnosti obvladovanja svojega ravnanja. Izvedenec B. B. je po osebnem pregledu osebe ugotovil, da je glede na naravo bolezni zdravstvena situacija osebe optimalna. Motnje mišljenja so podane zgolj v blažji obliki, motnje čustvovanja pa so odpravljene. V izpovedbi osebe ni podlage za ugotovitev sklepa, da oseba nima ustreznega uvida v bolezen, da ni pričakovati sodelovanja pri običajnem ambulantnem zdravljenju in da trdi, da ni duševni bolnik. Iz zapisnika o naroku z dne 25. 11. 2005 je razvidno, da je oseba povedala, da se zaveda svojega stanja, da je pripravljena in sposobna ambulantnega zdravljenja. Sama bi rada hodila v ZD ... in PB ... Ima uvid v svojo bolezen in se je pripravljena zdraviti, vendar bi bila rada samostojna in aktivna brez nadzorovane obravnave, ki jo občuti kot nepotrebno prisilo. Zaradi izvajanja terapije se je zredila, ima preveč energije, zdravniki pa nočejo prisluhniti njeni želji in nekoliko zmanjšati maksimalne odmerke. Rada bi delala in sodelovala z zdravniki, ki bi prisluhnili njenim težavam.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zdravljenje osebe v nadzorovani obravnavi je bilo odrejeno že s sklepom naslovnega sodišča Pr 101/2015 z dne 29. 5. 2015, ko je bilo ugotovljeno, da so zanjo podani pogoji 80. člena ZDZdr. S sedaj izpodbijanim sklepom je bilo v skladu s prvim odstavkom 83. člena ZDZdr zdravljenje v nadzorovani obravnavi le podaljšano.

5. Sklep zavzame stališče, da so še vedno podani pogoji za zdravljenje v nadzorovani obravnavi. Oseba, ki ima hudo, ponavljajočo duševno motnjo (od leta 2005 se zdravi zaradi shizoafektivne motnje), je kljub izvajani depo medikamentozni terapiji v nadzorovani obravnavi še vedno nekritična do svojega bolezenskega stanja in ni pričakovati njenega sodelovanja pri običajnem ambulantnem zdravljenju. Ob opustitvi nadzora nad njenim zdravljenjem v nadzorovani obravnavi obstaja velika verjetnost, da bo oseba, kot že v preteklosti, opustila predpisano medikamentozno terapijo. Slednje bi privedlo do ponovnega poslabšanja njene duševne bolezni in (ponovne) hospitalizacije v psihiatrični bolnišnici.

6. Sklep ima za zavzeto stališče zadostno podlago v izvedenskem mnenju izvedenca B. B. in Poročilu o poteku nadzorovane obravnave z dne 18. 11. 2015 C. C., ki je kot koordinatorka nadzorovane obravnave(1) z osebo (kot navaja) vzpostavila dober terapevtski odnos. Po mnenju izvedenca, ki pritrjuje ugotovitvam koordinatorke nadzorovane obravnave, se je zdravljenje v nadzorovani obravnavi z depo medikamentozno terapijo (oseba je zdravljenje s tabletami opustila) izkazalo za uspešno. Ker oseba, kljub zdravljenju (po mnenju obeh strokovnjakov), ostaja nekritična do bolezenske simptomatike in potrebnosti po zdravljenju, sedanje stanje bolezni, kot poskuša prikazati pritožba, ne nudi podlage za prenehanje odrejenega načina zdravljenja. Prejšnje ravnanje osebe, ko je predpisano terapijo večkrat opuščala (tudi v pritožbi se zavzema za znižanje predpisanih odmerkov depo terapije, opustila je že jemanje tablet), zaradi česar je v preteklosti prihajalo do poslabšanja bolezni, potrjuje pravilnost zaključka sklepa o potrebnosti nadaljevanja že odrejenega zdravljenja v nadzorovani obravnavi.

7. Izkazana pripravljenost osebe za ambulantno zdravljenje, ob njeni nekritičnosti do simptomatike bolezni in potrebnosti njenega zdravljenja, ne nudi podlage za ukinitev takega načina zdravljenja, kot se zavzema pritožba. Oseba je, kot pravilno ugotavlja sklep, ob zaslišanju na naroku 25. 11. 2015, na katerega se pritožba sklicuje, zanikala obstoj duševne bolezni,(2) kar nedvomno kaže na njeno nekritičnost do potrebe po zdravljenju in do svojega stanja, kar izrecno izpostavljata izvedenec in koordinatorka nadzorovane obravnave. Slednja je v poročilu izrecno izpostavila, da je oseba terapijo s tabletami povsem opustila, ker verjame, da je ne potrebuje, spričo česar so pozitivni učinki zdravljenja z depo medikamentozno terapijo, ki jo je oseba v času zdravljenja v nadzorovani obravnavi sprejemala, bistveno manjši. 8. Zdravljenje v nadzorovani obravnavi v domačem okolju je nedvomno bistveno milejši ukrep od zdravljenja (brez privolitve v psihiatrični bolnišnici), do katerega je prihajalo pred tem. Res da predstavlja poseg v pravico do prostovoljnega zdravljenja, ki pa je pod v ZDZdr predpisanimi pogoji, ki so v obravnavanem primeru podani, dopusten.

9. Nadzorovana obravnava omogoča z večjim nadzorom hitrejše in pravočasnejše ukrepanje v primeru poslabšanja bolezni, če oseba, tako kot v preteklosti, opusti predpisano zdravljenje. Zdravljenje osebe poteka v skladu s strokovno preizkušenimi metodami in mednarodno pravnimi standardi (8. člen ZDZdr). Načrt zdravljenja se stalno preverja in po potrebi revidira (35. člen ZDZdr). Sprememba načina zdravljenja je odvisna od strokovne presoje ustanove, pod nadzorom katere se zdravi oseba. Volja osebe se upošteva, če ji je to v korist (drugi odstavek 17. člena ZDZdr).

10. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sklepa, da drugačna oblika zdravljenja zaenkrat ne pride v poštev, ker oseba pri njej ni zmožna sodelovati zaradi nekritičnosti do svoje bolezni in ji tudi ni v korist. 11. Po navedenem pritožbeni razlogi niso podani in ker ni procesnih in materialnih razlogov, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku) je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

Op. št. (1): Za koordinatorko nadzorovane obravnave je bila določena s sklepom 29. 5. 2015. Op. št. (2): Navajala je: „Jaz sebe ne štejem za duševnega bolnika. Jaz nisem nobenemu nič žalega naredil, nobenega ne mislim ubiti. Moja diagnoza je le nervoza, kar mi je povedal odvetnik D. D.“