Jedro

Nobenega dvoma ni bilo o tem, da sta oba starša primerna in sposobna za varstvo in vzgojo. Če bi bila zatrjevana in ugotovljena neprimernost oziroma manjša ali večja primernost enega od staršev kot pravno odločilno dejstvo, tako da bi odločitev temeljila na tem dejstvu in ne (kot je primer tu) na okoliščinah na strani otroka, bi tožnik od izvedenke upravičeno zahteval dodatno pojasnilo. V konkretnem primeru pa toženec ni imel ustreznega (upravičenega) interesa izvrševati svojo pravico do izjave na način, da je zahteval od izvedenke konkretna izvedenkina vprašanja in tožničine odgovore nanje. Prav tako toženec ni izkazal kakršnegakoli dvoma v pravilnost izvedenskega mnenja. Ni splošnega pravila, da bi strankam moralo biti zagotovljeno sodelovanje pri vseh pogovorih in vpogled v vsa vprašanja in odgovore, na podlagi katerih izvedenec izdela svoj izvid in mnenje. Zato ne gre za kršitev procesnega jamstva, če toženec v opisanih okoliščinah ni imel vpogleda v izvedenkina vprašanja in odgovore.

Načelo kontinuitete vzgoje in varstva, na katerega se sklicuje toženec, je pomembno pri odločanju o varstvu in vzgoji otroka, vendar ga ni mogoče razlagati tako ozko, da bi otroka brez presoje vseh okoliščin neke družinske situacije vedno zaupali tistemu od staršev, ki bo še naprej živel v okolju, kjer sta partnerja živela pred razpadom njune zunajzakonske skupnosti. Ne v zakonu ne v sodni praksi ni podlage za določanje preživnine premo sorazmerno s trajanjem stikov otroka s staršem. Tudi če otrok s staršem nima nobenih stikov (ker ti niso otroku v korist ali iz kakšnega drugega razloga), slednji ni oproščen dolžnosti preživljanja otroka (glej 125. člena ZZZDR). Prav tako določeni stroški, ki jih ima tožnica, niso odvisni od časa, ki ga otrok preživi pri njej (obleka, obutev, igrače, zdravila).

Izrek

Revizija se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je odločilo, da se mladoletni sin pravdnih strank zaupa v vzgojo in varstvo tožnici, da je dolžan toženec plačevati mesečno preživnino 65 EUR in odločilo o stikih otroka s tožencem.

Pritožbeno sodišče je delno ugodilo tožničini pritožbi in preživnino zvišalo na 80 EUR. V ostalem delu je to in v celoti toženčevo pritožbo zavrnilo ter v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Zoper to sodbo je toženec vložil revizijo iz vseh zakonskih razlogov s predlogom, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi, sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje ter imenuje novega izvedenca. Bistveni poudarki obširne revizije so naslednji: Toženec je že med postopkom izpodbijal izvedensko mnenje in navedel razloge, ki utemeljujejo postavitev drugega izvedenca. Izvedenka na bistvena vprašanja ni odgovorila, uporabila je napačne podatke, njeno mnenje pa se ni preizkusilo. Ni obrazložila metodologije dela niti uporabljenih metod, pravdnima strankama pa niso bila na voljo izvedenkina vprašanja in odgovori pravdnih strank. V izvedenskem mnenju so nasprotja, ker otroka ne bi bilo treba pripravljati na snidenje z materjo, v kolikor bi bil tako navezan nanjo, kot je zapisano v izvedenskem mnenju. Izvedenka ni upoštevala, da je tožnica otroka odpeljala v povsem novo okolje in mu onemogočila stike s tožencem in njegovimi starši. Izvedensko mnenje je nepopolno, ker se izvedenka ni opredelila o tem, da otrok joče, ko gre od toženca k tožnici, čeprav je bila izvedenka seznanjena z video posnetki in ostalim gradivom. Izvedensko mnenje je neuporabno, ker ni odraz dejanskega stanja.

V izvedenskem mnenju nista bili upoštevani korist in želja otroka. Otrok svojo voljo izraža na način, primeren svojim letom (joka samo ob ločitvi od očeta, ob ločitvi od matere pa se ne upira).

Med stroški in preživetim časom obstaja nesorazmerje, saj je otrok pri tožencu le 1/4 časa, sodišče pa mu je naložilo plačevanje 1/3 stroškov.

Sodba spregleda načelo kontinuitete in bi bilo potrebno otroka zaupati tistemu od staršev, ki še naprej živi v P. Tožnica v odgovoru na revizijo navaja, da vlaga toženec revizijo iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in je revizija nedovoljena.

Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

O revizijskih ugovorih dejanske narave: Po ureditvi tretjega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS št. 73/2007) revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Naloga Vrhovnega sodišča ni presojati pravilnosti dokazne ocene nižjih sodišč niti pravilnosti ugotovitve dejanskega stanja. Revizijskih navedb, ki gredo v to smer, zato revizijsko sodišče ni upoštevalo. Enako neupoštevne so tudi trditve, da je izvedenka pri intervjuju upoštevala lažne navedbe tožnice, da ni upoštevala dokazov, ki jih je predložil toženec in da otrok ni tako močno navezan na mater. S pomočjo izvedenke je sodišče oblikovalo spodnjo premiso v sodniškem silogizmu, ki je revizijsko sodišče ne sme preizkušati.

Glede očitka bistvenih kršitev procesnega prava: O kršitvi ni mogoče sklepati le na podlagi posameznega izseka postopka, ampak je treba presojati, ali je bil postopek, gledano v celoti, pravilen. Obstoj kršitve je zato mogoče ugotoviti le ob upoštevanju vseh okoliščin konkretnega primera. V konkretnem primeru je sodišče s pomočjo izvedenke specialistke klinične psihologije ugotavljalo pravno relevantna dejstva - kdo izmed staršev ima boljše pogoje za otrokov razvoj in je tudi bolj primeren, da mu sodišče zaupa otroka v varstvo in vzgojo. Izvedenka je pred obravnavo pisno podala svoj izvid in mnenje, ki je bilo tožencu vročeno. Toženec je zoper izvid in mnenje pisno ugovarjal in sodišče je izvedenko zaslišalo. O toženčevih pripombah, ki so bile za odločitev bistvenega pomena, sta se sodišči v obrazložitvi sodb opredelili. Izvedensko mnenje sta ocenili kot prepričljivo in logično obrazloženo. Sodišče je odločilo, da bo otrok v varstvu in vzgoji pri tožnici, s čimer bo najbolj zagotovljena njegova korist. Kot izhaja iz obrazložitev obeh sodb, je bilo za odločitev v zadevi glede na pravno razumevanje otrokove koristi v zadevi bistveno, da je otrok doživljal mater čustveno bližje kot očeta, da je bila primarna čustvena navezanost v odnosu mati - otrok trdna in varna ter da je mati predstavljala siguren in zanesljiv objekt čustvene navezanosti. Otrok je bil v času odločanja star dve leti in v zelo rizični fazi osebnostnega razvoja. V tem obdobju je bila v razvojnem smislu vezanost na primarni objekt - to je mamo, še zelo pomembna v smislu konstantnosti. Otrok je bil v tem starostnem obdobju še zelo odvisen od matere, saj še ni dosegel t.i. psihološkega rojstva, ki ga doseže otrok v obdobju tretjega leta starosti. Potreboval je stalno, varno in predvidljivo okolje. Bistvene za odločitev o tem, pri katerem od staršev bo ostal otrok v varstvu in vzgoji, torej niso bile okoliščine na strani staršev, saj je bilo ugotovljeno, da sta po vzgojnih sposobnostih izenačena (glej drugi odstavek na 4. strani prvostopenjske sodbe). Nobenega dvoma ni bilo o tem, da sta oba starša primerna in sposobna za varstvo in vzgojo. Če bi bila zatrjevana in ugotovljena neprimernost oziroma manjša ali večja primernost enega od staršev kot pravno odločilno dejstvo, tako da bi odločitev temeljila na tem dejstvu in ne (kot je primer tu) na okoliščinah na strani otroka, bi tožnik od izvedenke upravičeno zahteval dodatno pojasnilo. V konkretnem primeru pa toženec ni imel ustreznega (upravičenega) interesa izvrševati svojo pravico do izjave na način, da je zahteval od izvedenke konkretna izvedenkina vprašanja in tožničine odgovore nanje. Prav tako toženec ni izkazal kakršnegakoli dvoma v pravilnost izvedenskega mnenja. Ni splošnega pravila, da bi strankam moralo biti zagotovljeno sodelovanje pri vseh pogovorih in vpogled v vsa vprašanja in odgovore, na podlagi katerih izvedenec izdela svoj izvid in mnenje(1). Zato ne gre za kršitev procesnega jamstva, če toženec v opisanih okoliščinah ni imel vpogleda v izvedenkina vprašanja in odgovore.

Toženec je ves čas postopka in tudi še v reviziji vztrajal pri imenovanju novega izvedenca. Iz okoliščin izhaja, da je izvedenka svojo nalogo opravila nepristransko (in ni preferirala ne tožnice ne toženca, kot trdi slednji) in zgolj dejstvo, da je podala za toženca neugodno mnenje, ne zadošča za ugoditev njegovemu predlogu za imenovanje novega izvedenca. Samo pod pogojem, da so v izvedenskem mnenju nasprotja, pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, te pomanjkljivosti ali dvom pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem izvedenca, se zahteva mnenje drugega izvedenca (254. člen ZPP). Ker niti eden od teh pogojev ni bil izpolnjen, je sodišče upravičeno zavrnilo toženčev predlog, ne da bi pri tem bistveno kršilo določbe pravdnega postopka.

Sodišči sta proučili vse toženčeve pripombe, ki so bile dovolj konkretizirane, se do pravno relevantnih tudi opredelili in navedli vse bistvene razloge za odločitev, v obrazložitvah obeh sodb pa ni nobenih nasprotij. Sodišče ni dolžno izrecno in natančno v obrazložitvi obravnavati vsakega strankinega argumenta posebej, pač pa le tiste, ki so za odločitev pravno relevantni in niso očitno neutemeljeni.

Na očitek glede neobrazloženosti metodologije je tožencu dovolj izčrpno odgovorilo že pritožbeno sodišče (6. stran), zato revizijsko sodišče ne bo ponavljalo razlogov za odločitev.

Glede očitka zmotne uporabe materialnega prava: Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili naslednja pravno pomembna dejstva, ki so sestavina konkretnega dejanskega stanu:- pravdni stranki sta starša mladoletnega B., rojenega 16.7.2004,- pravdni stranki ne živita več skupaj v P.(tožnica se je z otrokom izselila iz skupnega bivališča), - pravdni stranki se tudi ob pomoči centra za socialno delo nista sporazumeli o varstvu, vzgoji in preživljanju otroka ter o stikih otroka s starši, - obe pravdni stranki čustveno vlagata v otroka, želita njegovo dobrobit, priznavata večji del otrokovih potreb in jih poskušata zadovoljiti, sposobna sta samostojno skrbeti za otroka, oba vzgajata otroka na podlagi osebnih izkušenj in vrednot, ki so stabilne in dosledne, - za otroka je primerno okolje tako na očetovem domu kot na materinem domu, - otrok doživlja mater čustveno bližje kot očeta, primarna čustvena navezanost v odnosu mati - otrok je trdna in varna, mati pa predstavljala siguren in zanesljiv objekt čustvene navezanosti, - otrok je bil v času odločanja star dve leti in v zelo rizični fazi osebnostnega razvoja, ko je v razvojnem smislu vezanost na primarni objekt - to je mamo, še zelo pomembna v smislu konstantnosti. Otrok je v tem starostnem obdobju še zelo odvisen od matere, saj še ni dosegel t.i. psihološkega rojstva, ki ga doseže otrok v obdobju tretjega leta starosti. Potrebuje stalno, varno in predvidljivo okolje.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je odločitev, da ostane otrok v varstvu in vzgoji pri materi, glede na ugotovljena pravno odločilna dejstva tudi materialnopravno pravilna. Temeljno vodilo pri odločanju o tem, komu od staršev naj se otrok zaupa v varstvo in vzgojo, je korist otroka. Gre za pravni standard, ki ga je treba konkretizirati z upoštevanjem vseh okoliščin posameznega primera. V otrokovo korist je, da ob enaki sposobnosti in primernosti obeh staršev za varstvo in vzgojo ostane v varstvu in vzgoji pri tistem, na katerega je čustveno bolj navezan in ki mu bo zagotovil pogoje za zdrav razvoj, upoštevaje tudi dejstvo, da je otrok v fazi osebnostnega razvoja, ko je navezanost na mater še zelo pomembna v smislu konstantnosti. Načelo kontinuitete vzgoje in varstva, na katerega se sklicuje toženec, je pomembno pri odločanju o varstvu in vzgoji otroka, vendar ga ni mogoče razlagati tako ozko, da bi otroka brez presoje vseh okoliščin neke družinske situacije vedno zaupali tistemu od staršev, ki bo še naprej živel v okolju, kjer sta partnerja živela pred razpadom njune zunajzakonske skupnosti. Sodišči sta skrbno presodili vse okoliščine konkretnega primera in nista zgolj uporabili neko splošno domnevo ter sta pravilno odločili, da bo B. vzgoja in varstvo pri materi bolj v korist. Odločitev je strokovno dognana in pravno prepričljiva.

Preživnina se določi glede na potrebe upravičenca in materialne ter pridobitne zmožnosti zavezanca (129. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Uradni list RS, št. 69/04 - ur. p. b., 101/07, ZZZDR). Ne v zakonu ne v sodni praksi ni podlage za določanje preživnine premo sorazmerno s trajanjem stikov otroka s staršem. Tudi če otrok s staršem nima nobenih stikov (ker ti niso otroku v korist ali iz kakšnega drugega razloga), slednji ni oproščen dolžnosti preživljanja otroka (glej 125. člena ZZZDR). Prav tako določeni stroški, ki jih ima tožnica, niso odvisni od časa, ki ga otrok preživi pri njej (obleka, obutev, igrače, zdravila). Sodišče je v izpodbijani sodbi določilo primerno preživnino, ki upošteva tako potrebe otroka, kot zmožnosti toženca, dejstvo, da otrok večji del časa preživi s tožnico in okoliščino, da so premoženjske razmere toženca boljše od tožničinih.

O (ne)sposobnosti otroka razumeti pomen in posledice svoje izjave, pri katerem od staršev bi bil raje v varstvu in vzgoji, je tožencu natančno odgovorilo že pritožbeno sodišče, v reviziji pa ne uveljavlja nobenih dodatnih argumentov, zato se revizijsko sodišče v celoti sklicuje na materialnopravno pravilno obrazložitev na 6. strani drugostopenjske sodbe.

Glede na navedeno uveljavljana revizijska razloga nista podana, zato je revizijsko sodišče zavrnilo toženčevo neutemeljeno revizijo. Odločitev o revizijskih stroških temelji na določbi 413. člena ZPP.

Op. št. (1): Enako je v obrazložitvi navedlo Evropsko sodišče za človekove pravice v zadevi Mantovanelli proti Franciji. Glej A. Galič, Ustavno civilno procesno pravo, s. 172.