Jedro

Tožniku se v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očita, da je podal izjavo, da se je v imenu samostojnega podjetnika, ki opravlja dejavnost taksi prevozov, dogovoril z direktorjem letališča za nemoteno opravljanje taksi prevozov. Za presojo utemeljenosti teh očitkov ni bistveno, da tožnikova izjava ni napisala na dopisu z glavo in logotipom delodajalca, saj se je tožnik v dopisu predstavil z uradnim nazivom, ki ga ima kot javni uslužbenec.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku. Ugotovilo je, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku, ki jo je dne 3. 9. 2009 podala tožena stranka v obliki sklepa št. ..., nezakonita in razveljavilo sklep o odpovedi z dne 3. 9. 2009 ter sklep št. ... z dne 14. 10. 2009 ter razsodilo, da delovno razmerje tožniku pri toženi stranki ni prenehalo in še vedno traja (1. točka izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna v roku osmih dni pozvati tožnika nazaj na delo in mu za čas od prenehanja pogodbe o zaposlitvi do vrnitve nazaj na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s priznanjem delovne dobe in obračunom bruto zneskov plač (pravilno: nadomestila plač), od katerih je po odvodu davkov in prispevkov dolžna tožniku izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega mesečnega zneska do plačila (2. točka izreka sodbe) ter mu povrniti stroške postopka v znesku 1.125,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka (do plačila), vse v 8 dneh, pod izvršbo (3. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano odločitev spremeni in zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa predlaga njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ravnanje tožnika, ko je podal izjavo z dne 24. 7. 2009, ne izpolnjuje vseh znakov kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po členu 257 KZ-1, ker tožnik pri zapisu izjave ni mogel delovati v svojstvu odgovorne osebe, saj glede na opis njegovih del in nalog in glede na opis nalog Sektorja za ... v Direktoratu za ... tožnik za urejanje taksi službe na A. Ljubljana ni imel nikakršnih pristojnosti oziroma pooblastil, poleg tega pa ni dokazan namen tožnika, da sebi ali komu drugemu pridobi kakšno nepremoženjsko korist, premoženjsko korist ali da s tem dejanjem komu prizadene škodo. Poleg tega je ugotovilo, da v njegovem ravnanju tudi ni znakov kaznivega dejanja sprejemanja koristi za nezakonito posredovanje po 263. členu KZ-1, ker tožena stranka ni dokazala, da bi tožnik zase ali za koga drugega zahteval ali sprejel kakšno nagrado, darilo, drugo korist ali obljubo v zameno za posredovanje pri opravi uradnega dejanja, pri čemer izjave tožnika z dne 24. 7. 2009 nihče ni štel za uradno izjavo z izrabo položaja tožnika, urejanje taksi službe pa sploh ni sodilo v njegovo pristojnost oz. pristojnost organa tožene stranke, v katerem je bil zaposlen. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožena stranka ni dokazala, da bi tožnik s tem, ko je podal izjavo z dne 24. 7. 2009, kakorkoli materialno ali moralno škodoval interesom tožene stranke, zaradi česar ni kršil prepovedi škodljivega ravnanja iz 35. člena ZDR, ter da tudi ni kršil določb 8. in 21. člena Kodeksa ravnanja javnih uslužbencev, pa tudi ne določb 93. in 94. člena ZJU. Z odločitvijo sodišča, da tožena stranka tožniku ni dokazala nobene kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, zaradi česar izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila zakonita, se tožena stranka ne strinja. Ker je sodišče prve stopnje pretežni del obrazložitve namenilo utemeljevanju, zakaj očitano ravnanje javnega uslužbenca nima znakov kaznivega dejanja po 257. in 263. členu KZ-1, tožena stranka pojasnjuje, da je podala izredno odpoved zaradi zlorabe uradnega položaja in ravnanja v nasprotju s 93. in 94. členom ZJU, 35. členom ZDR ter 8. in 9. členom kodeksa, ne pa zaradi storitve navedenih kaznivih dejanj. Le v obrazložitvi sklepov o odpovedi je tožena stranka navedla svoja stališča, da imajo kršitve tudi znake omenjenih kaznivih dejanj, zaradi česar je sprožila postopke pri pristojnih službah. V nasprotju z mnenjem sodišča prve stopnje tožena stranka poudarja, da je tožnik sporno izjavo z dne 24. 7. 2009 podal ravno z namenom, da bralce izjave zavede, da je v njej podano stališče tožene stranke oziroma njenega organa, to je Ministrstva za ..., saj se je na izjavi tožnik predstavil kot sekretar na Ministrstvu za .. in kot edini kontaktni naslov navedel naslov tožene stranke. Če bi izjavo res želel napisati kot fizična oseba, svoje zaposlitve ne bi omenjal. Čeprav izjava ni podana na dopisu, ki bi vseboval glavo in logotip Ministrstva za ..., je tožnik kot javni uslužbenec s tem, ko je omenil svojo zaposlitev, uporabil svoj položaj za namen, ki z njegovo zaposlitvijo nima nobene povezave in prekoračil pooblastila z namenom, da bi zavedel druge osebe in pridobil korist za nekoga tretjega, kot izhaja tudi iz dopisa A. Ljubljana z dne 5. 8. 2009, naslovljenega na državnega sekretarja Ministrstva za ....

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, ni storilo. Dejansko stanje pa, glede na deloma zmotno pravno presojo, ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno, zato je sprejeta odločitev napačna oziroma vsaj preuranjena.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka tožniku, ki je bil zaposlen v Direktoratu za ... v okviru Ministrstvu za ... na delovnem mestu podsekretarja (pod šifro ...), izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razlogov po 1. in 2. alinei 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami in dopolnitvami – ZDR) s sklepom z dne 3. 9. 2009, ki ga je s sklepom z dne 14. 10. 2009 na tožnikovo pritožbo potrdila Komisija za pritožbe pri Vladi Republike Slovenije.

Tožniku se v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očita, da je 24. 7. 2009 podal izjavo, da se je v imenu Š.T. D.R.. s.p. dogovoril z direktorjem komercialnega sektorja A. Ljubljana d.d. mag. J.K., da lahko D.R. nemoteno opravlja taksi prevoze na A. Ljubljana. S tem naj bi zlorabil uradni položaj in ravnal v nasprotju s 93. in 94. členom Zakona o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami in dopolnitvami – ZJU), 35. členom ZDR ter 8. in 21. členom Kodeksa ravnanja javnih uslužbencev.

Prvostopenjsko sodišče je pri preverjanju poteka postopka pred izredno odpovedjo pravilno ugotovilo, da je bil izveden zakonito, pri čemer je izpostavilo, da je bil tožniku omogočen zagovor v skladu z določbo 2. odstavka 83. člena ZDR ter da je bila izredna odpoved podana pravočasno v okviru 30-dnevnega prekluzivnega roka od ugotovitve razloga za izredno odpoved, ki je določen v 2. odstavku 110. člena ZDR.

Pri presoji utemeljenosti razlogov za izredno odpoved, ki je bila podana iz razlogov po 1. in 2. točki 1. odstavka 111. člena ZDR, je prvostopenjsko sodišče presodilo, da odpovedni razlog iz 1. točke navedenega člena ZDR ni dokazan oz. da se tožniku neutemeljeno očita kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja, ker je ugotovilo, da očitano ravnanje tožnika ne izpolnjuje niti znakov kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po 257. členu KZ-1 niti znakov kaznivega dejanja sprejemanja koristi za nezakonito posredovanje po 263. členu KZ-1. Pritožba tem ugotovitvam sodišča prve stopnje niti ne oporeka in pojasnjuje, da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku ni bila izrečena zaradi storitve ali suma storitve navedenih kaznivih dejanj, ampak predvsem iz razloga po 2. točki 1. odstavka 111. člena ZDR, to je zaradi zlorabe uradnega položaja in ravnanja v nasprotju z določbami ZJU, ZDR ter Kodeksa ravnanja javnih uslužbencev, ki so navedene v odpovedi, le v obrazložitvi sklepov o izredni odpovedi se omenjajo tudi navedena kazniva dejanja, zaradi katerih je tožena stranka sprožila ustrezne postopke pri pristojnih organih. Pritožbi v tem delu ni mogoče pritrditi, saj ni nobenega dvoma o tem, da je bila izredna odpoved podana tako iz razlogov po 1. kot po 2. točki 1. odstavka 111. člena ZDR. Zato je prvostopenjsko sodišče ravnalo pravilno, ko je preverjalo, ali je odpovedni razlog po 1. točki citiranega člena ZDR dokazan ali ne.

Pritožbeno sodišče soglaša s presojo prvostopenjskega sodišča v zvezi z odpovednim razlogom po 1. točki 1. odstavka 111. člena ZDR, medtem ko zaključki sodišča prve stopnje, da odpovedni razlog po 2. točki 1. odstavka istega člena ZDR ni dokazan in da poleg tega tudi zakonski pogoj za izredno odpoved iz 1. odstavka 110. člena ZDR (po katerem se lahko poda izredna odpoved, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka...) ni podan, niso sprejemljivi, saj temeljijo na zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju oz. napačni pravni presoji.

Dokazna ocena sodišča prve stopnje ni prepričljiva, saj izvedeni dokazi ne dajejo dovolj opore za ugotovitev, da naj bi tožnik sporno izjavo podal le kot fizična oseba in ne kot javni uslužbenec, pri čemer nedvomno ni odločilno, da izjava ni zapisana na dopisu z glavo in logotipom Ministrstva za .... Ni prepričljiv tožnikov zagovor, da naj bi se v pisni izjavi predstavil kot sekretar na Ministrstvu za ... zgolj iz razloga, ker ga zamenjujejo z evropskim sekretarjem dr. J.P. in da je izjavo napisal le zato, da bi D.R. seznanil, da je v njegovem imenu vprašal o njegovi zadevi, zlasti če se upoštevata vsebina pisne izjave ter izpoved D.R., ki je pisno izjavo (očitno) štel kot dovoljenje za opravljanje taksi dejavnosti in jo tudi pokazal policistom, ker je imel zaradi spora s predsednikom taksi društva probleme v zvezi z opravljanjem taksi službe na letališču. Tudi iz izpovedi drugih zaslišanih prič je mogoče sklepati, da je tožnik za taksista posredoval kot uradna oseba („oseba z avtoriteto“, kot je izpovedala priča mag. J.K.). Dejstvo je, da je tožnik, ki je bil v preteklosti tudi član nadzornega sveta A. Ljubljana, posredoval pri direktorju komercialnega sektorja A. Ljubljana pri pridobivanju posla za taksista D.R. za prevoze strank z letališča, nobenega dvoma pa ni o tem, da je šlo za uslugo znancu, ki bi (če bi bilo posredovanje uspešno) od tega imel korist. Okoliščini, da Direktorat za ... ni imel nobene ingerence glede taksi službe na letališču, razen glede urejanja taksi službe v okviru Zakona o cestnih prevozih, ter da tudi tožnik na svojem delovnem mestu ni imel nikakršnih pooblastil za urejanje taksi službe na A. Ljubljana, nista nepomembni in tožnika prej obremenjujeta kot nasprotno, čeprav je prvostopenjsko sodišče prav na teh dejstvih sicer pravilno utemeljilo ugotovitev, da manjka eden od znakov kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic iz 1. oz. 3. odstavka 257. člena KZ-1. Tudi zaključki, da pisna izjava tožnika, s katero se je taksist D.R. izkazoval pri kontroli policije, ni imela oz. ne bi mogla imeti nobenih škodljivih posledic za toženo stranko, ter da ni dokazano, da bi tožnik s podano izjavo materialno ali moralno škodoval interesom tožene stranke, so najmanj preuranjeni, pri čemer ni nepomembno, da se je postopek v zvezi z izpodbijano izredno odpovedjo začel prav zaradi intervencije predsednika uprave A. Ljubljana na Ministrstvu za ... (dopis z dne 5. 8. 2009, poslan Ministrstvu za ... – priloga B1).

Najmanj preuranjena pa je tudi ocena, da v obravnavanem primeru ni podan niti pogoj za zakonitost izredne odpovedi iz 1. odstavka 110. člena ZDR, ki temelji le na izpovedi priče L.Z. (da mu ni znano, zakaj s tožnikom ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja), zlasti če se upošteva narava očitane kršitve ter utemeljitev tega pogoja v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Vsekakor je potrebno ta dejstva natančneje raziskati in ponovno presoditi, ali gre v obravnavani zadevi za ravnanje v nasprotju s prepovedjo škodljivega ravnanja po 35. členu ZDR (po katerem se je delavec dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca) oziroma za ravnanje v nasprotju s 93. in 94. členom ZJU (kršitev dolžnega ravnanja zaradi opravljanja nalog, ki ne sodijo v delovno področje javnega uslužbenca oz. za katere javni uslužbenec ni imel pooblastila ali odredbe nadrejenega) ter 8. in 21. členom Kodeksa ravnanja javnih uslužbencev (po 8. členu kodeksa javni uslužbenec ne sme izkoriščati položaja za svoj zasebni interes, po 21. členu kodeksa pa javni uslužbenec ne sme v zasebne namene vplivati na katero koli osebo, osebo javnega ali zasebnega prava ali na druge javne uslužbence z uporabo svojega uradnega položaja ali s ponujanjem osebnih ugodnosti).

Ker so podani uveljavljani pritožbeni razlogi oz. razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo ter v skladu z določbo 355. člena ZPP razveljavilo izpodbijano sodbo ter ob ugotovitvi, da glede na naravo stvari in okoliščine primera ni smotrno, da bi samo dopolnjevalo postopek, zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ponovnem postopku naj sodišče prve stopnje obravnava sporna vprašanja, na katera opozarja pritožbeno sodišče ter dopolni dokazni postopek. Po potrebi naj dodatno zasliši tožnika ter izvede že predlagane, a neizvedene dokaze (med drugim je bil, kot izhaja iz podatkov v spisu, že predlagan tudi dokaz z zaslišanjem prič Z.S. in dr. I.J.), ki bi lahko bili pomembni za ugotovitev odločilnih dejstev, ter nato ponovno odloči o utemeljenosti tožbenega zahtevka.