Jedro

Tožniki so imeli edino možnost za uveljavljanje učinkovitega pravnega sredstva ustavno pritožbo. Zagotovljeno je bilo drugo primarno sodno varstvo v zvezi s katerim sodišče nima razlogov za pomislek, da ne bi bilo učinkovito.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožniki so vložili tožbo zoper izpodbijani akt zaradi kršitve ustavnih pravic in sicer do enakega varstva pravic (22. člen ustave), sodnega varstva pravic (23. člena Ustave), pravice do varnosti (34. člen Ustave), osebnostnih pravic (35. člen Ustave) in svobode izražanja (39. člen Ustave). Pri tem se opirajo na 4. člen Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), člen 15(4) in člen 157(2) Ustave. Z izpodbijanim aktom je tožena stranka zavrnila predlog tožnikov za opravo posameznih preiskovalnih dejanj z dne 16. 2. 2015 za ugotovitev IP naslova računalnika neznanega storilca. To sicer po njihovem mnenju ni upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1, vendar pa ga je treba šteti za posamični akt državnega organa. V tožbi navajajo, da zoper ta akt nimajo drugega sodnega varstva, kot je varstvo po 4. členu ZUS-1. V tožbi pojasnjujejo, da je zoper tožnike, ki so novinarji, neznani storilec pod profilom „Zakladnik matija“ na družabnem omrežju facebook 7. 1. 2015, nekaj ur po islamističnem pokolu novinarjev na pariškem tedniku Charlie Hebdo, zapisal grožnjo, ki jo citirajo v drugem odstavku pod točko III. tožbe. Izrečena grožnja je naslednja: „Tole, kar je bilo danes v Parizu, je pravi otroški vrtec v primerjavi s tem, kar bodo v prihodnjih tednih doživeli B. govnači z Demokracije in Reporterja. Kar pripravijo naj se. Še posebej A.A., ki ga bom lastnoročno nataknil na kol. Da ne bo nepripravljen in bo piskal, da ni vedel.“ Tožniki so neznanega storilca ovadili na policiji zaradi suma kaznivih dejanj grožnje po 4., 2. in 1. odstavku 135. člena KZ-1 in kaznivega dejanja spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti po 1. odstavku 297. člena KZ-1. Okrožno državno tožilstvo je kazensko ovadbo zavrglo. Tožniki so dne 16. 2. 2015 pri toženi stranki predlagali opravo posameznega preiskovalnega dejanja in sicer izsleditev IP naslova računalnika, na katerem je bila zapisana omenjena grožnja. Tožniki menijo, da je napačno razlogovanje tožene stranke, da bi bil lahko edini oškodovanec A.A., ker je edini omenjen v grožnji, vendar pa on ni vložil predloga za opravo preiskovalnega dejanja. Po mnenju tožnikov iz zapisa jasno izhaja, da je grožnja usmerjena v novinarje tednika Reporter. Tožniki, ki so se za tožbo odločili, so tisti, ki so med 15 osebami, zaposlenimi pri tem tedniku, najbolj izpostavljeni (odgovorni urednik, njegov namestnik in trije novinarji). Tožniki očitajo tudi zmotno presojo sodišča o zmožnosti povzročanja strahu za življenje in telo pri tožnikih. Iz izkušenj povzemajo, da gre za dogodek s konkretno grožnjo zoper življenje, ki ni pogosta. Kot primer drugačnega obravnavanja grožnje navajajo, da je bila zoper politika C.C. in njegovo soprogo izražena grožnja s smrtjo in je policija nemudoma ukrepala. V tem primeru je policija kmalu izsledila IP pošiljatelja. Storilec je bil po priznanju krivde obsojen na 5 mesecev zapora (nepogojno). Pri tem je bistveno, da je bil na podlagi odredbe sodišča IP naslov storilca, ki je grozil s smrtjo, izsleden. Sodišče je v omenjenem primeru izdalo odredbo za izsleditev IP naslova, med tem ko je v njihovem primeru sodišče „kar na pamet“, brez da bi ugotovilo, kakšna oseba je grožnjo zapisala, odločilo, da takšna grožnja ne more povzročiti strahu. S tem je bila kršena pravica iz 22. člena Ustave. To pomeni tudi kršitev protokola št. 12 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin in 23. člena Ustave. Tožniki dodajajo, da je Reporter časopis s področja političnega tiska, ki zna s svojim izražanjem razburiti splošno javnost. Z izpodbijanim aktom je zato poseženo tudi v svobodo izražanja tožnikov. S takšno odločitvijo je tožena stranka dovolila vsem, ki se ne strinjajo s pisanjem tožnikov, da jim grozijo s smrtjo brez kakršnih koli posledic. Na koncu pod točko VI. tožbe tožniki navajajo, da s člankom o napadu na uredništvo tednika Charlie Hebdo niso nikogar izzivali, temveč so zgolj poročali. Predlagajo izvedbo glavne obravnave in zaslišanje tožnikov. V tožbenem zahtevku predlagajo, da sodišče ugotovi, da so bile tožnikom z omenjenim sklepom kršene navedene človekove pravice in da se sklep odpravi in toženi stranki naloži, da ponovno odloči o predlogu tožnikov z dne 16. 2. 2015. Zahtevajo tudi povrnitev stroškov postopka.

2. V odgovoru na tožbo tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrže, ker imajo tožniki zagotovljeno drugo sodno varstvo ustavnih pravic, nenazadnje z izrednimi pravnimi sredstvi. Pravi, da je tožena stranka izpodbijani sklep izdala na podlagi 1. odstavka 165. člena KZ-1, po katerem oprava posameznih preiskovalnih dejanj ni obligatorna, pač pa je odločitev o tem prepuščena sodišču. 3. Tožnik D.D. je v pisni vlogi odgovoril, da je mnenje tožene stranke v dogovoru nevzdržno in ni skladno z Ustavo in namenom kazenskega postopka, ki je med drugim tudi v varovanju ljudi pred tovrstnimi grožnjami. Opozarja na sodno prakso, ki v tovrstnih primerih izreka obsodilne sodbe. Oškodovanci ne morejo učinkovito izvršiti svoje pravice do pregona neznanega storilca kot subsidiarni tožilci, saj njegove identitete ne morejo sami ugotoviti. Tožena stranka sama pravi, da zoper izpodbijani sklep ni pritožbe (enako navaja tudi komentar ZKP k 165. členu, str. 379, tč. 9).

Obrazložitev k prvi točki izreka:

4. Tožba v upravnem sporu ni dopustna.

5. Izpodbijani sklep tožene stranke ni upravni akt v smislu 1. in 2. odstavka 2. člena ZUS-1 niti ne gre za drug akt, ki ni upravni akt, za katerega bi zakon določal, da je zoper njega mogoče sprožiti upravni spor (t.i. redni upravni spor). Vendar pa sta ustavodajalec v 2. odstavku 157. člena Ustave in zakonodajalec v 1. odstavku 4. člena ZUS-1 predvidela tudi t.i. rezervni upravni spor v zadevah, ko izpodbijanega akta sicer ni mogoče opredeliti kot upravni akt v smislu 2. odstavka 2. člena ZUS-1 oziroma ko zakonodajalec v posebnem zakonu ni določil, da je zoper določen akt možen upravni spor (drugi stavek 1. odstavka 2. člena ZUS-1), a izpodbijani akt posega v človekove pravice in temeljne svoboščine; vendar mora tudi v primeru tega t.i. rezervnega upravnega spora sodišče v predhodnem preizkusu tožbe preveriti, če je zoper tak akt morebiti zagotovljeno drugo sodno varstvo človekovih pravic pred drugim sodiščem (1. odstavek 4. člena ZUS-1 in 2. odstavka 157. člena Ustave). Tožniki pravijo, da takšnega drugega sodnega varstva – razen v upravnem sporu – nimajo, med tem ko tožena stranka v odgovoru na tožbo pravi, da ga imajo in sicer prek izrednega pravnega sredstva po ZKP-1. Ta sporna okoliščina je bistvo predmetnega spora, pri čemer pa ga ne razrešuje že sama določba 3. člena ZUS-1. To določilo med drugim pravi, da „upravni akti niso tiste odločitve, ki jih nosilci sodne veje oblasti sprejemajo za izvrševanje svojih ustavnih pristojnosti /.../. Besedilo in sistematika tega določila, ki je v ZUS-1 uvrščeno takoj za določilom 2. člena in pred 4. členom ZUS-1, vodita v smeri interpretacije, da določilo 3. člena ZUS-1 predvsem dodatno opredeljuje, katere „odločitve“ in „akti“ se ne morejo šteti za upravne akte in med te spadajo sodne „odločitve“, ki jih nosilci sodne veje oblasti sprejmejo za izvrševanje ustavnih pristojnosti; med te pa je treba uvrstiti tudi izpodbijano sodno odločbo, ki je bila v obliki sklepa izdana v okviru sodne pristojnosti na podlagi 1. odstavka 165. člena ZKP-1. Vendar pa Upravno sodišče meni, da določilo 3. člena ZUS-1 tudi ni brez pomena in vpliva na interpretacijo tudi določila 1. odstavka 4. člena ZUS-1. Določilo 3. člena ZUS-1 namreč ne pomeni, da sodišče v upravnem sporu ne more odločati o zakonitosti „posamičnih aktov“ in „dejanj“ sodišč, s katerimi sodišča posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, kajti utemeljeno je mogoče sklepati, da zakonodajalec ni zgolj slučajno v določilu 3. člena ZUS-1 uporabil izraz „odločitev“ sodne veje oblasti za izvrševanje ustavnih pristojnosti, med tem ko v določilu 1. odstavka 4. člena ZUS-1 uporablja izraza „posamični akt“ in „dejanje“. Upravno sodišče ima torej pristojnost, da odloča tudi o zakonitosti posamičnih aktov ali dejanj sodišč, če ti posegajo v temeljne človekove pravice, vendar to pristojnost ima samo pod pogojem, da ni zagotovljeno drugo sodno varstvo (2. odstavek 157. člena Ustave in 1. odstavek 4. člena ZUS-1). Rezervni upravni spor, ki je ustavna kategorija iz 2. odstavka 157. člena Ustave, namreč ne more biti derogirana s strani zakonske določbe, saj mora biti zakon v skladu z ustavo (1. odstavek 153. člena Ustave) in ne obratno.

6. Če pa ne gre za posamičen akt ali dejanje sodišča, ampak za „odločitev“ sodišča, ki je sprejeta na podlagi ustavnih pristojnosti, in ki naj bi posegala v ustavne pravice posameznika ali zasebne pravne osebe, potem pa Upravno sodišče vidi dodaten pomen določila 3. člena ZUS-1 v tem, da je pri uporabi in interpretaciji določila 1. odstavka 4. člena ZUS-1 treba upoštevati tudi sistem sodnega varstva pravic, ki je urejen hierarhično in več-stopenjsko znotraj posameznih področij, kot so upravno pravo, delovno-pravo, pravdne zadeve in kazenske zadeve. Sojenje tudi, ko gre med drugim za varstvo človekovih pravic (1. odstavek 15. člena Ustave) namreč po navedenih temeljnih področjih poteka na sodišču prve stopnje, višjem sodišču, Vrhovnem sodišču, Ustavnem sodišču in Evropskem sodišču za varstvo človekovih pravic. Zato tudi iz tega sistemskega vidika ni mogoče uveljavljati sodnega varstva temeljnih človekovih pravic pred Upravnim sodiščem zoper sodne odločitve Ustavnega sodišča,(1) Vrhovnega sodišča, višjega sodišča(2) ali prvostopenjskega sodišča(3) s kazenskega, civilno-pravnega ali delovno-pravnega področja. V navedenem smislu prideta pri predhodnem preizkusu tožbe tožnikov v poštev torej tako določba 1. odstavka 4. člena ZUS-1, v delu, ki določa pogoj, „če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo“, kot tudi določilo 3. člena ZUS-1, ker je v konkretnem primeru nesporno izpodbijani akt „odločitev“ sodišča, sprejeta na podlagi ustavne pristojnosti tožene stranke (1. odstavek 165. člena KZ-1 v zvezi z 125. in 1. odstavkom 126. člena Ustave). V zvezi s prvim pogojem bo sodišče upoštevalo tudi prakso Ustavnega sodišča, po kateri mora Upravno sodišče pri uporabi klavzule subsidiarnosti sodnega varstva v upravnem sporu upoštevati dva pogoja in sicer, ali obstaja drugo (primarno) sodno varstvo, ki izključuje upravni spor, in če obstaja, katero sodno varstvo je to, ter da mora biti takšno (primarno) sodno varstvo tudi učinkovito.(4)

7. Tožniki uveljavljajo sodno varstvo petih pravic, katere je možno z vidika potreb za predhodni preizkus tožbe razdeliti na dva oziroma tri sklope: prvi sklop predstavljata pravici do enakega varstva pravic in sodnega varstva iz 22. in 23. člena Ustave; gre za procesni pravici, ki se nanašata na samo izvedbo sodnega postopka. V drugi sklop spadata pravici iz 34. in 35. člena Ustave, ki sta v funkciji varovanja življenja in telesne integritete oziroma varnosti tožnikov in zato lahko v primeru dovolj resne grožnje prerasteta v absolutno zavarovano pravico, temu pa tožniki dodajajo tudi pravico, v katero je v skladu s strogim testom sorazmernosti dopustno tudi poseči, to je pravica do svobode (novinarskega) izražanja iz 39. člena Ustave.

8. Z vidika potreb predhodnega preizkusa procesnih predpostavk za sprejem tožbe v obravnavo v upravnem sporu, s čimer Upravno sodišče ne posega v oceno resnosti grožnje z vidika kazenskega prava, sodišče ocenjuje, da je omenjena grožnja neznane osebe zoper krog novinarjev tednika Reporter dovolj resna, da sodišče presoja omenjeno procesno predpostavko po strogi metodi. Pravica do življenja je namreč absolutna pravica, ne sicer v tem smislu, kot izhaja iz golega besedila Ustave RS, ki pravi, da je človekovo življenje nedotakljivo (17. člen Ustave), ker realno tega sodišča ne morejo zagotoviti absolutno, ampak samo v tem smislu, da je pravica vsakogar do življenja zavarovana z zakonom.(5) Določilo prvega stavka 1. odstavka 2. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) določa, da je „pravica vsakogar do življenja zavarovana z zakonom.“ Sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) je zaradi pomena te pravice sprejela nekatere pozitivne obveznosti držav v zvezi z zagotavljanjem te pravice v situacijah razmerij med zasebnimi subjekti, ko so okoliščine ogrožanja življenj dovolj predvidljive. Omenjeno določilo ESČP razlaga namreč tudi tako, da ima država obveznost, da vzpostavi učinkovit sistem kazenskega pregona in sojenja za kazniva dejanja zaradi (preventivnega) varstva za zaščito ljudi (sodba ESČP v zadevi Osman v. the United Kingdom).(6)

9. Tožniki so v konkretnem primeru na podlagi vložene ovadbe in predloga preiskovalnemu sodniku za opravo posameznih preiskovalnih dejanj dobili sodno varstvo pravic iz 34., 35. in 39. člena Ustave in sicer z obrazloženo odločitvijo izven-obravnavanega senata Okrožnega sodišča v Ljubljani v zadevi II Ks 6364/2015 z dne 31. 8. 2015, ki je upošteval tudi predhodno mnenje preiskovalnega sodnika opr. št. III Kpd 6364/2015 z dne 7. 8. 2015. Po Ustavi RS tožnikom sicer pripada tudi pravica do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave, ki pa je tožniki na podlagi kazenske zakonodaje nimajo v obliki rednega pravnega sredstva (pritožbe) niti v obliki izrednega pravnega sredstva. Tožena stranka sicer v odgovoru na tožbo pavšalno omenja možnost izrednega pravnega sredstva kot drugo sodno varstvo, vendar ne utemelji, na kateri pravni podlagi lahko oškodovanec vloži zahtevo za varstvo zakonitosti. Iz določila 1. odstavka 421. člena ZKP-1 izhaja, da to pravno sredstvo lahko vloži samo vrhovni državni tožilec, ne pa tudi oškodovanec kot tožilec (1. odstavek 63. člena ZKP-1)(7) oziroma bi lahko oškodovanci v konkretnem primeru podali samo predlog vrhovnemu državnemu tožilstvu, da bi vrhovno državno tožilstvo vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti, kar zaradi odsotnosti roka, v katerem vrhovni državni tožilec vloži zahtevo za varstvo zakonitosti, še vedno lahko storijo. Vendar tega predloga oškodovancev vrhovnemu državnemu tožilstvu ni mogoče šteti kot drugo učinkovito sodno varstvo v smislu 1. odstavka 4. člena ZUS-1. 10. To pomeni, da so imeli tožniki edino možnost za uveljavljanje učinkovitega pravnega sredstva ustavno pritožbo zoper izpodbijani sklep izven-obravnavnega senata glede na to, da menijo, da njihove pravice iz 34. 35. in 39. člena Ustave niso bile učinkovito zavarovane oziroma upoštevane v sodnem postopku, ki ga je vodila tožena stranka (6. alineja 160. člena Ustave ter 1. odstavek 50. člena, 2. odstavek 51. člena ter 55a. člen Zakona o Ustavnem sodišču). V postopku ustavne pritožbe bi tožniki lahko uveljavljali tudi kršitev neenakega obravnavanja (22. člen Ustave) in učinkovitega sodnega varstva (23. člen Ustave), ker naj bi tožena stranka v primeru tožnikov presodila drugače, kot v bistveno primerljivi zadevi oziroma ker se sodišče ni v zadostni meri izreklo o ključnih argumentih oškodovancev, ki so predlagali določena preiskovalna dejanja; tožniki bi lahko v postopku ustavne pritožbe pred Ustavnim sodiščem uveljavljali tudi pobudo za oceno ustavnosti zakona, ker ZKP-1 ne določa rednega ali izrednega pravnega sredstva pred rednim sodiščem oškodovancu zoper odločitev izven-obravnavanega senata, ko gre za resno grožnjo zoper življenje ali telo novinarjev časopisa s politično vsebino.

11. Na tej podlagi je sodišče presodilo, da so tožniki imeli za vse zatrjevane pravice v zvezi z izpodbijanima aktom zagotovljeno drugo primarno sodno varstvo, v zvezi s katerim sodišče nima razlogov za pomislek, da ne bi bilo učinkovito. Ali so ga izkoristili, ali ne, tožniki sodišču niso sporočili. Tožniki tudi niso navedli, da iz določenih objektivnih razlogov niso mogli vedeti, da bi lahko vložili ustavno pritožbo zoper izpodbijano sodno odločbo in da tožba na Upravno sodišče v takem primeru ni dopustna. Iz sodnih odločb, ki so omenjene v opombah št. 2 in 3 tega sklepa, namreč izhaja, da je sodna praksa v tovrstnih primerih dokaj ustaljena. Če sodišče temu pridruži še dejstvo, da se je rok za vložitev ustavne pritožbe zoper izpodbijano sodno odločbo že iztekel, in ker je tožba po 1. odstavku 4. člena ZUS-1 povsem drugo pravno sredstvo kot je ustavna pritožba, ki mora biti podvržena drugim vsebinskim in strukturnim pogojem, sodišče ni imelo podlage, da bi se v tej zadevi izreklo za stvarno nepristojno in bi tožbo odstopilo v reševanje Ustavnemu sodišču. Ob upoštevanju tega, da tožniki glede možnosti ustavne pritožbe v tožbi ne rečejo nič in ker tožniki tekom upravnega spora tudi niso sporočili sodišču, da je grožnja, ki je bila izražena meseca januarja 2015, postala resnejša s kakšnimi kasnejšimi dejanji, sodišče tudi ne vidi podlage, da bi zaradi absolutnosti pravice iz prvega stavka 1. odstavka 2. člena EKČP določilo, da rok za ustavno pritožbo zoper izpodbijano sodbo, zgolj z vidika potreb odločanja v upravnem sporu, prične teči z dnem vročitve tega sklepa. Nedvomno pa ni mogoče izhajati iz razlage, da je ustavodajalec v 2. odstavku 157. člena Ustave in zakonodajalec v 1. odstavku 4. člena ZUS-1 imel namen, da rezervni upravni spor služi tudi morebitnim situacijam, kadar stranka iz (ne)upravičenega razloga zamudi rok za vložitev učinkovitega pravnega sredstva znotraj sistema večstopenjskega sojenja sodišča na določenem pravnem področju.

12. Po določilu 4. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 sodišče s sklepom tožbo zavrže, če ugotovi, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, na kar mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka (2. odstavek 36. člena ZUS-1). Na tej podlagi je sodišče tožbo v prvi točki izreka s sklepom zavrglo.

Obrazložitev k drugi točki izreka:

13. Če sodišče tožbo zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (4. odstavek 25. člena ZUS-1). Na tej podlagi je sodišče določilo, kot izhaja iz druge točke izreka tega sklepa.

opomba (1) : S sklepom v zadevi I U 517/2014-4 z dne 7. 4. 2015 je Upravno sodišče zavrglo tožbo zoper odločitev (sklep) Ustavnega sodišča RS.

opomba (2) : S sklepoma v zadevah U 2553/2008-4 z dne 17. 12. 2008 in I U 1148/2009-7 z dne 13. 7. 2009 (odločitev o zasegu predmetov) sta bili zavrženi tožbi, ki sta med drugim izpodbijali sodni odločitvi višjih sodišč. V zadevi I U 1148/2009-7 pa je sodišče naredilo razliko z vidika uporabe 1. odstavka 4. člena ZUS-1 med odločitvijo sodišča, ki spada v okvir sojenja, in odločitvijo sodišča, ki pomeni zgolj upravljanje s stvarjo v skladu s podzakonskim predpisom (prodaja stvari).

opomba (3) : V zadevah U 1762/2006-14 z dne 27. 9. 2006 in U 2553/2008-4 z dne 17. 12. 2008 sta bili zavrženi tožbi zoper sodni odločitvi okrajnih sodišč, v zadevi U 457/2007-5 z dne 15. 3. 2007 pa sodna odločitev okrožnega sodišča o postavitvi izvedenca v sodnem postopku.

opomba (4) : Odločbe Ustavnega sodišča v zadevah: Up-547/2004 z dne 3. 3. 2005, odst. 10-11, Up-661/2004 z dne 12. 1. 2006. opomba (5) : Glej na primer: prvi stavek 1. odstavka 2. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), prvi stavek 2. odstavka 2. člena Ustave ZRN, 1. odstavek 2. člena Listine o temeljnih pravicah EU, prvi stavek 1. odstavka 6. člena Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah.

opomba (6) : V ta kontekst sodi tudi možnost kaznovanja za prekršek po Zakonu o varstvu javnega reda in miru (ZJRM-1), ki določa prekršek zaradi nasilnega vedenja (6. člen), saj je namen tega zakona tudi uresničevanje pravice ljudi do varnosti in dostojanstva z varovanjem pred dejanji, ki posegajo v telesno in duševno celovitost posameznika (drugi odstavek 1. člena ZJRM-1).

opomba (7) : V zadevi I Ips 3878/2015-21 z dne 27. 8. 2015 je Vrhovno sodišče kot nedovoljeno zavrglo zahtevo za varstvo zakonitosti pooblaščenca zasebnega tožilca.