Jedro

V upravnem sporu ni mogoče izpodbijati vsakega upravnega akta, ampak le tistega, ki vsebuje vsebinsko odločitev o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika, če pa gre za akte, ki pomenijo procesno odločitev, so ti lahko predmet presoje v upravnem sporu samo tedaj, če tako določa zakon.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopni organ – Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport je z izpodbijanim sklepom zavrnil zahtevo tožnika za izločitev uradne osebe – predstojnika organa Agencije za pošto in elektronske komunikacije (APEK), sedaj Agencija za komunikacijska omrežja in storitve RS (AKOS) A.A., iz upravnega postopka št. 38115-39/2008, končanega z odločbo št. 38115-9/2008-7, ki je v fazi odločanja pred AKOS, o predlogu tožnika za obnovo postopka. Iz obrazložitve sklepa je razvidno, da je bila izločitev podana v postopku obnove ter da je organ ugotovil, da v zadevi niso podani izločitveni razlogi iz 37. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) oziroma 35. člena ZUP.

2. Drugostopni organ – Vlada Republike Slovenije je tožnikovo pritožbo zavrnil. 3. Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja razloge za izločitev, ki jih utemeljuje na nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju v zadevi ter se sklicuje na prakso Vrhovnega sodišča v zadevah G 27/2010, G 1/2011 in I Up 1117/2003 ter sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice 110/1995/616/706 z dne 25. 2. 1997. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa in zahteva povrnitev stroškov postopka.

4. Tožena stranka je na tožbo odgovorila, predlagala zavrženje tožbe oziroma zavrnitev.

5. Tožba ni dovoljena, čeprav iz drugega razloga kot ga je navedla toženka v odgovoru na tožbo (sodišče meni, da ugovor pasivne legitimacije ni utemeljen, ker je tožnik pravilno označil toženko – RS).

6. V skladu s prvim odstavkom 2. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti tistih dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. Po drugem odstavku istega člena je upravni akt v smislu tega zakona upravna odločba in drug javnopravni enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerimi organ odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Navedeno pomeni, da v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati vsakega upravnega akta, ampak le tistega, ki vsebuje vsebinsko odločitev o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika, če pa gre za akte, ki pomenijo procesno odločitev, so ti lahko predmet presoje v upravnem sporu samo tedaj, če tako določa zakon.

7. V upravnem sporu izpodbijani sklep o zavrnitvi tožnikovega predloga za izločitev uradne osebe (predstojnika organa) je odločitev procesne narave, ki se nanaša na izvedbo upravnega postopka, v konkretnem primeru postopka, ki je bil končan z odločbo št. 38115/9/2008-7 z dne 8. 4. 2008, s katero so se tožniku dodelile radijske frekvence za opravljanje mobilnih javnih radijskih storitev UMTS/IMT-2000 v radiofrekvenčnem pasu od 1950M000 – 1955M000R in od 2140M0000 – 2145M000R, ki je v fazi ponovnega odločanja pred AKOS, po predlogu družbe B. za obnovo postopka.

8. V upravnem sporu se po določbi drugega odstavka 5. člena ZUS-1 lahko izpodbijajo le tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. V obravnavanem primeru ne gre za tak sklep, zato zoper njega ni samostojnega varstva v upravnem sporu in zato sodišče tožbe iz navedenega razloga ne šteje za dovoljene.

9. Tožnik se v tožbi sklicuje na sodbi Vrhovnega sodišča G 27/2010 in G 1/2011, vendar je ugotoviti, da je v teh zadevah odločeno o izločitvi uradnih oseb na podlagi določb Zakona o zavarovalništvu (ZZavar), ki ima posebne procesne določbe glede dovoljenosti upravnega spora zoper sklepe (glej člen 280 ZZavar). V obravnavanem primeru pa sta organa odločala po določbah ZUP. Posebnih procesnih določb Zakon o elektronskih komunikacijah (ZEKom-1), na katere bi se morala organa opreti pri odločanju o izločitvi uradne osebe, nima, zato sodbi nista ustrezen prepričevalni argument. Zadeva – sodba Vrhovnega sodišča I Up 1117/2003 pa se nanaša na stanje pred uveljavitvijo ZUS-1, temelji torej na določbah ZUS, po katerih je bil upravni spor zoper sklepe dopusten. Sodba Evropskega sodišča za človekove pravice pa se nanaša na vsebinske ugovore izločitve in zato ne spreminja razlogov sodišča. 10. Ker je tožba vložena zoper upravni akt oziroma akt, ki ga v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati, je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zavrglo. Odločitev je tudi v skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (zadeve I Up 470/2008, I Up 362/2007, I Up 3/2010).

11. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.