Jedro

V fazi postopka, ko odloča o priporu, sodišče utemeljeno izhaja iz načelnega zaupanja v zakonitost in poštenost sodnega postopka v tuji državi, ki je bil zaključen s pravnomočno sodbo.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju je na podlagi drugega odstavka 272. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) po vložitvi obtožnice zaradi kaznivih dejanj neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po tretjem in prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) in nedovoljenega prometa orožja po prvem odstavku 307. člena KZ-1 zoper G.O. podaljšal pripor iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Višje sodišče v Celju je pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni sklep je zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da pripor odpravi oziroma podredno, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču v novo odločanje.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti meni, da le-ta ni utemeljena. Zahteva nima prav, da se obtožnica ne more opirati na dokaze, ki so bili pridobljeni v tujini, če so bili pridobljeni po pravu tuje države. Obramba le pavšalno navaja obstoj nezakonitosti posameznih podatkov in dokazov in takšno nezakonitost predpostavlja brez konkretnih razlogov. Pogoje za pregled vozila je potrebno presojati po tujem pravu. Odredba preiskovalne sodnice ni nezakonita, če je bila izdana za določeno kaznivo dejanje, pa se kasneje ugotovi, da je obdolženec storil drugo ali drugovrstno kaznivo dejanje.

4. Odgovor Vrhovnega državnega tožilstva je bil vročen obdolžencu in njegovemu zagovorniku. Slednji v vlogi z dne 2.6.2010 navaja, da se ne strinja z navedbami vrhovnega državnega tožilca in v celoti vztraja pri zahtevi za varstvo zakonitosti.

B.

5. Neutemeljena je trditev zahteve, da brez zaslišanja D.W., ki je edina obremenilna priča, preiskave ni mogoče zaključiti. Sodišče naj bi ravnalo v nasprotju z obdolžencu ustavno zagotovljenimi jamstvi po 1. in 3. alineji 29. člena Ustave Republike Slovenije (URS), torej v nasprotju s pravico do primernega časa za pripravo obrambe in pravico do izvajanja dokazov v obdolženčevo korist. Že vložnik ob tem navaja sodbo I Ips 68/2008, kjer je Vrhovno sodišče pojasnilo, da listine, ki izhajajo iz sodnih postopkov pred tujimi sodišči, same po sebi niso nezakonit (nedovoljen) dokaz. Verodostojnost in dokazna vrednost listin, ki dokazujejo, da je določena oseba v nekem postopku nekaj izpovedala, se presoja po načelu proste presoje dokazov. Priča D.W. ni bil zaslišan v Sloveniji. Nižji sodišči sta zaključek o obstoju utemeljenega suma oprli med drugim na zapisnik o zaslišanju D.W. kot obdolženca v kazenskem postopku v Črni gori. Preuranjeno je sklepati, da je bila z izdajo izpodbijanega sklepa obdolžencu kršena pravica do soočenja z obremenilno pričo. Neposredno soočenje z obremenilno pričo mora biti obdolžencu zagotovljeno vsaj enkrat tekom kazenskega postopka, ki se ob odločanju o podaljšanju pripora še ni končal. Enako velja glede pravice obdolženca izvajati dokaze v svojo korist, kar mu mora biti zagotovljeno v sodnem postopku na prvi stopnji.

6. Zahteva nadalje uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi se izpodbijani sklep glede zaključka o obstoju utemeljenega suma, ki je eden od zakonskih pogojev za podaljšanje pripora, opiral na dokaze, pridobljene na nezakonit način. Pri tem je najprej potrebno opozoriti na stališče Vrhovnega sodišča (npr. sodba XI Ips 7/2009), da lahko ob odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti, vloženi zoper sklep o podaljšanju pripora, navedeno bistveno kršitev določb kazenskega postopka ugotovi le, če gre za dokaze, ki so pridobljeni z očitnimi kršitvami in ne zahtevajo presoje določenih dejstev. To pomeni, da mora nezakonitost dokaza, na katerem temelji sklep o obstoju utemeljenega suma, izhajati iz zanesljivo ugotovljenih procesno pomembnih dejstev iz pravnomočnega sklepa.

7. V konkretnem primeru vložnik navaja, da naj bi bili dokazi pridobljeni na podlagi nezakonito opravljene preiskave tovornega vozila v Črni gori, kakor tudi na podlagi nezakonite preiskave stanovanja obdolženca. Vložnik pri tem nezakonitost dokazov predpostavlja, ne da bi za svoje trditve navedel konkretne okoliščine. Iz izpodbijanih pravnomočnih sklepov ne izhaja nobeno dejstvo, ki bi utemeljevalo trditev, da so v preiskavi izvedeni dokazi nezakoniti ali pridobljeni s kršitvijo človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Nasprotno, višje sodišče ob bistveno enakih pritožbenih navedbah ugotavlja, da iz prevedenih zapisnikov o zagovoru D.W. zaenkrat še nobena okoliščina ne vzbuja suma, da je bil dokaz pridobljen s kršitvijo človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali določb kazenskega postopka.

8. Tudi pregled vsebine prevedenih zapisnikov o opravljenem pregledu tovornega vozila in zasegu predmetov, zapisnika o glavni obravnavi in pravnomočne sodbe Višjega sodišča v Podgorici v smislu okoliščin, ki jih v zahtevi navaja vložnik, ne daje podlage za zaključek, da so dokazi prima facie nezakoniti. Vsebina obrazca, na katerem je zapisnik o pregledu tovornega vozila, kaže na to, da je po Zakonu o kazenskem postopku Črne gore pod določenimi pogoji možen pregled vozila tudi brez odredbe sodišča in prisotnosti prič. Vrhovno sodišče ob tem poudarja, da je utemeljeno v tej fazi postopka (odločanje o priporu) izhajati tudi iz načelnega zaupanja v zakonitost in poštenost sodnega postopka v tuji državi, ki je bilo zaključeno s pravnomočno sodbo. Ob tem je potrebno posebej poudariti, da je Črna gora članica Sveta Evrope in podpisnica Evropske konvencije o človekovih pravicah. Prav tako niso nezakoniti dokazi, pridobljeni na podlagi prikritih preiskovalnih ukrepov, zgolj iz razloga, ker so bili ukrepi odrejeni zaradi drugovrstnega kaznivega dejanja kot se obdolžencu očita v obtožnici.

9. Navedeno pokaže, da bo za presojo vprašanja, ali so bili dokazi pridobljeni s kršitvijo ustavno zagotovljenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, potrebno ugotoviti in presoditi določena dejstva ter morebiti izvesti nove dokaze. To presega okvir odločanja v postopku podaljšanja pripora, še posebej odločanja o zahtevi za varstvo zakonitosti. Navedeno vprašanje je lahko stvar odločanja o ugovoru zoper obtožnico, seveda v okviru, ki ga trenutna zakonska ureditev dopušča, ter ugotavljanja dejanskega stanja v postopku na prvi stopnji.

10. Kolikor vložnik izpodbija obstoj utemeljenega suma, ki je zakonski pogoj za odreditev in podaljšanje pripora, je potrebno ugotoviti, da sta tako prvo- kot drugostopenjsko sodišče podrobno obrazložila, na podlagi katerih dejstev in dokazov sklepata na obstoj utemeljenega suma, da je obdolženi storil očitana mu kazniva dejanja. Vložnikova trditev o neobstoju utemeljenega suma temelji na (zaenkrat) neutemeljeni zahtevi po izločitvi v izpodbijanem sklepu navedenih dokazov, delno pa tudi na drugačni presoji dokazov. Slednje pomeni uveljavljanje razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, s čimer vložnik po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ne more uspeti. Uvodoma zatrjevane kršitve kazenskega zakona vložnik v zahtevi ni z ničemer obrazložil, zato Vrhovno sodišče te kršitve ni presojalo (prvi odstavek 424. člena ZKP).

11. Ker ni ugotovilo kršitev, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti obdolženčevega zagovornika zavrnilo (425. člen ZKP).