Jedro

Preživnina za enoletno hčerko v znesku 22.000 (od 1.4.1996 dalje) je v skladu z 79. členom ZZZDR - očetovi dohodki 83.000, materini 45.000 in otroški dodatek 6.000.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S sodbo prve stopnje je sodišče razvezalo zakonsko zvezo, ki sta jo sklenili pravdni stranki, dodelilo hčerko M. v varstvo, vzgojo in oskrbo materi, tožniku pa naložilo plačevanje preživnine za hčerko za čas od 1.9.1995 do 31.3.1996 po 15.000,00 SIT mesečno in od 1.4.1996 dalje po 22.000,00 SIT mesečno.

Tožnik se je pritožil zoper odločitev o preživnini. Sodišče druge stopnje je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga tožnik revizijo iz vseh razlogov po 385. čl. Zakona o pravdnem postopku in predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi obe sodbi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, oziroma, da spremeni izpodbijani sodbi. Navaja, da prisojene preživnine ne zmore. Ima zgolj povprečen dohodek, živi sam, hrani se zunaj, na delo se mora voziti. Zato ima povečane stroške. Tudi dohodki toženke niso visoki, tako da tudi ona ne more prispevati toliko, kot sta sodišči ugotovili, da so potrebe otroka. Toženki pomagajo njeni starši. Sodišču druge stopnje očita, da se ni izreklo o njegovih stroških, ki so mu nastali zaradi kazni za carinski prekršek. Meni, da bi bila primerna preživnina največ 16.000,00 SIT.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil (3. odst. 390. čl. Zakona o pravdnem postopku).

Revizija ni utemeljena.

Ob razvezi zakonske zveze določi sodišče prispevek za preživljanje otroka v sorazmerju z možnostmi vsakega izmed staršev in glede na potrebe otroka (79. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR). Preživnina za hčerko pravdnih strank M. v znesku 22.000,00 SIT mesečno je določena v skladu s tem zakonskim določilom. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da znašajo otrokove potrebe do 30.000,00 SIT mesečno, da je znašal tožnikov osebni dohodek v februarju 1996 83.671 SIT in toženkino nadomestilo za čas porodniškega dopusta 45.658,00 SIT, poleg tega prejema še otroški dodatek 6.000,00 SIT. Upoštevalo je okoliščine, na katere sta se sklicevali pravdni stranki, tako pri tožniku tudi kredit, ki pa ga je v teku postopka že odplačal. Od ugotovljenih dejstev izpodbija tožnik znesek potreb hčerke. Ker gre za dejansko stanje, teh ugotovitev revizijsko sodišče ne more preverjati (3. odst. 385. čl. Zakona o pravdnem postopku - v nadaljnjem ZPP). Vendar pa je znesek 30.000,00 SIT mesečno manjši od uradnega podatka Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve o minimalnih življenjskih stroških za otroka do enega leta. Primerjava s tem statističnim podatkom je pomembna, ker iz nje izhaja, da je sodišče določilo preživnino glede na najnujnejše preživninske potrebe otroka, s čimer je upoštevalo toženkine zelo skromne dohodke, pa tudi tožnikovo splošno premoženjsko stanje.

Tožnikovi dohodki niso visoki, so pa bistveno boljši kot toženkini. Zato mora tožnik prevzeti večji del denarnega prispevka. Toženka glede na svoje dohodke ne more z denarjem bistveno prispevati k preživljanju hčerke. Zato je njen prispevek v neposredni negi in oskrbi otroka. S tem izpolnjuje svoj del preživninskih obveznosti. Pri takem razmerju dohodkov, kot je ugotovljeno, je v skladu z določbo 79. čl. ZZZDR, da tožnik prispeva pretežni del denarnih sredstev za preživljanje hčerke in je zato prisojena preživnina v znesku 22.000,00 SIT mesečno primerna.

Napačno je tožnikovo stališče, da morajo hčerko pravdnih strank preživljati toženkini starši. Preživljanje otrok je predvsem dolžnost njihovih staršev (123. čl. ZZZDR), ne pa starih staršev.

Tožnik se neutemeljeno sklicuje na kazen, ki jo mora plačati zaradi carinskega prekrška. Kazen je naložena njemu in je ne more prevaliti na toženko in na otroka. V zvezi s tem je pravilno stališče sodišča druge stopnje, da ima preživnina prednost pred drugimi denarnimi obveznostmi zavezanca. S tem je sodišče druge stopnje odgovorilo na tožnikove pritožbene navedbe o naloženi kazni in zato ni utemeljen revizijski očitek, da se pritožbeno sodišče o tem ni izreklo.

Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. čl. ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo tožnikovo revizijo kot neutemeljeno (393. čl. ZPP).