Jedro

Tožnik je obravnavano tožbo oddal priporočeno na pošto dne 20. 12. 2018, torej po tem, ko je bil upravni spor, v zvezi s katerim je prosil za dodelitev BPP, pravnomočno končan. S tem je tožnikova potreba za pridobitev BPP prenehala, posledično pa je odpadel tudi njegov pravni interes za upravni spor v zvezi z dodelitvijo te BPP.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja za vložitev tožbe v upravnem sporu v zvezi z odločbama Centra za socialno delo Domžale št. 1221-278/2017/140 z dne 15. 3. 2018 in Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti št. 12007-7/2018/4 z dne 22. 6. 2018 ter Centra za socialno delo Domžale št. 1221-278/2017/179 z dne 18. 4. 2018 in Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti št. 12007-13/2018/2 z dne 29. 6. 2018. 2. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da je toženki in naslovnemu sodišču znano, da je zaradi zlorab duševnih težav in nevzdržne socialne stiske procesno in pravdno nesposoben od leta 1996 dalje, izgubil je vse pošteno zasluženo premoženje, uspešno obrt, delovno sposobnost, zdravje in poslovno sposobnost, znašel pa se je tudi v osebnem stečaju. Za to je delno kriva tudi toženka, ki mu brez upoštevanja procesne nesposobnosti že od leta 2001 zavrača prošnje za BPP. Zato mu v nobenem sodnem postopku ni bilo zagotovljeno enako pravno obravnavanje in pošteno sojenje, v obravnavani zadevi pa je toženka njegovo prošnjo zavrnila z napačno uporabo 11. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Po tem členu lahko namreč upravičenec za BPP zaprosi v katerikoli fazi postopka, on pa je za BPP zaprosil že pred uvedbo postopka. Zato meni, da je izpodbijana odločba nepravilna in protizakonita, sodišču pa predlaga, naj tožbo odstopi drugemu sodišču, ki bo tožniku zagotovilo pošteno sojenje v skladu s 6. členom EKČP in odvetnika, ki mu ga zagotavlja 22. člen Ustave RS, poleg tega pa še, naj izpodbijano odločbo razveljavi in ugodi zavrnjeni prošnji za BPP oziroma naj izpodbijano odločbo razveljavi in zadevo vrne drugemu organu za BPP v ponovno odločanje.

3. Tožba ni dovoljena.

4. Po prvem odstavku 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča le o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. Vsakdo, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov s tožbo v upravnem sporu, mora za to izkazati pravni interes. Ta interes se odraža tako, da bi morebitna ugoditev tožbi za tožnika pomenila izboljšanje pravnega položaja, ki ga brez tega ne bi mogel doseči. Pravni interes mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (6. točka prvega odstavka in drugi odstavek 36. člena ZUS-1).

5. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, je organ za BPP zavrnil tožnikovo prošnjo v zvezi z zastopanjem v upravnem sporu, ki se nanaša na prej navedene upravne odločbe. Iz podatkov vpisnika tukajšnjega sodišča izhaja, da je tožnik tožbo zoper navedene odločbe vložil sam, dne 10. 8. 2018, sodišče pa jo je obravnavalo pod opr. št. I U 1716/2018. V tej zadevi je bila dne 27. 11. 2018 izdana sodba, s katero je sodišče tožbo zavrnilo. Zoper to sodbo ni bila dovoljena pritožba (prvi odstavek 73. člena ZUS-1), zato je bil z njo upravni spor, v zvezi s katerim je tožnik prosil za dodelitev BPP, pravnomočno končan.

6. Tožnik je obravnavano tožbo oddal priporočeno na pošto dne 20. 12. 2018, torej po tem, ko je bil upravni spor, v zvezi s katerim je prosil za dodelitev BPP, pravnomočno končan. S tem je tožnikova potreba za pridobitev BPP prenehala, posledično pa je odpadel tudi njegov pravni interes za upravni spor v zvezi z dodelitvijo te BPP. Tudi če bi v tem sporu uspel, bi se namreč odločitev nanašala na dodelitev BPP v zadevi, ki je že pravnomočno končana, torej tožnik ne bi mogel v ničemer več izboljšati svojega pravnega položaja. Sodišče pripominja še, da bi tožnik sicer v takem primeru lahko s tožbo zahteval ugotovitev nezakonitosti upravnega akta, s katerim je bilo poseženo v njegove pravice ali pravne koristi (ugotovitvena tožba; 2. alinea prvega odstavka 33. člena ZUS-1), vendar tega ni storil, niti ni navedel kakršnih koli razlogov v tej smeri, sodišče pa po 40. členu istega zakona presoja upravni akt v mejah tožbenega predloga.

7. Iz navedenih razlogov je moralo sodišče tožbo v skladu s prej navedeno 6. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 brez vsebinske obravnave zavreči.