Up-156/97

24.9.1997

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. in A. S. iz N., ki ju zastopa J. G., odvetnica v Ž. na seji senata dne 24. septembra 1997

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba A. in A. S. zoper sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 501/96 z dne 22.1.1997 se ne sprejme v obravnavo.

O b r a z l o ž i t e v

Sodišči prve in druge stopnje sta v pravdnem postopku zavrnili tožbeni zahtevek pritožnikov (tedaj tožnikov) na ugotovitev neveljavnosti prodajne pogodbe. Njuno revizijo je Vrhovno sodišče zavrglo kot nedopustno z utemeljitvijo, da tožnika nista že v tožbi navedla vrednosti spornega predmeta, od katere je odvisna dopustnost revizije. V ustavni pritožbi pritožnika navajata, da je zaradi nezakonitega sklepa Vrhovnega sodišča kršena njuna pravica do pritožbe oz. drugega pravnega sredstva po 25. členu Ustave.

Menita, da bi Vrhovno sodišče moralo upoštevati, da so stranke v pravdnem postopku naknadno sporazumno določile vrednost spornega predmeta. Navajata še, da je Vrhovno sodišče v dveh drugih podobnih primerih odločilo drugače, s tem pa naj bi bila kršena tudi njuna pravica do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave.

1.Ustavna pritožba ni utemeljena.

2.Ustavno sodišče je že večkrat potrdilo (npr. v sklepu št. Up 112/94 z dne 6.3.1996, OdlUS V, 71), da pravica do pravnega sredstva po 25. členu Ustave več od dvostopenjskega sojenja (tj. več od pritožbe proti odločbi sodišča prve stopnje) ne zagotavlja. Tudi v obravnavanem primeru je bila pravica do pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje zagotovljena. Pravica do revizije in s tem do trostopenjskega sodnega postopka pa s pravico do pravnega sredstva po 25. členu Ustave ni zajeta; preko te ustavne določbe jo omogoča šele zakon (Zakon o pravdnem postopku v členih 382- 400), zato je tudi vprašanje zakonitosti odločb o dopustosti revizije le vprašanje pravilne uporabe procesnega prava, ki v ustavno pravico do pravnega sredstva ne more posegati.

3.Pač pa je Ustavno sodišče že v nekaj primerih potrdilo, da odločitve sodišč o zavrženju revizije v zvezi z (ne)navedbo vrednosti spornega predmeta lahko posegajo v ustavno pravico do enakega varstva pravic v postopku po 22. členu Ustave. Iz te ustavne določbe namreč izhaja, da mora sodišče v postopku stranki (tožnika in toženca) obravnavati enakopravno ter jima zagotoviti enake možnosti za uveljavljanje svojih pravic - tudi možnosti obeh strank, da si zagotovita pravico do vložitve revizije. Ker ima tožnik možnost, da si s (pravočasno) navedbo vrednosti spornega predmeta zagotovi možnost vložitve revizije, je Ustavno sodišče zato izreklo, da mora tudi tožencu, v primeru, ko tožnik vrednosti spornega predmeta v tožbi ne navede, biti zagotovljena možnost, da doseže določitev vrednosti spornega predmeta in si s tem zagotovi možnost vložitve revizije (gl. Sklep Up 112/94 z dne 6.3.1996; OdlUS V, 71 ter Odločba US, Up 184/95 z dne 10.7.1997). Ker toženec seveda nima možnosti, da že v tožbi navede vrednost spornega premeta, iz 22. člena Ustave izhaja zahteva, da mu mora biti to omogočeno kasneje v postopku. Vendar pa se obravnavani primer ne nanaša na zavrženje revizije toženca, pač pa na zavrženje revizije tožnikov. Tožnika pa sta imela možnost, da si že s pravočasno navedbo vrednosti spornega predmeta v tožbi zagotovita možnost vložitve revizije - te možnosti pa nista izkoristila, zato ni mogoče reči, da jima sodišče v postopku ni zagotovilo enakih procesnih možnosti kot nasprotni stranki.

4.Ustavna pravica do enakega varstva pravic v postopku po 22. členu Ustave (ki je izraz pravice do enakosti pred zakonom po 14. členu Ustave) bi bila prekršena tudi v primeru, če bi sodišče samovoljno odločilo drugače kot sicer redno odločajo sodišča v podobnih primerih. Pritožnika sicer prilagata dva sklepa Vrhovnega sodišča iz drugih zadev, v katerih naj bi to sodišče v podobnih primerih odločilo drugače. Iz priloženega (starejšega) sklepa Vrhovnega sodišča št. II Ips 620/91 z dne 2.4.1992 sicer resnično izhaja drugačno pravno stališče, namreč, da se v primeru, ko tožnik vrednosti spornega predmeta v tožbi ne navede, vrednost spornega predmeta in s tem dopustnost revizije presoja glede na vrednost, od katere so bile odmerjene sodne takse. Vendar pa pritožnika ne izkažeta, da bi to pravno stališče predstavljalo enotno in tekočo sodno prakso. Celo nasprotno; v drugem priloženem (kasnejšem) sklepu Vrhovnega sodišča št. II Ips 233/93 z dne 6.1.1994 je Vrhovno sodišče glede dopustnosti revizije v zvezi s časom navedbe vrednosti spornega predmeta zavzelo v bistvenem enako pravno stališče kot v izpodbijanem sklepu.

5.Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

6.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS št. 15/94) v sestavi: predsednik senata mag. Janez Snoj in sodnika dr. Lojze Ude ter Franc Testen.

Predsednik senata mag. Janez Snoj