Jedro

Tožba za povrnitev škode, storjene s kaznivim dejanjem, je pravočasna, če je vložena kadarkoli pred zaključkom kazenskega postopka, kar velja ne glede na njegov (prihodnji) izid. Izid kazenskega postopka je pomemben le za tožbe, vložene po njegovem zaključku, saj je od njega odvisno, ali začne zastaranje po končanem pretrganju teči znova.

Odločitev kazenskega sodišča ne predstavlja predhodnega vprašanja za odločitev o protipravnosti ravnanja toženca, saj odškodninska odgovornost ni odvisna od tega, ali ima škodno dejanje v sebi elemente kaznivega dejanja. V konkretnem primeru gre za položaj, ko sodišči v pravdnem in kazenskem postopku obravnavata identično dejansko stanje; pravdno sodišče s stališča norm civilnega prava, kazensko sodišče pa ob uporabi kazenskopravnih pravil (14. člen ZPP).

Izrek

I. Pritožbi zoper I. točko izreka izpodbijanega sklepa se zavržeta.

II. Pritožbama zoper II. točko izreka izpodbijanega sklepa se ugodi in se sklep v tem delu razveljavi.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ponovno odprlo glavno obravnavo, zaključeno dne 27. februarja 2017 (I. točka izreka) in postopek prekinilo do pravnomočnega zaključka kazenske zadeve, ki teče pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. V K 8841/2016 (II. točka izreka).

2. Zoper sklep se v celoti pritožujeta obe stranki, pri čemer obe uveljavljata vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

3. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da v obravnavani pravdni zadevi obstoj kaznivega dejanja ni odločilen za presojo ugovora zastaranja in ni pogoj za nastanek civilnopravne posledice. Ker je bila tožba vložena pred zaključkom kazenskega postopka, ki teče zoper toženca, odškodninski zahtevek zaradi pretrganja zastaranja ne glede na njegov izid ni mogel zastarati. Civilnopravna odgovornost je strožja od kazenske, zato je lahko podana protipravnost toženčevega ravnanja in njegova odškodninska odgovornost ne glede na morebitno oprostilno kazensko sodbo.

4. Toženec v pritožbi trdi, da je tožbeni zahtevek zastaran. Tožeča stranka namreč v kazenskem postopku ni priglasila premoženjskopravnega zahtevka, zato pretrganje zastaranja ni moglo nastopiti. Ker tožeča stranka v kazenskem postopku nima položaja stranke, je treba zastaralne roke v razmerju med pravdnima strankama obravnavati samo s civilnopravnega vidika.

5. Pritožbi zoper I. točko sklepa sta nedovoljeni, zoper II. točko sklepa pa utemeljeni.

O pritožbah zoper I. točko sklepa

6. V skladu z 292. členom ZPP lahko sodišče sklene, da se končana obravnava začne znova, če je to potrebno, da se dopolni postopek ali razjasnijo posamezna pomembnejša vprašanja. Gre za sklep procesnega vodstva, na katerega sodišče ni vezano in zoper katerega skladno s tretjim odstavkom 270. člena ZPP ni pritožbe. Tega ne spremeni napačen pravni pouk, saj slednji ne more vzpostaviti pravice, ki je zakon ne daje.

7. Pritožbi zoper I. točko izreka izpodbijanega sklepa sta tako nedovoljeni, zato ju je pritožbeno sodišče na podlagi prve točke 365. člena ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 343. člena ZPP zavrglo.

O pritožbah zoper II. točko sklepa

8. Tožeča stranka od toženca vtožuje vračilo zavarovalnine, ki jo je izplačala svojemu zavarovancu na podlagi sklenjenega kasko zavarovanja. Zavarovanec naj bi v okviru opravljanja poslovne dejavnosti dne 9. 11. 2001 tožencu in neznani ženski oddal v uporabo kombinirano vozilo, ki mu ga nista nikoli vrnila.

9. Zoper toženca je bil iz naslova istega dogodka v letu 2004 sprožen kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja goljufije. Po neizpodbijani ugotovitvi sodišča prve stopnje kazenski postopek še ni zaključen.

10. Predhodno vprašanje, v zvezi s katerim lahko sodišče v skladu s 1. točko prvega odstavka 206. člena ZPP odredi prekinitev postopka, je vprašanje o obstoju ali neobstoju kakšne pravice oziroma pravnega razmerja, od katerega je odvisna odločitev o tožbenem zahtevku (13. člen ZPP).

11. Sodišče prve stopnje je postopek prekinilo na podlagi ugotovitve, da predstavlja izid kazenskega postopka predhodno vprašanje za odločitev v obravnavanem pravdnem postopku. Od odločitve v kazenskem postopku naj bi bilo odvisno, kako bo moralo pravdno sodišče odločati o: 1. pretrganju zastaranja, 2. dolžini zastaralnega roka ter 3. obstoju protipravnosti ravnanja toženca kot predpostavki odškodninskega delikta.

12. Pritožbena graja takšnega stališča je utemeljena.

13. V skladu s šestim odstavkom 357. člena OZ začne zastaranje terjatve, ki jo ima zavarovalnica proti tretjemu, ki je odgovoren za nastanek zavarovalnega primera, teči takrat, ko začne teči proti temu zastaranje zavarovančeve terjatve, in se tudi konča v enakem roku.

14. Odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil; v vsakem primeru pa ta terjatev zastara v petih letih, odkar je škoda nastala (prvi in drugi odstavek 352. člena OZ). Po prvem odstavku 353. člena OZ, če je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem, za kazenski pregon pa je predpisan daljši zastaralni rok, zastara odškodninski zahtevek proti odgovorni osebi, ko izteče čas, ki je določen za zastaranje kazenskega pregona. Pretrganje zastaranja kazenskega pregona ima za posledico tudi pretrganje zastaranja odškodninskega zahtevka (drugi odstavek 353. člena OZ).

15. Materialnopravna izhodišča za presojo odvisnosti odločitve o ugovoru zastaranja od izida kazenskega postopka so razvidna iz odločbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 196/2011 z dne 5. 4. 2012, na katero se sklicujeta tako sodišče prve stopnje kot tožnica, a jo različno interpretirata. Za to zadevo pomembna vprašanja so obravnavana v 10., 11. in 16. točki obrazložitve.

16. Povrnitev škode, povzročene s kaznivim dejanjem, je tako mogoče uveljaviti s premoženjskopravnim zahtevkom v kazenskem postopku ali z odškodninsko tožbo v civilnem postopku. Povrnitev škode je mogoče v kazenskem postopku uveljaviti do zaključka glavne obravnave, čeprav so roki iz 352. člena OZ že potekli. Ker za terjatev za povrnitev iste škode ne moreta veljati dva režima zastaranja, je edina logična ureditev, ki oškodovancu omogoča, da odškodnino za škodo, izvirajočo iz kaznivega dejanja, uveljavlja v pravdi tudi tako, da vloži tožbo že po izteku zastaralnih rokov iz 352. člena OZ, vendar pred potekom od teh rokov daljšega roka, v katerem zastara kazenski pregon storilca kaznivega dejanja, iz katerega izvira konkretna škoda. Odškodninski zahtevek zaradi pretrganja zastaranja ne more zastarati, dokler traja kazenski postopek zoper povzročitelja škode, izid kazenskega postopka na to ne vpliva.1 Med trajanjem kazenskega pregona lahko tako oškodovanec kadarkoli vloži odškodninsko tožbo, čeprav je zastaralni rok iz 352. člena OZ že potekel. 17. Iz povzetih poudarkov izhaja, da je tožba za povrnitev škode, storjene s kaznivim dejanjem, pravočasna, če je vložena kadarkoli pred zaključkom kazenskega postopka, kar velja ne glede na njegov (prihodnji) izid. Izid kazenskega postopka je pomemben le za tožbe, vložene po njegovem zaključku, saj je od njega odvisno, ali začne zastaranje po končanem pretrganju teči znova.

18. Kazenski postopek zoper toženca še ni končan. Tožeča stranka je torej odškodninsko tožbo vložila v času, ko je bilo zastaranje pretrgano. To pretrganje temelji na drugem odstavku 353. člena OZ, traja ves čas kazenskega postopka in je neodvisno od njegovega izida. Ker v času pretrganja tožbeni zahtevek ne more zastarati, se kot nepomemben izkaže tudi zastaralni rok in s tem vpliv izida kazenskega postopka na njegovo dolžino.

19. Tožeča stranka torej pravilno opozarja, da odločitev o ugovoru zastaranja ni odvisna od ugotovitve, ali je toženec storil kaznivo dejanje. V zvezi s pritožbenimi navedbami toženca pritožbeno sodišče dodaja, da ni dvoma, da mora sodišče v pravdnem postopku o ugovoru zastaranja odločati v skladu s civilnopravnimi normami, vendar te vključujejo pravilo iz drugega odstavka 353. člena OZ.

20. Odločitev kazenskega sodišča tudi ne predstavlja predhodnega vprašanja za odločitev o protipravnosti ravnanja toženca, saj odškodninska odgovornost ni odvisna od tega, ali ima škodno dejanje v sebi elemente kaznivega dejanja. V konkretnem primeru gre za položaj, ko sodišči v pravdnem in kazenskem postopku rešujeta identično dejansko stanje; pravdno sodišče s stališča norm civilnega prava, kazensko sodišče pa ob uporabi kazenskopravnih pravil (14. člen ZPP). Dejstvo, da kazensko sodišče obravnava isti historičen dogodek, zato v ničemer ne vpliva na ugotavljanje predpostavk odškodninskega delikta, saj obstoj teh predpostavk in odločitev kazenskega sodišča nista v razmerju prejudicialnosti, vezanost po 14. členu ZPP pa nastopi šele s pravnomočnostjo kazenske sodbe.

21. Ker glede na navedeno vprašanje, ali je toženec storil očitano mu kaznivo dejanje, v obravnavani pravdi ne predstavlja predhodnega vprašanja v smislu 13. člena ZPP, zaradi katerega bi smelo sodišče postopek prekiniti, je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 365. člena ZPP izpodbijani sklep v II. točki izreka razveljavilo.

22. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je sodišče pridržalo za končno odločbo (četrti odstavek 163. člena ZPP).

1 Enako tudi sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 539/2004 z dne 14. 9. 2006,