Jedro

Vložnik izpostavlja vprašanje, ali se je zunajobravnavni senat, ki na podlagi določbe 498.a člena ZKP odloča o odvzemu denarja ali premoženja nezakonitega izvora, dolžan ukvarjati z vsebinsko presojo dokazanosti tistih zakonskih znakov kaznivega dejanja pranja denarja, ki kažejo na to, da denar ali premoženje izvira iz kaznivih dejanj, če že na podlagi opisa kaznivega dejanja v obtožnici ugotovi, da obdolžencu očitano ravnanje ne vsebuje zakonskih znakov kaznivega dejanja iz 245. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1).

Neutemeljeno je stališče vložnika zahteve, da sodišče v tem postopku ni vezano na opis kaznivega dejanja, vsebovan v zahtevi za preiskavo oziroma v obtožnici, ki izhaja iz postopka, ki je že pravnomočno končan s sodbo, ki ni bila obsodilna. Drugačno stališče bi namreč pomenilo, da je postopek odvzema denarja ali premoženja nezakonitega izvora mogoče voditi in tudi končati z odvzemom denarja ali premoženja tudi v primeru, ko osebi, zoper katero se vodi takšen postopek, sploh ni bilo nikdar očitano eno izmed kaznivih dejanj, ki so kataloško navedena v določbi prvega odstavka 498.a člena ZKP.

Takšni, sicer nedvoumni razlagi določbe 498.a člena ZKP pritrjuje tudi procesni položaj, ki mora biti zagotovljen osebi, zoper katero se vodi postopek odvzema denarja ali premoženja nezakonitega izvora. V pravni dogmatiki je nesporno, da utegnejo biti v tem postopku sporna številna dejanska in tudi pravna vprašanja, zato morajo imeti udeleženci možnost, da se z njimi soočijo, predstavijo sodišču svoje argumente in mu omogočijo, da odloči po tem, ko se na kontradiktornem naroku seznani z njihovimi stališči in argumenti. Osebi zoper katero se vodi postopek mora biti tako zagotovljeno, da se lahko izjavi o vseh dejstvih in dokazih, ki ga obremenjujejo, in da nevede vsa dejstva in dokaze, ki so mu v korist. Kot je v obravnavanem primeru utemeljeno presodilo že pritožbeno sodišče, je temeljni pogoj, da lahko oseba zoper katero se vodi postopek po 498.a členu ZKP pripravi svojo obrambo, da pred tem natančno ve, katero kaznivo dejanje se ji (četudi ne več v kazenskem, temveč v postopku sui generis, ki je urejen v kazenskem postopku) sploh očita. Povedano preprosteje: oseba, zoper katero se vodi postopek odvzema denarja ali premoženja nezakonitega izvora, ne more ustrezno zastaviti svoje obrambe, če ne ve kaj kaj je materialna podlaga temu postopku.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A.

1.Okrožno sodišče v Ljubljani je s sklepom IV Ks 15714/2010 z dne 7. 7. 2021 kot neutemeljen zavrnilo predlog Specializiranega državnega tožilstva Republike Slovenije za odvzem denarja nezakonitega izvora A. A. v višini 105.707,71 EUR. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom II Kp 15714/2010 z dne 3. 6. 2022 pritožbo Specializiranega državnega tožilstva Republike Slovenije zavrnilo kot neutemeljeno.

2.Zoper navedeni pravnomočni sklep je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec mag. Harij Furlan, kot navaja v uvodu, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ki je vplivala na zakonitost izpodbijanega pravnomočnega sklepa. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in ugotovi, da sta sodišči prve in druge stopnje kršili določbo 498.a člena ZKP.

3.Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti poslalo B. B. in A. A. ter njunima zagovornikoma. O njej se je izjavil zagovornik B. B. Marko Rajčevič Lah. V izjavi je navedel, da mednarodna pravila, na katera se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje Vrhovno državno tožilstvo, nimajo povezave z določbo 498.a člena ZKP. Opozoril je, da je zahteva za varstvo zakonitosti vložena kar tri leta po končanem postopku, kar je občutno predolga doba za njeno vložitev. Domneva, da se v ozadju "skriva druga zadeva, v kateri namerava tožilstvo uporabiti 498.a člen ZKP, pa ga moti judikat, ki je bil sprejet v tej zadevi in zanj ni ugoden". Poudarja, da je očitek zahteve, da sodišče ni izpeljalo posebnega ugotovitvenega postopka z zbiranjem dokazov in podatkov o morebitnem kriminalnem izvoru denarja docela neutemeljena, ker so bili v obravnavanem primeru vsi podatki o izvoru zaseženega denarna že v kazenskem spisu. Izjavo sklene z navedbo, da se vrhovni državni tožilec v zahtevi zavzema, da bi moralo sodišče ugotavljati dejstva o obstoju domnevnega kaznivega dejanja pranja denarja tudi onkraj obtožbe, s čimer bi bilo prekoračeno načelo vezanosti sodbe na obtožbo. Namen določbe 498.a člena ZKP ni, da sodišče ugotavlja neko novo kaznivo dejanje, ki je drugačno ali celo drugo, kot tisto, ki je opisano v obtožbi. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo za varstvo zakonitosti zavrže oziroma jo zavrne ter odloči, da se nekdanjemu obdolžencu povrnejo stroški kazenskega postopka na Vrhovnem sodišču.

B.

4.V obravnavanem primeru je vrhovni državi tožilec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o zavrnitvi predloga za odvzem denarja nezakonitega izvora, to je zoper drugo odločbo, s katero kazenski postopek ni bil pravnomočno končan. V zahtevi se sklicuje na neenotno prakso v zvezi z razlago določbe 498.a člena ZKP pred različnimi nižjimi sodišči, predvsem pa odpira pomembno pravno vprašanje, ki ga je na kratko mogoče strniti, ali je sodišče po določbi 498.a člena ZKP, ki ureja odvzem denarja ali premoženja nezakonitega izvora, v postopku odvzema vezano na zakonske znake kaznivega dejanja, ki so razvidni iz izreka zahteve za preiskavo oziroma iz obtožnice v postopku, ki je bil že pravnomočno končan s sodbo, ki ni bila obsodilna. Povedano drugače: vložnik izpostavlja vprašanje, ali se je zunajobravnavni senat, ki na podlagi določbe 498.a člena ZKP odloča o odvzemu denarja ali premoženja nezakonitega izvora, dolžan ukvarjati z vsebinsko presojo dokazanosti tistih zakonskih znakov kaznivega dejanja pranja denarja, ki kažejo na to, da denar ali premoženje izvira iz kaznivih dejanj, če že na podlagi opisa kaznivega dejanja v obtožnici ugotovi, da obdolžencu očitano ravnanje ne vsebuje zakonskih znakov kaznivega dejanja iz 245. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). To vprašanje ni pomembno le za odločitev v konkretni zadevi, temveč seže onkraj nje, na polje razlage (ustavno)pravno občutljive določbe 498.a člena ZKP, ki državi omogoča poseg v premoženjsko sfero (nekdanjega) obdolženca zoper katerega se je kazenski postopek zaključil s sodbo, s katero ni bil spoznan za krivega.

5.Za odločitev v obravnavani zadevi so odločilna naslednja pravnorelevantna dejstva, ki so razvidna iz kazenskega spisa in izpodbijanega pravnomočnega sklepa:

− Okrožno sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 5. 3. 2012 na podlagi določbe tretjega odstavka 293. člena ZKP ustavilo kazenski postopek zoper obdolženega A. A.. Isto sodišče je s sklepom z dne 14. 7. 2020 na podlagi določbe tretjega odstavka 293. člena ZKP v zvezi s 4. točko 357. člena ZKP ustavilo tudi kazenski postopek zoper obdolženega B. B.;

− Specializirano državno tožilstvo je dne 12. 10. 2020 pri Okrožnem sodišču v Ljubljani vložilo predlog za odvzem denarja nezakonitega izvora v skupnem znesku 105.707,71 EUR, ki je bil zasežen A. A.;

− Okrožno sodišče v Ljubljani je s sklepom IV Ks 17514/2010 z dne 7. 7. 2021 predlog Specializiranega državnega tožilstva za odvzem denarja nezakonitega izvora zavrnilo. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom II Kp 17514/2010 z dne 3. 6. 2022 pritožbo Specializiranega državnega tožilstva zavrnilo in pritrdilo odločitvi sodišča prve stopnje;

− bistvo odločitve sodišča v izpodbijanem pravnomočnem sklepu, s katerim je zavrnilo predlog za odvzem denarja nezakonitega izvora je, da v obravnavanem primeru iz opisa kaznivega dejanja (vsebovanega v obtožnici) ni razvidno, iz katerega dejanja naj bi izviral nezakonit denar, kakšna je njegova višina, kolikšna naj bi bila zatajena davčna obveznost in posledično protipravno pridobljena premoženjska korist, predvsem pa iz opisa dejanja ni mogoče razbrati, s katerim kaznivim dejanjem naj bi bil ta denar predhodno pridobljen. Z drugimi besedami: sodišče je v razlogih izpodbijanega pravnomočnega sklepa ugotovilo, da opis obdolžencema očitanega kaznivega dejanja pranja denarja v obtožnici ni ustrezno konkretiziran, ker iz njega niso razvidni zakonski znaki predikatnega kaznivega dejanja oziroma ti niso razmejeni od zakonskih znakov kaznivega dejanja pranja denarja, kar pomeni, da se opisa predhodnega kaznivega dejanja in kaznivega dejanja pranja denarja medsebojno prepletata.

6.Vrhovni državi tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti ne nasprotuje pravnomočni ugotovitvi sodišča v izpodbijanem sklepu, da kaznivo dejanje pranja denarja, ki je bilo obdolžencema očitano v kazenskem postopku, ki se je končal zaradi nastopa zastaranja, ni bilo ustrezno konkretizirano, temveč uveljavlja, da sodišče v postopku po 498.a členu ZKP ni vezano na obstoj kaznivega dejanja, kakor je opisan v obtožnem aktu. Kršitev utemeljuje z navedbami, da se v primeru uporabe določbe 498.a člena ZKP lahko postopek konča, ko zadeve še niso zadosti razčiščene, zato je namen tega posebnega postopka, da se dokončno raziščejo okoliščine, ki so pomembne za ugotovitev, ali so podani pogoji za odvzem nezakonitega izvora premoženja in v kakšni višini. Poudarja, da je iz določbe drugega odstavka 498.a člena ZKP razvidno, da poizvedbeni postopek ni omejen samo na ugotavljanje nekaterih okoliščin (npr. iskanje lastnikov trenutnega premoženja), temveč tudi na vse relevantne okoliščine, vključno z obstojem kaznivega dejanja. V obravnavanem primeru je sodišče ravnalo napačno, ker je odvzem vezalo na izrek obtožnice in nasprotja v njem, z vsebinsko presojo dokazov pa se sploh ni ukvarjalo. Sodišče bi moralo v skladu z namenom določbe 498.a člena najprej zahtevati od preiskovalnega sodnika, da zbere vse podatke, pomembne za končno odločitev, nato pa po presoji tako pridobljenih dokazov odločiti, ali so podani pogoji za odvzem nezakonito pridobljenega premoženja in v kakšni višini. Argumentacijo uveljavljene kršitve sklene z navedbo, da ZKP sodišče v postopku odvzema denarja ali premoženja nezakonitega izvora ne veže na izrek zahteve za preiskavo oziroma obtožnice v postopku, ki je že pravnomočno končan s sodbo, ki ni obsodilna.

7.V določbi 498.a člena ZKP so urejeni pogoji in postopek odvzema tako imenovanega "umazanega" denarja ali premoženja v primerih, ko se kazenski postopek zoper obdolženca ne konča z obsodilno sodbo. O dokazanosti zakonskih znakov kaznivih dejanj iz 1. in 2. točke prvega odstavka 498.a člena ZKP je mogoče govoriti le, če je podana enaka stopnja gotovosti, kot se zahteva za izrek obsodilne sodbe. Dokazani morajo biti vsi tako objektivni kot subjektivni zakonski znaki kaznivega dejanja. Če izvira denar ali premoženje iz kaznivega dejanja pranja denarja, morajo biti dokazani tudi zakonski znaki predhodnega kaznivega dejanja, glede katerega pa se ne zahteva, da bi bila izrečena pravnomočna sodba. V odločbi s katero bo denar ali premoženje odvzeto, in ki bo izdana po izpeljavi kontradiktornega postopka, bo moralo sodišče navesti dokaze, ki mu dajejo podlago za odločitev glede merituma (obstoja kaznivega dejanja), in dokaze glede obsega premoženja ali denarja, ki bo odvzeto.

8.V skladu z utrjeno sodno prakso Vrhovnega sodišča načelo zakonitosti v kazenskem pravu, ki je določeno v 28. členu Ustave RS (Ustava), med drugim terja opis izvršitvenega ravnanja, ki se očita obdolžencu, z navedbo konkretnih okoliščin, ki ga opredeljujejo kot historični in dokazljiv dogodek. Le opis, ki je v zadostni meri konkretiziran, namreč omogoča pravno vrednotenje ter hkrati uresničevanje storilčeve pravice do obrambe. Prav tako je Vrhovno sodišče že večkrat poudarilo, da golo prepisovanje zakonskega besedila ne zadosti standardu konkretizacije dejanskega stanu kaznivega ravnanja.

9.Iz ustavnosodne presoje je nadalje razvidno, da mora sodišče, ko razlaga zakon glede na življenjski primer, ugotoviti, katera dejstva tega primera so upoštevana z vidika posameznega zakonskega znaka. Upoštevana dejstva življenjskega primera, ki jih izlušči v konkretni dejanski stan za vsak posamezni znak kaznivega dejanja, mora primerjati z zakonskim dejanskim stanom, ki ga ustavnoskladno izlušči iz besedila zakonske določbe. Upoštevana dejstva konkretnega dejanskega stanu se morajo določno in striktno (lex certa, lex stricta) ujemati z zakonskim dejanskim stanom - z vsakim posameznim zakonskim znakom kaznivega dejanja. Izluščenje konkretnega dejanskega stanu glede na zakonski znak kaznivega dejanja pomeni konkretizacijo zakonskih znakov kaznivega dejanja.

10.Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 39507/2015 z dne 3. 7. 2025 izrecno poudarilo, da mora sodišče ves čas, vse do pravnomočnosti, po uradni dolžnosti presojati, ali je tisto, kar se obdolžencu očita, sploh kaznivo dejanje. To pomeni, da se zoper obdolženca postopek za nekaj, kar sploh ni kaznivo, ne bi smel začeti oziroma da postopek na podlagi obtožbe brez konkretizacije očitka kaznivega dejanja, ne more teči. Nastala procesna situacija zahteva takojšnjo intervencijo sodišča, ki takšnega kazenskega postopka ne sme dopustiti. Ves čas postopka je namreč sodišče dolžno (vse do pravnomočnosti sodbe) po uradni dolžnosti presojati, ali vsebuje očitek vse elemente kaznivega dejanja. Če takšno kršitev ugotovi, ko je kazenski postopek že v fazi glavne obravnave ali celo v pritožbenem postopku, mora nemudoma izdati oprostilno sodbo.

11.Določbo 498.a člena ZKP je mogoče vsebinsko razdeliti v dva dela. V prvem odstavku tega člena so navedeni posebni pogoji, ki morajo biti izpolnjeni, da se denar ali premoženje lahko odvzame. Preostali trije odstavki so procesne narave. Med drugim določajo predlagatelja tega ukrepa, pristojno sodišče, ki o njem odloča, ter postopek zbiranja podatkov, ki so pomembni za ugotovitev nezakonitega izvora denarja ali premoženja oziroma protipravno dane ali sprejete podkupnine. Če pogoji za ta posebni ukrep niso izpolnjeni, do ugotovitvenega postopka, ki je namenjen zbiranju dokazov v zvezi z nezakonitim izvorom denarja ali premoženja, sploh ne sme priti.

12.Iz 1. in 2. točke prvega odstavka 498.a člena ZKP je razviden eden izmed temeljnih pogojev za odvzem denarja ali premoženja nezakonitega izvora. To je, da so dokazani bodisi zakonski znaki kaznivega dejanja pranja denarja, ki kažejo na to, da denar ali premoženje izvira iz kaznivih dejanj, bodisi da so dokazani zakonski znaki korupcijskih kaznivih dejanj, ki kažejo na to, da je bila dana ali sprejeta nagrada, darilo, podkupnina ali kakšna druga premoženjska korist.

13.Že iz jezikovne razlage navedenega pogoja, ki je vsebovan v prvem odstavku 398.a člena ZKP je razvidno, da je temeljni (pred)pogoj za sprožitev in vodenje tega postopka obstoj kaznivega dejanja, ne pa morebiti ravnanje, ki sploh ni protipravno oziroma morebiti vsebuje zakonske znake prekrška. Opis kaznivega dejanja, v katerem so konkretizirani vsi zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja, je v domeni upravičenega tožilca. Kot že rečeno, sodišče v skladu z načelom akuzatornosti opisu kaznivega dejanja, ki je vsebovan na primer v zahtevi za preiskavo ali v obtožnici, ne sme samo dodajati konkretnih zakonskih znakov, ki bi omogočili, da postane (nepopoln oziroma nekonkretiziran) opis skladen z zgornjo premiso sodniškega odločanja - pravno opredelitvijo kaznivega dejanja v zakonu, temveč takšnega postopka sploh ne sme dopustiti oziroma ga mora nemudoma ustaviti.

14.Upoštevaje navedeno je jasno, da je neutemeljeno stališče vložnika zahteve, da sodišče v tem postopku ni vezano na opis kaznivega dejanja, vsebovan v zahtevi za preiskavo oziroma v obtožnici, ki izhaja iz postopka, ki je že pravnomočno končan s sodbo, ki ni bila obsodilna. Drugačno stališče bi namreč pomenilo, da je postopek odvzema denarja ali premoženja nezakonitega izvora mogoče voditi in tudi končati z odvzemom denarja ali premoženja tudi v primeru, ko osebi, zoper katero se vodi takšen postopek, sploh ni bilo nikdar očitano eno izmed kaznivih dejanj, ki so kataloško navedena v določbi prvega odstavka 498.a člena ZKP.

15.Takšni, sicer nedvoumni razlagi določbe 498.a člena ZKP pritrjuje tudi procesni položaj, ki mora biti zagotovljen osebi, zoper katero se vodi postopek odvzema denarja ali premoženja nezakonitega izvora. V pravni dogmatiki je nesporno, da utegnejo biti v tem postopku sporna številna dejanska in tudi pravna vprašanja, zato morajo imeti udeleženci možnost, da se z njimi soočijo, predstavijo sodišču svoje argumente in mu omogočijo, da odloči po tem, ko se na kontradiktornem naroku seznani z njihovimi stališči in argumenti. Osebi zoper katero se vodi postopek mora biti tako zagotovljeno, da se lahko izjavi o vseh dejstvih in dokazih, ki ga obremenjujejo, in da nevede vsa dejstva in dokaze, ki so mu v korist. Kot je v obravnavanem primeru utemeljeno presodilo že pritožbeno sodišče, je temeljni pogoj, da lahko oseba zoper katero se vodi postopek po 498.a členu ZKP pripravi svojo obrambo, da pred tem natančno ve, katero kaznivo dejanje se ji (četudi ne več v kazenskem, temveč v postopku sui generis, ki je urejen v kazenskem postopniku) sploh očita. Povedano preprosteje: oseba, zoper katero se vodi postopek odvzema denarja ali premoženja nezakonitega izvora, ne more ustrezno zastaviti svoje obrambe, če ne ve kaj kaj je materialna podlaga temu postopku.

C.

16.Ker v zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti uveljavljana kršitev ni podana, je Vrhovno sodišče zahtevo v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo.

17.Odločitev je bila sprejeta soglasno.

-------------------------------

1Primerjaj Horvat, Š. (2004): Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, stran 1052 - 1053.

2Primerjaj Fišer, Z. (2023): Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, Tretja knjiga, Lexpera, Ljubljana, stran 458 - 459.

3Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča RS v zadevi Up 879/14 z dne 20. 4. 2015.

4Tako Fišer, Z. (2023): navedeno delo.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 498.a

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.