11. 4. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. in B. B., oba iz Ž., na seji senata dne 30. marca 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

1.Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Višjega sodišča v Kopru št. Kp 61/2006 z dne 6. 2. 2006 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Kopru št. Ks 56/06, 62/06 in 57/06 z dne 27. 1. 2006 se ne sprejme.

2.Ustavna pritožba B. B. zoper sklep Višjega sodišča v Kopru št. Kp 61/2006 z dne 6. 2. 2006 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Kopru št. Ks 56/06, 62/06 in 57/06 z dne 27. 1. 2006 se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.S sklepom Okrožnega sodišča je bil pritožniku zaradi razveljavitve prejšnjih pripornih sklepov podaljšan pripor za čas od 26. 9. 2005 do 23. 11. 2005 in za čas od 23. 11. 2005 dalje. Hkrati mu je bil ob preizkusu pripornih pogojev podaljšan pripor tudi za nadaljnja dva meseca. Sodišče je pritožniku podaljšalo pripor iz pripornih razlogov begosumnosti in ponovitvene nevarnosti zaradi utemeljenega suma storitve nadaljevanega kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem v zvezi z drugim odstavkom 234a. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju KZ), kaznivega dejanja pranja denarja po prvem in tretjem odstavku 252. člena KZ in kaznivega dejanja poneverbe po prvem in drugem odstavku 245. člena KZ. Višje sodišče je pritožbo zoper navedeni sklep zavrnilo.

2.Pritožnik v ustavni pritožbi zatrjuje kršitve 19., 20. in 23. člena Ustave ter 5. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Po oceni pritožnika zunajobravnavni senat ni navedel utemeljenih razlogov, da ni kršeno sojenje v razumnem roku, njegova obrazložitev je le pavšalna in poskuša opravičiti kršitev določbe 23. člena Ustave. Pritožnik navaja, da je podaljšanje pripora nezakonito in pomeni kršitvi 19. in 20. člena Ustave. Ti naj bi bili podani tudi s tem, da naj bi mu bila prostost od 23. 1. do 27. 1. 2006 nezakonito odvzeta, saj naj bi bil priprt brez sklepa o priporu. Ustavnemu sodišču predlaga, naj njegovi ustavni pritožbi ugodi in pripor odpravi.

3.Dne 17. 2. 2006 je zoper ista sklepa ustavno pritožbo vložila tudi B. B., ki je sicer pritožnikova zagovornica v kazenskem postopku pred Okrožnim sodiščem v Kopru. V njej zatrjuje kršitve 20., 22. in 27. člena Ustave ter 5. člena EKČP.

B. ─ I.

4.Veljavnost izpodbijanih pripornih sklepov je v času odločanja o ustavni pritožbi že potekla. Po podatkih, ki jih je Ustavnemu sodišču posredovalo Okrožno sodišče v Kopru, se pritožnik še vedno nahaja v priporu, vendar nadaljnjih pripornih sklepov z ustavno pritožbo ne izpodbija. Pravni interes je ena izmed procesnih predpostavk vsakega postopka, tudi postopka z ustavno pritožbo. Ustavno sodišče praviloma šteje, da v primeru, ko izpodbijani posamični akt v času odločanja ne velja več, ni izkazan pravni interes za odločanje sodišča. Drugačno stališče je Ustavno sodišče sprejelo glede uveljavljanja pravice do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave v zadevi št. Up-763/03 (odločba z dne 8. 4. 2004, Uradni list RS, št. 51/04). Tudi v tej zadevi gre za tak primer.

5.Po določbi drugega odstavka 19. člena Ustave se nikomur ne sme vzeti prostost, razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon. Po določbi prvega odstavka 20. člena Ustave se sme oseba, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-18/93 z dne 11. 4. 1996 (Uradni list RS, št. 25/96 in OdlUS V, 40) in v drugih odločitvah o pripornih zadevah opredelilo pogoje, ki morajo biti izpolnjeni za ustavno dopustnost posega v osebno svobodo posameznika. Nanje se Ustavno sodišče sklicuje tudi v tej zadevi.

6.Pritožnik kršitev pravice do razumnega trajanja pripora po prvem odstavku 23. člena Ustave in tretjem odstavku 5. člena EKČP uveljavlja z navedbo, da zunajobravnavni senat ni navedel utemeljenih razlogov, da ni kršeno sojenje v razumnem roku, zato je njegova obrazložitev le pavšalna, nepomembna in poskuša opravičiti kršitev, da pripor traja nerazumno dolgo. Ustavno sodišče ugotavlja, da je takšno uveljavljanje kršitve pravice iz prvega odstavka 23. člena Ustave zgolj pavšalno, saj pritožnik ne navaja nobene okoliščine, ob upoštevanju katere bi sodišče pri presoji še razumnega trajanja pripora tega lahko morebiti odpravilo. Zatrjevanje kršitve človekove pravice zgolj z nezadovoljstvom zaradi odločitve sodišč in z navajanjem svojega videnja zadeve za izkaz konkretne kršitve človekove pravice ne zadošča. Zgolj dejstvo, da se pritožnik nahaja v priporu že od 29. 8. 2003 dalje, samo po sebi ne zadostuje za sklep, da pripor traja nerazumno dolgo.

7.Pritožnik v ustavni pritožbi zatrjuje, da je bil od 23. 1. do 27. 1. 2006 v priporu brez izdane sodne odločbe. Po določbi prvega odstavka 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) se ustavna pritožba lahko vloži, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. Že v odločbi št. Up-185/95 z dne 24. 10. 1996 (OdlUS, V, 186) je Ustavno sodišče sprejelo stališče, da uveljavljanje kršitve pravice do osebne svobode, ki naj bi bila storjena s tem, da je bil pritožnik v priporu določen čas brez izdane sodne odločbe, ne more biti predmet ustavne pritožbe zoper izpodbijane priporne sklepe. Priporni sklep lahko za pritožnika učinkuje šele od njegove vročitve pritožniku in se zato ne more nanašati na čas odvzema prostosti pred tem. V tem primeru gre lahko le za to, da je bila z morebitnim nezakonitim ravnanjem, ki naj ne bi imelo podlage v sodni odločbi, kršena pritožnikova pravica do osebne svobode. Po določbi drugega odstavka 157. člena Ustave odloča o zakonitosti posamičnih dejanj, s katerimi se posega v ustavne pravice, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, v upravnem sporu pristojno sodišče. Iz navedb v ustavni pritožbi izhaja, da pritožnik navedenega sodnega varstva ni izčrpal, zato je treba ugotoviti, da v tem delu pred vložitvijo ustavne pritožbe ni izčrpal razpoložljivih pravnih sredstev.

8.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo (1. točka izreka).

B. ─ II.

9.B. B. je dne 17. 2. 2006 v imenu A. A. vložila ustavno pritožbo zoper sodni odločbi, navedeni v izreku. Ustavni pritožbi ni priložila posebnega pooblastila za zastopanje v postopku pred Ustavnim sodiščem. Zato jo je Ustavno sodišče pozvalo, naj predloži ustrezno pooblastilo, dano za zastopanje v postopku pred Ustavnim sodiščem. Opozorilo jo je na posledice, če ga v danem roku ne bo predložila.

10.B. B. ustreznega pooblastila ni predložila. Ker sama ni tista, ki bi ji bila z izpodbijanim posamičnim aktom kršena človekova pravica ali temeljna svoboščina, je treba šteti, da je ustavno pritožbo vložila neupravičena oseba. Zato jo je Ustavno sodišče zavrglo (2. točka izreka).

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi tretje alineje prvega odstavka in prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS ter prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer