Jedro

ZPIZ-2 v 88. členu določa, da lahko zavarovanec, ki ob nastanku invalidnosti ni bil obvezno zavarovan, pravico do delnega nadomestila pridobi le, če se v roku 30 dni po dokončnosti odločbe o priznani pravici iz invalidskega zavarovanja ali po prenehanju delovnega razmerja ali zavarovanja, prijavi pri zavodu za zaposlovanje. Opustitev prijave pri zavodu za zaposlovanje v predpisanem 30-dnevnem roku ima za posledico, da pravice ni mogoče priznati, saj gre za materialni prekluzivni rok, s potekom katere ugasne tudi pravica.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 29. 7. 2019 in odločba tožene stranke in iste opravilne številke z dne 3. 4. 2019 ter se zadeva vrne toženi stranki v novo upravno odločanje, ter da mu je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka. Obenem je sklenilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je tožnik vložil pritožbo smiselno zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da se ni mogel prijaviti pri pristojnem uradu za delo v evidenco brezposelnih oseb v Sloveniji, ker je pristojna oseba na uradu zahtevala prijavljeno prebivališče v Sloveniji. Tega pa nima, ker živi na Hrvaškem. Zato zahteva delno nadomestilo z obrestmi, ker razlogi, da se ni mogel prijaviti na Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje, niso na njegovi strani. Ker se na Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje ni mogel prijaviti niti v zakonitem roku, meni, da je predpis diskriminatoren za osebe s prebivališčem izven Slovenije in v nasprotju s pravicami, ki so predvidene v pravu Evropske skupnosti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. V obravnavanem primeru gre za spor o pravici do delnega nadomestila za invalidnost, predmet sodne presoje pa sta dokončna odločba toženca št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 29. 7. 2019 in prvostopna odločba iste opravilne številke z dne 3. 4. 2019. S citirano prvostopno odločbo, potrjeno z dokončno odločbo je toženec odločil, da tožnik ni upravičen do delnega nadomestila, ker se v roku 30 dni ni prijavil pri Zavodu RS za zaposlovanje.

6. Pravno podlago za pritožbeno rešitev zadeve predstavlja Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2). Ta v 88. členu določa, da lahko zavarovanec, ki ob nastanku invalidnosti ni bil obvezno zavarovan, pravico do delnega nadomestila pridobi le, če se v roku 30 dni po dokončnosti odločbe o priznani pravici iz invalidskega zavarovanja ali po prenehanju delovnega razmerja ali zavarovanja, prijavi pri zavodu za zaposlovanje. Opustitev prijave pri zavodu za zaposlovanje v predpisanem 30-dnevnem roku ima za posledico, da pravice ni mogoče priznati, saj gre za materialni prekluzivni rok, s potekom katere ugasne tudi pravica.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. XII Ps 85/2018 z dne 26. 9. 2018, potrjeno z drugostopno sodbo opr. št. Psp 460/2018 z dne 24. 1. 2019 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s priznano pravico do dela na drugem delu s stvarnimi razbremenitvami in v krajšem delovnem času 4 ure dnevno, 20 ur tedensko. Hkrati je bilo odločeno, da bo o pravici, višini in izplačevanju delnega nadomestila odločeno s posebno odločbo. Toženec je o pravici do delnega nadomestila odločil z uvodoma citiranima odločbama z dne 3. 4. 2019 in z dne 29. 7. 2019, ki sta predmet tega spora.

8. Na podlagi listinske dokumentacije, ki jo je povzelo sodišče prve stopnje, je kot nesporno ugotovilo, da se tožnik po pravnomočnosti sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani z dne 26. 9. 2019, ki je postala pravnomočna 24. 1. 2019, v predpisanem roku 30 dni ni prijavil pri Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje. Kot je tožnik sam navedel, se je pri Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje skušal prijaviti 5. 8. 2019, vendar neuspešno, ker nima prijavljenega prebivališča v Republiki Sloveniji. Tega, da ima tožnik prijavljeno bivališče v Republiki Sloveniji pred sodiščem prve stopnje ni zatrjeval, enako tega ne zatrjuje v pritožbi, ampak izrecno navaja, da ima prebivališče na Hrvaškem. To pa je poleg obveznosti prijave pri Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje v 30 dneh od dokončnosti oziroma od pravnomočnosti priznane pravice iz invalidskega zavarovanja, tudi pomembno dejstvo. Čeprav je po stališču pritožbenega sodišča ustavno pravno vprašljiva pogojenost pravice za pravočasno prijavo na Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje (30 dni) in posegom v pričakovano pravico s prekluzivnim rokom, kar pomeni v primeru zamude 30-dnevnega roka, izgubo pravice, v konkretnem primeru tudi to ni relevantno za samo odločitev in ta dilema odpade. Namreč tudi, če bi se tožnik želel prijaviti v okviru 30-dnevnega roka pri Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje, ne bi bil uspešen prav iz razloga, ker nima prijavljenega bivališča v Sloveniji. Pogoj prijave pri Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje v 30 dneh od dokončnosti oziroma od pravnomočnosti priznane pravice iz invalidskega zavarovanja, je za priznanje delnega nadomestila enak za vse in ni mogoče uveljavljati, da je takšna določba diskriminatorna za osebe s prebivališčem izven Slovenije. Vsi brezposelni prejemniki nadomestil iz invalidskega zavarovanja, ki so prijavljeni pri Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje kot iskalci zaposlitve, so dolžni izpolnjevati določene pogoje in obveznosti, ki jim jih nalagajo posamezni predpisi, ki urejajo zaposlovanje brezposelnih oseb. Primarni namen brezposelnih oseb, ki so pri Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje prijavljeni kot iskalci zaposlitve je v tem, da se lahko (ker za to izpolnjujejo zahtevane pogoje) kadarkoli ponovno zaposlijo na ustreznem delu.

9. Razlogi, zaradi katerih se tožnik ni (mogel) prijavil pri Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe, so na njegovi strani in zato tudi ob upoštevanju vseh okoliščin konkretnega primera, ni nobene podlage za priznanje pravice do delnega nadomestila, ki ga tožnik uveljavlja.

10. Ker je sodišče prve stopnje v skladu z 81. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) pravilno izpodbijani odločbi štelo za pravilni in zakoniti in utemeljeno tožbeni zahtevek zavrnilo, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP tožnikovo pritožbo iz enakih razlogov in dodatno obrazložitvijo tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.