Jedro

Glede na samostojnost navadnih sospornikov v pravdi sme eden od sospornikov s pritožbo izpodbijati odločitev sodišča samo v tistem delu, v kolikor se nanaša na njegovo materialnopravno razmerje z nasprotno stranko. S tem, ko je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek zoper drugotoženo, ni z ničemer poseglo v procesni in materialnopravni položaj pritožnice v razmerju do tožnikov. Tožniki zoper ta del prvostopenjske sodbe niso vložili pritožbe. Ker pritožnica s svojimi procesnimi dejanji ne more vplivati na procesno razmerje tožnikov do drugotoženke, pritožnici ni mogoče priznati pritožbenega interesa za izpodbijanje sodbe o zavrnitvi tožbenega zahtevka zoper drugo toženko.

Pojma ohranitve in obnove objekta pojmovno ni mogoče razlagati drugače, kot da gre za predvidene gradbene posege v objekte na obstoječi lokaciji.

Četudi bi bilo pri izdanih gradbenih dovoljenjih kršeno dolžno ravnanje pritožnice, bi to pomenilo zgolj, da je bila investitorju omogočena izgradnja objektov, ki ne bi bili skladni s prostorskimi pogoji. Morebitna povečana poplavna ogroženost zaradi takšne pomanjkljivosti bi predstavljala lastnost objekta, ki zmanjšuje možnost njene uporabe. Te okoliščine pa so relevantne lastnosti stvari, ki so v pravnem prometu in se lahko kažejo tudi kot stvarna napaka v smislu 459. člena OZ.

Ustaljena sodna praksa protipravnost pri izdaji upravnih odločb kot podlago za odškodninsko odgovornost priznava le v primeru, če je odločitev pri izdaji upravne odločbe obremenjena s kvalificirano stopnjo napačnosti, in ne pri vsaki zmotni uporabi materialnega prava ali pri vsaki kršitvi postopka v upravnem postopku.

Tudi ob morebitni opustitvi pritožnice, ki bi z izdajo gradbenega dovoljenja dopustila gradnjo pod pogoji, ki bi za objekt predstavljali povečano poplavno tveganje, ne bi bilo mogoče utemeljiti vzročnosti med takšnim ravnanjem in premoženjskim položajem vsakokratnega lastnika objekta za škodo, ki je nastala kot posledica nastopa škodnega dogodka kot naravnega pojava. Premoženjskopravni položaj tožnikov (v smislu vrednosti premoženja, ki so ga prevzeli z nakupom nepremičnine od investitorja) je odvisen od pogodbenega razmerja tožnikov s prodajalcem, na katerega tožena stranka ni imela vpliva. Zato po prepričanju pritožbenega sodišča s tem, ko so tožniki na podlagi pogodbenega razmerja s tretjo osebo pridobili v last sporne nepremičnine, še ni vzpostavljeno njihovo razmerje s pritožnico v smislu, da bi bilo z njene strani podano jamstvo, da imajo zaradi izdanih gradbenih dovoljenj lastnosti, ki so jih pričakovali ob sklenitvi kupoprodajne pogodbe s tretjo osebo. Zato ni mogoče pritrditi stališču tožnikov, da bi bila podana odškodninska odgovornost pritožnice v razmerju do vsakokratnega lastnika stvari, ker naj bi se uresničilo povečano tveganje, ki izvira iz lastnosti same stvari (stanovanja).

Izrek

I. Pritožba se zavrže v delu, v katerem se izpodbija odločitev v I., VII., VIII. in IX. točki izreka izpodbijane sodbe.

II. V preostalem delu se pritožbi ugodi in se prvostopenjska sodba v izpodbijani VI. točki izreka razveljavi ter v tem delu zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Glede predmeta pravde

1. S tožbo, vloženo 29. 3. 2012 pred prvostopenjskim sodiščem, je 16 tožnikov od treh toženk uveljavljalo solidarno plačilo odškodnine za škodo, ki so jo kot lastniki stanovanj v novi soseski ob potoku L. utrpeli, s tem ko so bila njihova stanovanja poplavljena ob poplavah dne 30. 3. 2009 in 18. 9. 2010. Tožniki so odškodninsko odgovornost utemeljevali predvsem na opustitvi skrbnosti Upravne enote X, kot organa prve toženke, pri izdaji gradbenega dovoljenja, pri katerem niso bili upoštevani predpisani pogoji Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za ureditveno območje naselja X. Odškodninsko odgovornost drugotoženke so tožniki utemeljevali z opustitvijo skrbnosti pri izdaji lokacijskih informacij ter drugih dokumentov za potrebe gradnje.

2. Ker so tožniki še pred vročitvijo tožbe umaknili tožbo zoper tretjo toženko S. d. o. o. in je bil postopek v tem delu ustavljen, tožbene navedbe v zvezi s tretjo toženo stranko niso več relevantne.

3. V teku pravdnega postopka so tožniki tožbo spremenili pri opredelitvi tožeče stranke v toliko, da so namesto tretje tožnice A. A., ki je umrla v teku pravde, na njeno mesto vstopili dediči(1) in sicer B. B., C. C., D. D. in E. E., pri čemer je slednji že nastopal kot prvi tožnik.

4. Tožniki so od obeh toženk uveljavljali solidarno plačilo za utrpelo škodo na svojih nepremičninah in sicer materialno škodo v obliki manjvrednosti stanovanj in stroškov adaptacije zaradi poplav ter povrnitev nematerialne škode iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti ter strahu. Od prve toženke pa so tožniki uveljavljali tudi dajatveni zahtevek na odpravo škodne nevarnosti pred poplavami, ki naj bi pretila nepremičninam, na katerih imajo tožniki lastninsko pravico.

Glede odločitve prvostopenjskega sodišča v izpodbijani sodbi

5. Sodišče prve stopnje je v okviru odločitve v izpodbijani sodbi zavrnilo tožbeni zahtevek zoper drugo toženko Občino X (I. točka izreka sodbe), razen v delu, ki se nanaša na uveljavljani zahtevek prvotno tožeče pokojne A. A. iz naslova nematerialne škode v višini 7.500,00 EUR. V tem delu je sodišče zahtevek zavrglo(2) (II. točka izreka sodbe). Tožnikom je naložilo povrnitev pravdnih stroškov Občini X v višini 10.658,29 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka sodbe). Zavrnilo je tudi tožbene zahtevke tožnikov zoper prvotoženo Republiko Slovenijo v delu, ki se nanaša na plačilo nematerialne škode (IV. točka izreka sodbe), razen v delu, ki se nanaša na tovrstni zahtevek pokojne A. A. V tem delu je prvostopenjsko sodišče tožbeni zahtevek v višini 7.500,00 EUR zavrglo(3) (V. točka izreka prvostopenjske sodbe). V delu, ki se nanaša na uveljavljane zahtevke na plačilo materialne škode zoper prvo toženko Republiko Slovenijo je sodišče prve stopnje izdalo vmesno sodbo, tako da je ugotovilo, da je tožbeni zahtevek tožnikov izkazan glede podlage (VI. točka izreka izpodbijane sodbe). Glede zahtevkov zoper prvo toženko na odpravo škodne nevarnosti pa je odločitev pridržalo za izdajo končne odločbe (VII., VIII. in IX. točka izreka izpodbijane sodbe).

Glede obsega pritožbenega izpodbijanja

6. V pritožbenem roku je prvotožena Republika Slovenija (v nadaljevanju pritožnica) vložila pritožbo, v kateri je izrecno navedla, da izpodbija odločitev prvostopenjskega sodišča v točkah I., VI., VII., VIII. in IX. izreka prvostopenjske sodbe. Uveljavljala je pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, nepravilne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek zoper pritožnico v vseh točkah, torej tudi iz naslova odškodnine za materialno škodo ter iz naslova zahtevka na odpravo škodne nevarnosti, tožeči stranki pa naloži plačilo celotnih stroškov pritožnice, skupaj s priglašenimi pritožbenimi stroški in s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Podrejeno je pritožnica pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno sojenje.

7. Tožniki so v odgovoru na pritožbo pritožbenemu sodišču predlagali, naj pritožbo pritožnice zavrne, pritožnici pa naloži tudi povrnitev stroškov tožeče stranke v pritožbenem postopku.

Glede pravilne opredelitve tožnikov

8. Kot je bilo že pojasnjeno, je tožeča stranka zaradi smrti tretje toženke tožbo prilagodila tako, da so v pravdo vstopili trije novi tožniki, dediči pokojne tretje tožnice A. A. Ne glede na to je sodišče prve stopnje v uvodu sodbe kot tretjo tožnico opredelilo pokojno A. A. Takšno opredelitev tožeče stranke je sodišče prve stopnje utemeljilo z ugotovitvijo, da v spisu ni pravnomočnega sklepa o dedovanju po pokojni A. A.(4) Pritožbeno sodišče ugotavlja, da za takšno postopanje prvostopenjskega sodišča ni zakonite podlage. Potem, ko so trije novi tožniki preko vloge istega pooblaščenca vstopili v pravdo kot dediči pokojne tožnice A. A. in predložili sklep o dedovanju Okrajnega sodišča na Vrhniki D 155/2013 z dne 11. 12. 2013 (priloga A149) in takšnemu vstopu v pravdo ni nasprotovala nobena od toženk, sodišče prve stopnje kot tretjo tožnico, ni moglo več obravnavati pokojno A. A., ne da bi zavrnilo predlagan vstop dedičev v pravdo. Pokojna A. A. namreč nima več procesne sposobnosti (80. člen ZPP). V kolikor bi obstajal dvom o upravičenju novih tožnikov za vstop v pravdo na podlagi sklepa o dedovanju, bi prvostopenjsko sodišče pravnomočnost sklepa o dedovanju lahko samo preizkusilo. Ker učinku sklepa o dedovanju (A149) ni nasprotovala nobena od toženih strank, je pritožbeno sodišče zato pri svoji odločitvi upoštevalo položaj pravdnih strank po vstopu navedenih novih tožnikov tako, da je na strani tožeče stranke ob izdaji izpodbijane sodbe nastopalo 18 tožnikov, navedenih v uvodu te sodbe ter upoštevaje tožbene zahtevke kot so jih uveljavljali v točkah XIII.4. pripravljalne vloge z dne 27. 6. 2014. V delu, ki se nanaša na tovrstno pomanjkljivost dela prvostopenjske sodbe, ki ni predmet vsebinskega preizkusa s strani pritožbenega sodišča (I., II., III., IV. in V. točka izreka), pa bo prvostopenjsko sodišče le-to lahko odpravilo z ustreznim popravnim sklepom v skladu s 328. členom ZPP.

Glede nedovoljenega dela pritožbe

9. Pritožnica v pritožbi izrecno izpodbija tudi odločitev v I. točki izreka sodbe, s katero je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek tožnikov zoper drugotoženo Občino X na povrnitev materialne škode.

10. Tožniki so povrnitev materialne škode uveljavljali zoper obe toženki in sicer z zahtevki na solidarno plačilo nastale škode, pri čemer so glede obeh toženk uveljavljali različne oblike protipravnega ravnanja in opustitve, iz katerih naj bi izvirala nastala škoda. Četudi so tožniki uveljavljali solidarno plačilo škode od obeh toženk, pa obe toženki v pravdi nastopata kot navadna sospornika. Za takšne sospornike pa je značilno, da sodišče glede na naravo razmerja lahko izda zoper vsakega sospornika različno sodbo.(5) Za navadne sospornike je značilno, da je v pravdi vsak sospornik samostojna stranka, zato njegova dejanja ali opustitve ne koristijo in ne škodujejo drugim sospornikom (195. člen ZPP). Glede na samostojnost navadnih sospornikov v pravdi sme eden od sospornikov s pritožbo izpodbijati odločitev sodišča samo v tistem delu, v kolikor se nanaša na njegovo materialnopravno razmerje z nasprotno stranko. S tem, ko je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek zoper drugotoženo Občino X, ni z ničemer poseglo v procesni in materialnopravni položaj pritožnice v razmerju do tožnikov. Tožniki zoper ta del prvostopenjske sodbe niso vložili pritožbe. Ker pritožnica s svojimi procesnimi dejanji ne more vplivati na procesno razmerje tožnikov do drugotoženke, pritožnici ni mogoče priznati pritožbenega interesa za izpodbijanje sodbe o zavrnitvi tožbenega zahtevka zoper drugo toženko.(6) V korist posamezne stranke v postopku lahko procesna dejanja poleg stranke opravlja le stranski intervenient, v kolikor v pravdo vstopi pod pogoji iz 199. člena ZPP. Dopustitev pritožbe pritožnice zoper zavrnilni del sodbe zoper drugo toženko, ki je tožniki pritožbeno ne izpodbijajo, bi pomenilo, da je sodišče priznalo pritožnici položaj stranskega intervenienta na strani tožeče stranke, česar pa pritožnica niti ni uveljavljala. Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da pritožnica nima izkazanega pravnega interesa za izpodbijanje I. točke izreka prvostopenjske sodbe, zato je pritožbo v tem delu kot nedovoljeno zavrglo (četrti odstavek 343. člena ZPP).

11. Pritožba je nedovoljena tudi v delu, ki se nanaša na izpodbijane VII., VIII. in IX. točke izreka prvostopenjske sodbe. V tem delu izreka je sodišče prve stopnje zapisalo, da bo odločitev o utemeljenosti zahtevkov na odpravo škodne (poplavne) nevarnosti z izvedbo treh različnih ukrepov, ki naj bi zavarovali nepremičnine, na katerih je tožnikom nastala škoda, pridržalo do izdaje končne odločbe. Pritožbeno sodišče pri tem ugotavlja, da ta del izreka prvostopenjske sodbe predstavlja le pojasnilo, ki ne sodi v sam izrek sodbe temveč v njeno obrazložitev. Iz tega zapisa je razvidna utemeljitev, da je sodišče z izpodbijano sodbo vsebinsko obravnavalo zgolj del tožbenih zahtevkov, ki so jih uveljavljali tožniki zoper toženi stranki. Sodišče prve stopnje je na naroku za glavno obravnavo 26. 9. 2014 v okviru materialnoprocenega vodstva pojasnilo, da bo odločilo z delno in vmesno sodbo.(7) Sodišče je torej iz načela ekonomičnosti postopka v delu, ki se nanaša na pritožnico, izdalo delno sodbo v delu, s katerim je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo nematerialne škode (IV. točka izreka sodbe). Za takšen način odločanja je sodišče prve stopnje imelo podlago v prvem odstavku 314. člena ZPP.

12. Ker izpodbijani del prvostopenjske sodbe v tem delu (VII., VIII. in IX. točka izreka) ne predstavlja niti procesne niti vsebinske odločitve o preostalem zahtevku tožeče stranke, pritožnici ni mogoče priznati pravnega interesa za izpodbijanje tega dela izreka prvostopenjske sodbe, ki po svoji vsebini sodi v obrazložitev in ne v izrek odločbe. O tem delu tožbenega zahtevka, ki ga tožniki uveljavljajo zoper pritožnico, bo prvostopenjsko sodišče moralo odločati v nadaljnjem teku pravde. Zaradi pomanjkanja pravnega interesa za pritožbo je pritožbeno sodišče pritožbo zavrglo tudi v tem delu (četrti odstavek 343. člena ZPP).

13. Glede dela zahtevka, ki se tiče odškodnine za materialno škodo, pa je prvostopenjsko sodišče odločilo z vmesno sodbo o podlagi za tovrsten zahtevek (VI. točka izreka).

Glede utemeljenega dela pritožbe zoper VI. točko izreka izpodbijane sodbe Glede absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka

14. Pritožnica očita prvostopenjskemu sodišču kršitev določb 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se ni opredelilo do ugovora, ki se nanaša na petnajstega(8) tožnika L. d. o. o. Očitek se nanaša na nepravilnosti zastopanja v pravdi, v posledici česar naj bi sodišče moralo tožbo v tem delu zavreči ali pa celotni tožbeni zahtevek v vtoževani višini 101.158,00 EUR zavrniti.

15. Neutemeljena je pritožba v tistem delu, v katerem se sklicuje na nepravilno zastopanje tožeče stranke. Tožeča stranka je že v tožbi in v nadaljnjih vlogah zatrjevala, da kot petnajsti (sedaj sedemnajsti) tožnik nastopa družba L. d. o. o. Za tega tožnika je predloženo tudi pooblastilo pooblaščencu, ki ga je podpisal direktor F. F. (priloga A15). Ta tožnik je odškodnino za materialno škodo v tožbi utemeljeval kot zahtevek iz naslova zmanjšanja vrednosti stanovanja na naslovu N., katerega lastnik je. Zmanjšanje vrednosti naj bi znašalo v višini 93.658,00 EUR.

16. S pripravljalno vlogo z dne 26. 8. 2014(9) je tožeča stranka glede zahtevka družbe L. d. o. o. (sedaj sedemnajstega tožnika) zatrjevala, da uveljavlja zmanjšanje vrednosti stanovanja v višini 91.384,80 EUR in znesek v višini 2.273,20 EUR, katerega je v točki XVI.17.2. opredelila kot strošek leasingojemalca G. G. v zvezi z odpravo posledic poplav dne 18. 9. 2010. Tožeča stranka je torej v tem delu deloma spremenila podlago tožbenemu zahtevku, saj je na ta način sedemnajsta tožnica, družba L. d. o. o., uveljavljala plačilo 2.273,20 EUR tuje škode. Pritožbeno sodišče v tem delu pritrjuje pritožbenemu ugovoru glede nesklepčnosti tega dela tožbenega zahtevka. Sedemnajsti tožnik se je v tem delu(10) sicer skliceval na njegovo razmerje kot leasingodajalca z leasingojemalko G. G. Ne glede na njegovo sklicevanje na položaj leasingojemalca kot ekonomskega lastnika predmeta leasinga pa zgolj na takšnih navedbah leasingodajalec od povzročitelja zatrjevane škode ne more uveljavljati povrnitve škode, ki naj bi nastala leasingojemalcu. V tem delu (glede 2.273,20 EUR) je zato tožba sedemnajstega tožnika L. d. o. o. neodpravljivo nesklepčna, v posledici česar bi sodišče prve stopnje že na tej podlagi moralo ta del tožbenega zahtevka zavrniti. Sklicevanje tožnika na breme leasingojemalca za kritje vseh stroškov v zvezi s predmetom leasinga in riziko naključnega poslabšanja ali uničenja predmeta leasinga utemeljuje zgolj možnost prikrajšanja v premoženju na strani leasingojemalca. Ker pa je tožeča stranka izrecno zatrjevala, da leasingojemalka ni nastopala kot tožeča stranka (kar potrjuje tudi v odgovoru na pritožbo), to hkrati pomeni, da tožeča stranka ni uspela utemeljiti podlage za uveljavljanje povrnitve škode, ki naj bi jo utrpela tretja oseba, saj zmanjšanje premoženja očitno ni nastalo v premoženju sedemnajstega tožnika L. d. o. o. Ker pa se prvostopenjsko sodišče do teh materialnopravnih ugovorov pritožnice v izpodbijani sodbi ni opredelilo, je s tem glede tega dela zahtevka sedemnajstega tožnika (2.273,20 EUR) že iz tega razloga podana absolutna bistvena kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in s tem razveljavitveni razlog iz prvega odstavka 354. člena ZPP.

Glede izkazane škode tožnikom

17. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da se sodišče ni opredelilo do zatrjevane škode kot predpostavke odškodninske odgovornosti. Kot rečeno, so tožniki svojo materialno škodo ob vložitvi tožbe utemeljevali kot manjvrednost svojih stanovanj v posledici dveh poplav. Naknadno pa so tožniki navedbe razširili v smeri uveljavljanja stroškov odprave škode na poplavljenih stanovanjih (pripravljalna vloga z dne 26. 8. 2014).

18. Sodišče je v izpodbijanem delu izdalo vmesno sodbo, kar pomeni, da je odločilo zgolj o obstoju podlage tožbenemu zahtevku. Čeprav je predpostavka odškodninske odgovornosti tudi obstoj škode, pa v primeru, ko sodišče odloča z vmesno sodbo, zadostuje, da ugotovi obstoj ustrezne škode, čeprav je v tej fazi postopka še ni dolžno ugotavljati z gotovostjo o sami višini. Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi v okviru dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe ugotovilo, da se položaj posameznih tožnikov glede obsega škode v bistvenem razlikuje zaradi različnih dejavnikov, med drugim tudi zaradi tega, da so nekatera stanovanja v pritličju, nekatera stanovanja pa v 1. nadstropju. Za vsa stanovanja pa je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da so imela shrambe, ki so locirane v pritličju in so bile torej prizadete s poplavami. Te dejanske okoliščine pritožnica s pritožbo konkretizirano ne izpodbija. To pa pomeni, da pritožnica ni uspela izpodbiti ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da je določena škoda nastala na vseh stanovanjih in posledično vsem tožnikom.

19. Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da bi se prvostopenjsko sodišče že v tej fazi postopka moralo izreči do vseh ugovorov tožene stranke, ki se nanašajo na višino zatrjevane škode. Pritožbeno sodišče pri tem zgolj pojasnjuje, da je neutemeljen očitek v pritožbi, da tožnikom ni nastala škoda iz razloga, ker so stanovanja kupili z namenom zadovoljitve svojih stanovanjskih potreb in ne zaradi nadaljnje prodaje. Škoda predstavlja zmanjšanje premoženja ali preprečitev povečanja premoženja (132. člen Obligacijskega zakonika – OZ). Zmanjšanje vrednosti premoženja namreč ne nastane zgolj v primeru, ko imetnik premoženja želi spremeniti njegovo obliko s prodajo oziroma zamenjavo. Pritožbeno sodišče zato pritrjuje prvostopenjskemu sodišču, da ugotovitve prvostopenjskega sodišča o nastanku premoženjske škode zaradi zmanjšanja tržne vrednosti stanovanj in nastale škode odprave posledic poplav v letu 2009 in 2010 (37. in 38. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) zadostujejo za odločanje o obstoju podlage tožbenemu zahtevku. Takšna podlaga pa bi bila izkazana le ob predpostavki, da bi bile izkazane tudi ostale predpostavke odškodninske odgovornosti, to je protipravnost ravnanja in krivda prvotoženke in vzročna zveza med zatrjevanim protipravnim ravnanjem in nastalo škodo.

Glede neizpodbijane dejanske podlage

20. Sodišče prve stopnje je kot nesporno dejansko stanje med pravdnima strankama upoštevalo: - da so tožniki (so)lastniki nepremičnin (v naravi stanovanja oziroma večstanovanjski objekt in pomožni prostori), ki ležijo na naslovih N. 22 in N. 26, 26 a, 26 b, 26 c v ...

- da te nepremičnine ležijo na območju, ki je bilo poplavljeno dne 30. 3. 2009 in dne 18. 9. 2010. 21. Sodišče prve stopnje je kot odločilno dejansko stanje, na katerem je utemeljilo protipravnost ravnanja prvo tožene stranke upoštevalo tudi: - da je bilo z Odlokom o ureditvenem načrtu območja skladišča C3 „...“ v naselju X (v nadaljevanju Odlok), ki ga je 9. 3. 2000 sprejel Občinski svet Občine X (B80) določena minimalna absolutna kota objekta v višini 474,50 m nadmorske višine (15. člen Odloka) in da izven toleranc, določenih v 15. členu, niso dovoljene še dodatne tolerance; - z dvema spremembama Odloka z dne 29. 5. 2002 (B81) in z dne 29. 10. 2003 (B82) je bil 15. člen Odloka spremenjen tako, da je bila določena absolutna kota na višini 475,60 m nadmorske višine; - da je UE X (kot organ prvo tožene stranke) izdala 5 gradbenih dovoljenj, ki se nanašajo na izgradnjo objekta na območju, ki ga je urejal Odlok in v katerih so bile kote pritličja objektov določena na naslednjih višinah: a) gradbeno dovoljenje št. 358-42/03-70 z dne 29. 10. 2003 (B70) – na višini 472,50 m nadmorske višine b) gradbeno dovoljenje št. 358-43/03-076 z dne 10. 12. 2003 (B78) – na višini 472,40 m nadmorske višine c) gradbeno dovoljenje št. 358-45/03-076 z dne 13. 11. 2003 (B72) – na višini 472,40 m nadmorske višine d) gradbeno dovoljenje št. 358-44/03-075 z dne 15. 12. 2003 (B76) – na višini 472,40 m nadmorske višine e) gradbeno dovoljenje št. 358-1/04-070 z dne 24. 3. 2004 (B74) – na višini 472,40 m nadmorske višine.

UE X je za vse objekte, izgrajene na podlagi navedenih gradbenih dovoljenj, izdala uporabna dovoljenja (B71, B79, B73, B77 in B75).

Glede protipravnosti ravnanja pritožnice

22. Sodišče prve stopnje je protipravnost ravnanja pritožnice utemeljilo na kršitvi 66. člena Zakona o graditvi objektov(11) (ZGO-1), ki določa pogoje za izdajo gradbenega dovoljenja. Sodišče prve stopnje je v tem delu ugotovilo, da je UE X izdala gradbeno dovoljenje v izrecnem nasprotju z zahtevami prostorskega akta, saj so bile dovoljene kote objektov nižje od določene kote pritličja v 15. členu Odloka.

23. Tožniki uveljavljajo odškodninsko odgovornost pritožnice s sklicevanjem na njeno opustitev dolžnega ravnanja kot oblastvenega organa pri izdaji upravnih dovoljenj, ki so bila podlaga za izgradnjo objektov, na katerih imajo sedaj lastninsko pravico. Podlaga za tovrstno odškodninsko odgovornost pritožnice je podana v 26. členu Ustave RS, ki določa, da ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu je v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja.

24. Pri opredelitvi protipravnosti ravnanja države mora biti izkazano neskladje med dolžnim ravnanjem državnega organa in dejanskim postopanjem, iz katerega naj bi izviral nastanek škode. Ustaljena sodna praksa protipravnost pri izdaji upravnih odločb kot podlago za odškodninsko odgovornost priznava le v primeru, če je odločitev pri izdaji upravne odločbe obremenjena s kvalificirano stopnjo napačnosti in ne pri vsaki zmotni uporabi materialnega prava ali pri vsaki kršitvi postopka v upravnem postopku.(12)

25. Tožniki prvotoženki očitajo opustitev dolžnega postopanja pri izdaji citiranih gradbenih dovoljenj. Pravni okvir, ki opredeljuje dolžno ravnanje pritožnice pri izdaji gradbenega dovoljenja, je bil ob izdaji spornih gradbenih dovoljenj urejen v 66. členu ZGO-1.(13) Očitek tožnikov, čemur je pritrdilo tudi prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe, je, da naj bi bila gradbena dovoljenja izdana v izrecnem nasprotju s pogoji, določenimi z Odlokom (priloga B80). Za presojo protipravnosti ravnanja prvotoženke je odločilna presoja utemeljenosti očitka, da naj bi bilo podano izrecno neskladje med določeno višinsko koto objektov v gradbenih dovoljenjih glede na določbo 15. člena Odloka.

26. Odlok je splošni pravni akt, ki ga je izdala drugotoženka in je imel zakonski temelj v določbah 39. in 40. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Ur. l. SRS, št. 18/84 s spremembami). Za presojo protipravnosti ravnanja pritožnice je zato odločilno ali se predpisana absolutna kota pritličja 474,50 m nadmorske višine iz drugega odstavka 15. člena Odloka nanaša tudi na objekte, za katere so bila izdana sporna gradbena dovoljenja. Pritožbeno sodišče v tem delu pritrjuje stališču pritožnice, da je prvostopenjsko sodišče v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo, ko se je sklicevalo na takšno odstopanje.

27. Iz vsebine prvega odstavka 3. člena Odloka izhaja, da se Odlok nanaša na območje, na katerem se nahajajo opuščena vojaška skladišča (zemljišča A) in domačija K. (zemljišče B) ter domačija L. (zemljišče C). Iz drugega odstavka istega člena je razvidno, da je Odlok predvidel, da se objekti skladišča (torej na zemljišču A) rušijo, medtem ko je potrebno celoten kompleks domačije ohraniti in obnoviti. Pojma ohranitve in obnove objekta pojmovno ni mogoče razlagati drugače, kot da gre za predvidene gradbene posege v objekte na obstoječi lokaciji. Prvi odstavek 15. člena Odloka se glasi: Enota naselja je stanovanjski stolpič velikosti 12,00 m x 16,40 m višine K+P+1+M. Že iz navedenih definicij je sklepati, da se ta opredelitev ni mogla nanašati na objekte, za katere so bila izdana sporna gradbena dovoljenja. Ta se namreč vsa nanašajo na objekte, ki niso stanovanjski stolpiči in so sedaj v lasti tožnikov.

28. Poleg tega je iz nadaljnjega teksta 15. člena Odloka razvidno, da se predpisani gabariti gradnje nanašajo na izgradnjo stanovanjskih stolpičev, torej na izgradnjo objektov na zemljišču na območju porušenih objektov skladišč (zemljišče A). Ti podatki se opisno niso spremenili niti z Odlokom o spremembah in dopolnitvah Odloka z dne 29. 10. 2003 (B82), saj so spremenjene zgolj dimenzije 17 stanovanjskih stolpičev. Objekti, v katerih imajo tožniki v lasti stanovanja se v smislu določb Odloka nahajajo na območju domačije K. (zemljišče B). Predpisani gabariti v 15 členu Odloka, vključno z absolutno koto v višini 474,50 m, oziroma koto 475,60 m nadmorske višine po spremembi Odloka z dne 29. 10. 2003, se zato očitno ne nanašajo na objekte z območja zemljišča B. Na objekte na zemljišču B se 15. člen Odloka sklicuje le po uveljavitvi spremembe Odloka z dne 29. 5. 2002 (B81), ko je bil na koncu 15. člena dodan nov odstavek, ki se glasi: Na nadomestnem objektu Strojna lopa (K. kmetija) je možna postavitev enokapnice z opečno kritino enake barve okoliških objektov, poljubnega naklona. Tudi iz tako spremenjenega besedila 15. člena Odloka ni mogoče sklepati, da bi se predpisana kota pritličja, ki je opredeljena pri opisu gabaritov stanovanjskih stolpičev, nanašala tudi na objekte, v katerih imajo tožniki v lasti stanovanja. Sodišče prve stopnje je zato materialnopravno zmotno sklepalo, da je prva tožena stranka ravnala protipravno, ko je izdala gradbena dovoljenja z dopustitvijo gradnje na višinski koti, ki odstopa od predpisane kote v 15. členu Odloka. Ker Odlok očitno ni spreminjal višinskih kot objektov, ki se obnavljajo in sanirajo, izdaja gradbenega dovoljenja, ki v pogojih gradnje ohranja obstoječe kote objektov, ne predstavlja protipravnega ravnanja prvotožene stranke, saj so tako določeni pogoji gradnje skladni s prostorskim aktom, ki ga ni sprejela prvotožena stranka.

29. Pritožbeno sodišče pri tem še pojasnjuje, da drugačne materialnopravne razlage Odloka ni mogoče opreti zgolj na drugačne trditve drugotožene stranke, ki se je v tem delu pridruževala navedbam tožnikov, saj te navedbe predstavljajo zgolj trditveno podlago, s katero se je poskušala drugotožena stranka razbremeniti svoje odgovornosti za nastalo škodo v breme pritožnice.

Glede vzročne zveze

30. Četudi bi pritožbeno sodišče prišlo do drugačnega materialnopravnega zaključka glede protipravnosti ravnanja pritožnice, pa ne bi bila izkazana nadaljnja predpostavka odškodninske, to je vzročna zveza med zatrjevano opustitvijo pri izdaji gradbenih dovoljenj in nastalo škodo.

31. Tudi pri uveljavljanju odškodninske odgovornosti na podlagi 26. člena Ustave RS mora biti podana relevantna vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in nastalim zmanjšanjem premoženja. Pritožnica je gradbena dovoljenja izdala v upravnem postopku, ki je bil voden na predlog investitorja S. d. o. o. Investitor v skladu z ZGO-1 v upravnem postopku zasleduje svoj lastni interes, da se mu omogoči graditev objektov v željenem obsegu. Pritožnica v pritožbi pravilno smiselno opozarja, da ni izkazane relevantne povezave med tožniki in pritožnico. Tožniki so po lastnih navedbah pridobili lastninsko pravico na stanovanjih od investitorja v času po izvedenih delih, ko je investitor s prodajnimi pogodbami v času med letoma 2003 in 2005 na tožnike prenesel lastninsko pravico na zgrajenih stanovanjih.

32. Tožniki niso bili udeleženi v postopku izdaje upravnih dovoljenj, na katere se sklicujejo. V tožbi so se sklicevali, da so stanovanja kupili od investitorja v dobri veri v skladu z vsemi veljavnimi predpisi. Vendar te okoliščine ne predstavljajo zadostne podlage za utemeljitev vzročnosti med morebitnim protipravnim postopanjem pritožnice in posegom v premoženjski položaj posameznega tožnika, do katerega je prišlo v posledici naravnih pojavov poplav v letu 2009 in 2010. Tudi ob morebitni opustitvi pritožnice, ki bi z izdajo gradbenega dovoljenja dopustila gradnjo pod pogoji, ki bi za objekt predstavljali povečano poplavno tveganje, ne bi bilo mogoče utemeljiti vzročnosti med takšnim ravnanjem in premoženjskim položajem vsakokratnega lastnika objekta za škodo, ki je nastala kot posledica nastopa škodnega dogodka kot naravnega pojava. Premoženjskopravni položaj tožnikov (v smislu vrednosti premoženja, ki so ga prevzeli z nakupom nepremičnine od investitorja) je odvisen od pogodbenega razmerja tožnikov s prodajalcem, na katerega tožena stranka ni imela vpliva. Zato po prepričanju pritožbenega sodišča s tem, ko so tožniki na podlagi pogodbenega razmerja s tretjo osebo pridobili v last sporne nepremičnine, še ni vzpostavljeno njihovo razmerje s pritožnico v smislu, da bi bilo z njene strani podano jamstvo, da imajo zaradi izdanih gradbenih dovoljenj lastnosti, ki so jih pričakovali ob sklenitvi kupoprodajne pogodbe s tretjo osebo. Zato ni mogoče pritrditi stališču tožnikov, da bi bila podana odškodninska odgovornost pritožnice v razmerju do vsakokratnega lastnika stvari, ker naj bi se uresničilo povečano tveganje, ki izvira iz lastnosti same stvari (stanovanja).

33. Iz navedenih razlogov je razvidno, da je prvostopenjsko sodišče materialnopravno zmotno sklepalo na obstoj podlage odškodninske odgovornosti v delu, ki se nanaša na protipravno izdana gradbena dovoljenja za objekte, ki so v lasti tožnikov.

34. Drugačna materialnopravna presoja pritožbenega sodišča pa ne omogoča spremembe izpodbijane sodbe in zavrnitve tožbenega zahtevka tožnikov. V okviru trditvene podlage so se namreč tožniki sklicevali tudi na druge možne podlage za odškodninsko odgovornost pritožnice. Tožniki so namreč izrecno uveljavljali tudi odškodninsko odgovornost pritožnice v smislu opustitve dolžnega ravnanja pri reguliranju vodotokov v skladu z Zakonom o vodah in pri čiščenju vodotokov ter požiralnika J. Prvostopenjsko sodišče se do te trditvene podlage tožnikov ni opredeljevalo in v tej smeri tudi ni izvajalo dokazov. Posledično je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Takšne pomanjkljivosti pa ne more samo odpraviti pritožbeno sodišče, saj bi bila strankam posledično odvzeta pravica do pritožbe glede izpodbijanja dejstev, ki bi jih ugotavljalo le pritožbeno sodišče. Pritožbeno sodišče je zato, skladno s 355. členom ZPP, izpodbijano VI. točko izreka prvostopenjske sodbe razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v ponovno sojenje. V ponovljenem postopku bo prvostopenjsko sodišče moralo dopolniti dokazni postopek in preizkusiti trditveno podlago pravdnih strank tudi glede te podrejeno uveljavljane podlage odškodninske odgovornosti pritožnice.

35. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na četrtem odstavku 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Navedbe v točki XIII.2 pripravljalne vloge tožeče stranke z dne 27. 6. 2014. Op. št. (2): Pravilno bi moralo prvostopenjsko sodišče v tem delu zavreči tožbo.

Op. št. (3): Glej prejšnjo opombo.

Op. št. (4): 9. točka obrazložitve izpodbijane sodbe.

Op. št. (5): Nina Betetto in drugi, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, Ur. l. - GV Založba 2006, 2. knjiga, stran 250, enako Jože Juhart, Civilnoprocesno pravo FLRJ, Univerzitetna založba Ljubljana, 1961, stran 306. Op. št. (6): Glej tudi sklep VS RS II Ips 575/2009 z dne 23. 6. 2011. Op. št. (7): 5. in 6. stran zapisnika o glavni obravnavi z dne 26. 9. 2014, list. 213 in 214. Op. št. (8): Po vstopu novih tožnikov gre dejansko za sedemnajstega tožnika.

Op. št. (9): Del te vloge je v spisu napačno popisan kot prilogi tožeče stranke A144 in A145. Op. št. (10): Navedbe v točki XV.10. pripravljalne vloge z dne 26. 8. 2014. Op. št. (11): Uradni list RS, št. 110/2002 s spremembami Op. št. (12): Glej sodba in sklep VS RS II Ips 249/2013 z dne 11. 6. 2015 kakor tudi odločbe VS RS III Ips 5/20014, II Ips 231/2011, II Ips 201/2011 in III Ips 74/2014. Op. št. (13): Ur. l. RS, št. 110/02 – v nadaljevanju ZGO-1.