Jedro

Z dediščinsko tožbo tožnik zahteva zapuščino iz naslova zatrjevane (močnejše) dedne pravice od osebe, ki je s sklepom o dedovanju ugotovljena kot dedič, dejansko pa to ni. Dediščinska tožba je torej dajatvena tožba, s katero tožeča stranka od tožene stranke zahteva izročitev stvari iz zapuščine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo.

2. Zoper sklep se pritožuje tožeča stranka in uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je treba po pomenu razlikovati dva pravna pojma, in sicer zakoniti dedni upravičenec in zakoniti dedič. Pritožnica A. T. mora dokazati Finančnemu uradu, da B. T. ni zakoniti dedni upravičenec. Finančni urad je prvotožnico napotil na sodišče, da to dokaže. Ker je bila prva tožnica razglašena za zakonito dedinjo celotne zapuščine, jo je Finančni urad razglasil za poroka B. T., ki je davčni dolžnik. Prva tožnica zato s sodno razglašeno oporoko dokazuje, da je B. T. razdedinjen in ni zakoniti dedni upravičenec. Po sodno razglašeni oporoki zapustnika C. T. sta zakoniti oporočni dedni upravičenki A. T. in Č. T., B. T. pa je po oporoki razdedinjen in ni zakoniti dedni upravičenec. Pritožnici imata tako še kako pomemben pravni interes. Prva tožnica, ki jo je Finančni urad določil za poroka B. T., potrebuje sodni sklep, s katerim naj sodišče ugotovi, da B.T. ni zakoniti dedni upravičenec, saj je bil po oporoki razdedinjen.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo iz dveh razlogov. Ugotovilo je, da tožeča stranka z ugotovitveno tožbo zahteva ugotovitev (ne)obstoja določenih dejstev (181. člen Zakona o pravdnem postopku; ZPP) ter da tožeča stranka nima pravnega interesa, zaradi česar tožba ni dopustna. Tožeča stranka ni izkazala, da bi imela, če bi bilo njenemu zahtevku ugodeno, določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogla doseči (274. čl. ZPP).

5. V obravnavani zadevi gre za primer pozneje najdene oporoke, ki ga Zakon o dedovanju (ZD) ureja v 222. členu. Če se namreč po pravnomočnosti sklepa o dedovanju najde oporoka, jo sodišče razglasi, zapuščinsko sodišče pa na njeni podlagi ne opravi nove zapuščinske obravnave, temveč prizadete opozori, da lahko svoje pravice iz oporoke uveljavljajo v pravdi. Prva tožnica v tej pravdi kot oporočna dedinja po svojem možu, druga tožnica pa po svojemu dedku, na podlagi oporoke z dne 16. 4. 2017, ki je bila najdena in razglašena po pravnomočnosti sklepa o dedovanju, po njem uveljavljata oporočno dedno pravico kot močnejšo pravico od tiste, na podlagi katere je prva tožnica zakonita dedinja po svojem možu. Tožnica je postala na podlagi sklepa o dedovanju s 5. 7. 2017 zakonita dedinja celotne zapuščine, saj se je zakoniti dedič B. T. (sin zapustnika in prve tožnice) dedovanju odpovedal. 6. Za dediščinsko tožbo je bistvo v tem, da tožnik zahteva zapuščino iz naslova zatrjevane (močnejše) dedne pravice od osebe, ki je s sklepom o dedovanju ugotovljena kot dedič, dejansko pa to ni. Dediščinska tožba je dajatvena tožba. Z njo tožeča stranka od tožene stranke zahteva izročitev stvari iz zapuščine. Od okoliščin posamičnega primera pa je odvisno, kako konkretno bo oblikovan zahtevek. Tožnik z dediščinsko tožbo od sodišča zahteva, naj tožencu naloži opravo takih predpravdnih dejanj, da bo tožniku pravno dejansko zagotovljen položaj, ki mu kot dediču pripada (odločba Vrhovnega sodišča RS II Ips 1070/2008).

7. V obravnavanem primeru je tožeča stranka vložila tožbo, s katero je zahtevala ugotovitev, da sta tožnici oporočni dedinji po pokojnem C. T., da je B. T. razdedinjen, da se je Č. T. odpovedala dedovanju v korist A. T. in da je A. T. edini zakoniti dedni upravičenec ter se jo razglasi za zakonito dedinjo celotne zapuščine.

8. Prvostopenjsko sodišče je pravilno tožečo stranko s sklepom s 7. 8. 2019 pozvalo na popravek tožbe, saj ta ni bila pravilno oblikovana. Tožeča stranka tudi po pozivu sodišča tožbe ni pravilno oblikovala, saj z ugotovitveno tožbo še naprej zahteva ugotovitev obstoja oziroma neobstoja določenih dejstev. Dediščinska tožba je namreč dajatvena tožba, s katero tožeča stranka od tožene stranke zahteva izročitev stvari iz zapuščine. Kadar je odločitev odvisna od obstoja nekega pravnega razmerja (predhodno vprašanje) lahko tožeča stranka v tožbi poleg dajatvenega zahtevka postavi še vmesni ugotovitveni zahtevek o obstoju tega razmerja. Vendar v obravnavanem primeru zahtevek ni pravilno oblikovan1, kar je ugotovilo že sodišče prve stopnje in ravnalo pravilno, ko je po pozivu na popravo napačno oblikovano tožbo zavrglo (108. člen ZPP).

9. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna že na podlagi pravil o oblikovanju zahtevkov, se ni posebej opredeljevalo do pritožbenih navedb, ki se nanašajo na pravni interes tožeče stranke.

10. Uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani, prav tako ne pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbo je bilo zato treba zavrniti in izpodbijani sklep potrditi (2. točka 365. člena ZPP).

1 Prva tožnica je na podlagi sklepa o dedovanju s 5. 7. 2017 zakonita dedinja celotne zapuščine. Druga tožnica se je po sodno razglašeni oporoki po zapustniku C. T. odpovedala dedovanju delnic X. v korist prve tožnice. V obravnavanem primeru tožita B. T. in zahtevata ugotovitev obstoja in neobstoja določenih dejstev. Vendar tožnici od toženca ne moreta zahtevati izročitve iz zapuščine, saj ničesar ni prejel. Za zakonito dedinjo celotne zapuščine je bila razglašena prva tožnica, ki svojega položaja ne more (še) izboljšati.