Jedro

Z odločbo je bilo odločeno, da tožencu pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo od določenega dne dalje miruje. Ker je tožeča stranka tožencu za to obdobje izplačala vtoževani znesek, do katerega glede na navedeno odločbo ni bil upravičen, je toženec ta znesek dolžan vrniti tožeči stranki. OZ namreč v tretjem odstavku 190. člena določa, da obstaja dolžnost vračila tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženec dolžan tožeči stranki plačati 477,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 7. 2013 dalje do plačila, vse v 15 dneh. Tožencu je naložilo, da je dolžan tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 23,40 EUR v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15-dnevnega roka za izpolnitev do plačila.

Zoper sodbo je toženec vložil pritožbo zaradi nepopolno in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da za izplačilo spornega zneska ni odgovoren, kar pomeni, da bi ta znesek moral bremeniti tistega, ki je naredil napako. Kljub temu pa je sporni znesek pripravljen poravnati, vendar šele po tem, ko bo prejel pokojnino. Sedaj namreč nima nobenih sredstev za preživljanje. Sodišču zato predlaga, da mu odloži vrnitev spornega zneska.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo kršitev, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je zamudno sodbo izdalo skladno s 318. členom ZPP, kajti toženec v zakonsko določenem roku ni odgovoril na tožbo. Iz dokumentacije v spisu je razvidno, da je bila tožba s pozivom, da odgovori na tožbo, tožencu pravilno vročena. Nadalje pritožbeno sodišče ugotavlja, da v sporni zadevi ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati. Prav tako utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi. Dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek tudi niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka oziroma s splošno znanimi dejstvi. Z odločbo št. ... z dne 13. 9. 2010 je bilo odločeno, da tožencu pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo od 1. 8. 2010 dalje miruje. Ker je tožeča stranka tožencu za obdobje od 1. 8. 2010 do 31. 8. 2010 izplačala še znesek 477,08 EUR, do katerega pa glede na prej citirano odločbo ni bil upravičen, je tudi po stališču pritožbenega sodišča, toženec omenjeni znesek dolžan vrniti tožeči stranki. Obligacijski zakonik (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami) namreč v tretjem odstavku 190. člena določa, da obstaja dolžnost vračila tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla. Neutemeljene so torej pritožbene navedbe glede odgovornosti za izplačilo spornega zneska.

V zvezi s predlogom toženca, da se vrnitev spornega zneska odloži, ker trenutno naj ne bi imel denarnih virov, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da navajanje razlogov, zaradi katerih ne more odplačati nastalega dolga na samo odločitev nima nobenega vpliva. S predlogom za odložitev plačila dolga se lahko toženec obrne neposredno na tožečo stranko, kajti od nje je odvisno, kako bo izvršila izdano sodbo, s katero je bilo tožencu naloženo vračilo dolga ter plačilo stroškov postopka.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano zamudno sodbo sodišča prve stopnje.