Jedro

Če revident ne izkaže, da bi bil za dovolitev revizije izpolnjen kateri od pogojev iz 2. odstavka 83. člena ZUS-1, se revizija ne dovoli in se zavrže.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Tožeča stranka je zoper prvostopno sodbo vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi ter toženi stranki naloži plačilo vseh stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odločbe dalje do plačila, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Meni, da je treba revizijo dovoliti, ker gre v tem primeru za pomembno pravno vprašanje, ravno tako pa odločba sodišča prve stopnje odstopa od dosedanje sodne prakse. Odločitev v tej zadevi ima za tožečo stranko hude posledice, saj je s tem, ko o morebitnih vlaganjih sploh ni bilo odločeno, odškodovano občinsko premoženje.

Revizija ni dovoljena.

V trem primeru tožeča stranka meni, da je treba revizijo dovoliti iz razloga po 2. in 3. točki drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US). V teh določbah je določeno, da je revizija med drugim dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi v sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo (2. točka); ali če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko (3. točka).

V obravnavanem primeru gre za denacionalizacijo stanovanjskih enot v stanovanjsko poslovnem objektu, pri čemer tožeča stranka izpodbija vračilo brez ugotovitve morebitne povečane vrednosti teh stanovanjskih enot zaradi morebitnih njenih vlaganj, ki jih niti ne navaja, še manj pa zanje predloži kakršnekoli dokaze, poleg tega pa izrecnega zahtevka za vračilo (morebitnih) vlaganj ni podala niti v upravnem postopku niti v upravnem sporu. Po določbi četrtega odstavka 25. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) in 122. ter 130. člena ZUP (1986), ki se v denacionalizacijskih postopkih uporablja subsidiarno (glej drugi odstavek 6. člena ZDen), pa bi morala svoj zahtevek vložiti najpozneje do konca denacionalizacijskega postopka pred prvostopnim upravnim organom. Glede tega je v upravno-sodni praksi ustaljeno stališče vrhovnega sodišča (glej na primer: I Up 321/2005 z dne 13.9.2007, I Up 593/2002 z dne 11.11.2004, I Up 435/2002 z dne 17.2.2005 in I Up 1088/2005 z dne 18.4.2007) in torej ne gre za odstopanje od upravno sodne prakse, kot pavšalno navaja revizija brez navedbe zadeve, v katerih naj bi vrhovno sodišče odločilo drugače. Zato vrhovno sodišče meni, da pogoj iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 za dovolitev revizije v tem primeru ni izpolnjen.

Po presoji vrhovnega sodišča pa v tem primeru ni izpolnjen niti pogoj iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 za dovolitev revizije. Glede na to, da tožeča stranka še v reviziji navaja, da gre za njena morebitna vlaganja, in ves čas niti v upravnem postopku niti v upravnem sporu ne navede konkretno, za katera vlaganja naj bi šlo, v kakšnih zneskih ipd., še,manj pa o teh "vlaganjih" preloži kakšno dokazilo, je njeno zatrjevanje, da ji bodo zaradi nepovrnitve njenih morebitnih vlaganj nastale hude posledice, neresno in brezpredmetno. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v obravnavanem primeru revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. Zato revident trpi svoje stroške revizije.