Jedro

V KZ-1 opredeljenega kaznivega dejanje zlorabe položaja ali zaupanja se ne stori več pri opravljanju gospodarske dejavnosti, ki se nanaša na celotno delovanje družbe oziroma na vse, ki delajo za družbo, ampak le pri vodenju ali nadzorstvu gospodarske dejavnosti, ki zajema le izvajanje temeljnih gospodarskih funkcij v družbi, ki pa so pridržane managementu.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo I K 391/2005 z dne 5.2.2008 M.K. spoznalo za krivo nadaljevanega kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po prvem odstavku 244. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izreklo ji je pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen šest mesecev zapora in preizkusno dobo enega leta. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo I Kp 610/2008 z dne 25.11.2008 ob reševanju pritožbe obtoženkine zagovornice po uradni dolžnosti spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je obtoženo M.K. iz razloga po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe.

2. Zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani je vrhovni državni tožilec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in ugotovi, da je bil z izpodbijano sodbo pritožbenega sodišča kršen kazenski zakon.

3. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena obtoženi M.K. in njeni zagovornici, ki nanjo nista odgovorili.

B.

4. Vložnik zahteve trdi, da je sodišče druge stopnje s tem, ko je oprostilo obtoženko obtožbe, kršilo kazenski zakon glede vprašanja, ali je dejanje, zaradi katerega se preganja, kaznivo dejanje (1. točka 371. člena ZKP). Ne strinja se z ugotovitvijo izpodbijane sodbe, da je opredelitev kroga storilcev v prvem odstavku 240. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v primerjavi s prvim odstavkom 244. člena KZ ožja in da je omejena le na tiste, ki vodijo ali nadzirajo gospodarsko dejavnost, ne pa tudi na tiste, ki so po prej veljavnem zakonu zgolj opravljali gospodarsko dejavnost, zaradi česar naj bi bilo kaznivo dejanje po prvem odstavku 240. člena KZ-1 za obtoženko, ki ji ni mogoče očitati vodenja ali nadzorstva gospodarske dejavnosti, milejše od kaznivega dejanja po prvem odstavku 244. člena KZ.

5. V utemeljitev navaja, da je KZ-1 iz opisa dejanja med bistvene sestavine, ki jih je hotel poudariti v naslovu, povzdignil izraz „zaupanje“, kar kaže na to, da je tipična vsebina tega kaznivega dejanja prav zloraba zaupanja, nezvestoba, ki jo zagreši aktivni subjekt, kateremu je zaupan določen krog poslov, da jih izvršuje v interesu pasivnega subjekta, v okviru katerega se izvaja gospodarska dejavnost. Do zlorabe zaupanja lahko pride tako pri vodenju in nadzorstvu gospodarske dejavnosti, kakor pri opravljanju gospodarske dejavnosti, zato ta dostavek (zaupanje oz. nezvestoba) ne more povzročiti drugačne opredelitve storilcev kaznivega dejanja in njihove omejitve na tisti del (top) managementa, ki se ukvarja z vodenjem in nadzorovanjem strictu sensu. Vodenje je prisotno tako na najvišjih ravneh, ko gre za vodenje gospodarske družbe s strani vodilnih delavcev, kot tudi na nižjih ravneh. Ideja, po kateri bi početje, ki ima sicer znake zlorabe položaja pri opravljanju gospodarske dejavnosti, vendar pa sega pod nivo vodenja in nadzorstva, ki ju izvajajo vodilne osebe, izločili iz kriminalne cone, pa je nesprejemljiva tudi s kriminalitetnopolitičnega vidika, toliko prej, ker novi zakon želi biti že v izhodišču strožji od prejšnjega.

6. V KZ, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja, je bilo predpisano, da kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic po prvem odstavku 244. člena KZ stori, kdor pri opravljanju gospodarske dejavnosti z namenom, da bi sebi ali komu drugemu pridobil premoženjsko korist ali povzročil premoženjsko škodo, izrabi svoj položaj ali prestopi meje svojih pravic ali ne opravi svoje dolžnosti, pa pri tem niso podani znaki kakšnega drugega kaznivega dejanja. To kaznivo dejanje je v novem KZ-1 urejeno v 240. členu KZ-1. Po navedeni določbi stori kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti, kdor pri vodenju ali nadzorstvu gospodarske dejavnosti, zato da bi sebi ali komu drugemu pridobil premoženjsko korist ali povzročil premoženjsko škodo, zlorabi svoj položaj ali dano zaupanje glede razpolaganja s tujim premoženjem, upravljanja podjetja ali vodenja gospodarske dejavnosti, prestopi meje svojih pravic ali ne opravi svoje dolžnosti. Primerjava opisov obeh kaznivih dejanj pokaže na različno opredelitev storilca (aktivnega subjekta) kaznivega dejanja z vidika opravljanja gospodarske dejavnosti. V konkretnem primeru zahteva terja odgovor na vprašanje, ali je v KZ-1 opredelitev storilca ožja kot v KZ oziroma, ali pomeni (delno) dekriminacijo (poprej kaznivega) ravnanja obtoženke.

7. Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 157/2009 z dne 1.10.2009 presodilo, da so glede možnega storilca zakonski znaki kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti (240. člen KZ-1) v primerjavi s kaznivim dejanjem zlorabe položaja ali pravic (244. člen KZ) delno spremenjeni. V KZ-1 opredeljenega kaznivega dejanje zlorabe položaja ali zaupanja se ne stori več pri opravljanju gospodarske dejavnosti, ki se nanaša na celotno delovanje družbe oziroma na vse, ki delajo za družbo, ampak le pri vodenju ali nadzorstvu gospodarske dejavnosti, ki zajema le izvajanje temeljnih gospodarskih funkcij v družbi, ki pa so pridržane managementu. Zato je, kot pravilno ugotavlja tudi vložnik zahteve, težko vztrajati na stališču, da med sedanjim vodenjem in nadzorom in prejšnjim opravljanjem gospodarske dejavnosti ni nobene razlike. Predmet zlorabe je najpogosteje položaj, ki je z novo opredelitvijo po KZ-1 omejen na pripadnike managementa, vendar se področja (poslov, pooblastil) zlorabe ne nanašajo le na položaj storilca, ampak tudi na dano zaupanje kot alternativno (novo) obliko zlorabe, ki ne izhaja iz položaja oziroma ni vanj vključena. Zaupanje izhaja iz posebnega pooblastila za vodenje ali nadzorstvo, na primer splošnega poslovnega pooblastila kot ga imajo prokuristi ali imetniki posebnega poslovnega pooblastila. Storilci, ki zlorabijo s pooblastilom posebej dano zaupanje za vodenje ali nadzor, so tako izenačeni s storilci, ki zlorabijo splošni vodstveni ali nadzorstveni položaj, pridobljen na podlagi zakona ali po aktih družbe. Glede na navedeno je v tem delu KZ-1 milejši za storilce, ki pooblastil za vodstveni ali nadzorstveni položaj nimajo oziroma jih niso imeli v času storitve dejanja, kot tudi za storilce, ki naj bi zlorabili zaupanje, ko opis dejanja ne obsega tudi natančne navedbe podlage danega zaupanja.(1)

8. Po mnenju vložnika zahteve za varstvo zakonitosti je ravnanje obtoženke, ki je bila pri svojem delu v gospodarski družbi samostojno zadolžena za izdajanje nalogov kupcem blaga, s katerimi so ti v skladišču nato dvigovali naročeno blago, in je te delovne operacije izvajala preko svojega računalnika oz. terminala, z lastno osebno šifro, ravnanje, ki ustreza pojmu vodenja, pa čeprav je bilo v opisu dejanja opredeljeno „zgolj“ kot opravljanje gospodarske dejavnosti. Gre za vodenje določenih delovnih operacij, ki so bile pomembne v okviru gospodarske dejavnosti pravne osebe.

9. Iz opisa dejanja v izreku izpodbijane sodbe izhaja, da je bila obtoženka kot delavka zaposlena na delovnem mestu odpremni referent za naročila kupcev v P.d.d., zadolžena za izdajanje nalogov kupcem blaga, s katerimi so ti v skladišču nato dvigovali naročeno blago, ni pa smela izdajati nalogov glede blaga, namenjenega za ekonomsko propagando. Obtožba ji je očitala, da je prestopila meje svojih pravic in zadolžitev, ki jih je imela kot odpremni referent in v računalnik v odpremnem oddelku najprej vnesla svoje uporabniško ime in geslo, nato pa v naloge za izdajanje blaga za ekonomsko propagando, ki so jih odprli in izdali drugi delavci P.d.d., ki so bili za to pooblaščeni in zadolženi, neupravičeno dodala še dodatno blago po lastni izbiri, en nalog za blago za ekonomsko propagando pa neupravičeno izdelala sama, nato pa je te naloge natisnila na izdajnico, na podlagi teh nalogov in izdajnic pa je neznana oseba v skladišču dvignila blago. Glede na zgoraj navedeno ne gre pritrditi vložniku zahteve, da ustrezajo obtoženkine zadolžitve, torej izdajanje nalogov kupcem blaga, s katerimi so ti v skladišču nato dvigovali naročeno blago, pojmu vodenja gospodarske dejavnosti v smislu prvega odstavka 240. člena KZ-1, ne glede na to, da je te delovne operacije izvajala preko svojega računalnika z lastno osebno šifro. Za storitev obravnavanega kaznivega dejanja ne zadošča, da je dejanje storjeno pri vodenju določene delovne operacije, ki je pomembna v okviru gospodarske dejavnosti pravne osebe, kot navaja vrhovni državni tožilec, ampak mora storilec zlorabiti bodisi vodstveni ali nadzorni položaj, kar iz opisa obtoženkinih nalog v izreku izpodbijane sodbe ne izhaja, bodisi dano zaupanje, podeljeno s posebnim pooblastilom za vodenje ali nadzorstvo gospodarske dejavnosti, ki pa v opisu kaznivega dejanja tudi ni zatrjevano. Iz opisa dejanja je razvidno, da je bilo obtoženki zaupano opravljanje hierarhično nižjih del, ki jih ni moč uvrstiti pod pojma vodenja ali nadzorstva gospodarske dejavnosti.

10. Vrhovno sodišče je na podlagi navedenega ugotovilo, da kršitev 244. člena KZ v zvezi z drugim odstavkom 7. člena KZ-1, ki jo smiselno uveljavlja vložnik zahteve, ni podana, zato je zahtevo zavrnilo kot neutemeljeno.

11. Vrhovni državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti sicer opozarja, da je oprostilno sodbo, kakor jo je izreklo pritožbeno sodišče, mogoče izreči šele, če ni podano kakšno drugo kaznivo dejanje, vendar po njegovi izrecni navedbi kršitev procesnega zakona ne uveljavlja, zato se Vrhovno sodišče ni ukvarjalo z vprašanjem, ali ima opisano ravnanje morda znake kakšnega drugega kaznivega dejanja.

C.

12. Ker zatrjevane kršitve niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevo vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

Op.št.(1):Enako stališče zastopa tudi Hinko Jenull v prispevku Poskus razlage kaznivega dejanja po 240. členu KZ-1 (Pravna praksa št. 45/08 z dne 20. 11. 2008)