Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Glede na to, da je IAG mogoče izročiti tudi preko posrednika in ob dejstvu, da je bila zagotovljena predelava IAG ter da tožena stranka razpolaga z ustreznimi dokaznimi listinami, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da tožeča stranka ni upravičena do vrnitve plačanega zneska. Tožena stranka je bila namreč upravičena do plačila za opravljeno storitev, saj je izpolnitev izvedla v skladu s Koncesijsko pogodbo.
I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.
II. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.
1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje (I.) zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da ji tožena stranka plača znesek 87.879,02 EUR s pripadki in (II.) tožeči stranki naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke.
2. V pritožbi zoper sodbo je tožena stranka uveljavljala pritožbene razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.
3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je stroške, ki jih je imela z odgovorom na pritožbo.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Tožeča stranka zahteva vračilo že plačanega zneska v višini 87.879,01 EUR po računu št. 070222 za mesec november 2007. Trdi, da je tožena stranka kot izvajalka gospodarske javne službe ravnanja z izrabljenimi avtomobilskimi gumami (v nadaljevanju: IAG) za opravljene storitve izstavila račun, ki ga je tožeča stranka plačala, šele po tem pa je ugotovila, da je predmet računa tudi storitev v zvezi s 605.340 kg IAG, za katere tožena stranka ni zagotovila predelave IAG v skladu s pogodbo in je tožečo stranko zavedla glede njihove izročitve predelovalcu.
6. V podobni zadevi (med istima strankama, glede preostalega dela istega računa, a glede druge količine IAG, predane drugemu predelovalcu, na podlagi iste Koncesijske pogodbe) je Vrhovno sodišče RS že odločilo s sodbo III Ips 120/2014 z dne 20.5.2016. Zapisalo je, da mora na podlagi Koncesijske pogodbe koncesionar zagotoviti varen prevzem, zbiranje in predelavo IAG, kar pomeni, da mora poskrbeti, da prevzete in zbrane gume dosežejo predelovalca. Ta je po drugem odstavku 17. člena Koncesijske pogodbe oseba, ki v skladu s predpisi predeluje IAG ali jih obnavlja z namenom njihove ponovne uporabe. Prevzete IAG se lahko predelujejo v RS ali v tujini (5. člen Uredbe o načinu, predmetu in pogojih izvajanja gospodarske javne službe ravnanja z IAG (Ur. l. RS, št. 71/2006, v nadaljevanju: Uredba). Kot je navedlo vrhovno sodišče, iz Koncesijske pogodbe ne izhaja, da bi bilo IAG treba predati neposredno predelovalcu. Ob predložitvi listinskih dokazil, navedenih v 17. členu Koncesijske pogodbe, je koncesionar upravičen do plačila, vendar pa navedeno ne izključuje možnosti predložitve verige listin, ki izkazujejo transport IAG od koncesionarja do posrednika in nato od posrednika do predelovalca. Vrhovno sodišče je ocenilo, da je na ta način v zadostni meri zagotovljena sledljivost poti IAG, saj gre za generično stvar in zato ni treba, da posrednik predelovalcu izroči točno iste gume, kot jih je sam prevzel. 7. Tudi v obravnavanem primeru je tožena stranka najprej izročila IAG subjektu, ki ni imel ustreznega dovoljenja za predelavo (avstrijski družbi E.) in ki je bil zato glede z vtoževanim računom zaračunanih IAG le posrednik pri predaji IAG končnemu predelovalcu. Višje sodišče ugotavlja, da tožena stranka ob prvi predložitvi računa tožeči stranki ni predložila ustreznih dokazil, ki bi dokazovala izročitev IAG predelovalcu. Tožeča stranka bi bila zato zgolj na podlagi prvotno predloženih listin upravičena zavrniti račun.
8. Vendar pa je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je tožena stranka naknadno predložila neprekinjeno verigo dokaznih listin, ki jih predvideva 17. člen Koncesijske pogodbe in ki potrjujejo transport od nje do češke cementarne (9. točka obrazložitve). Navedlo je, da je družba E. (A.) izvajala t.i. „pulling“ večjih količin IAG, ki jih je pridobila od več dobaviteljev in sicer zato, da je lahko nato večje količine IAG oddala v predelavo velikim cementarnam, česar tožena stranka kot majhen koncesionar iz Slovenije ni mogla storiti. Ocenilo je, da je tožena stranka s tem, ko je IAG oddala družbi E. ter z njo sklenila Sporazumom o dobavi, v katerem se je družba E. zavezala, da bodo prevzete gume predelane, izpolnila svojo dolžnost zagotoviti predelavo IAG. Ugotovilo je tudi, da navedbe tožene stranke o tem, da je družba E. skladno z navedenim sporazumom o dobavi v predelavo predala IAG, ki jih je dostavila tožena stranka češki cementarni Č. a s, potrjujejo listine, ki jih je predložila tožena stranka (mednarodni tovorni listi - CMR-ji izkazujejo transport 1.572 ton IAG od družbe E. do navedene cementarne in sicer za obdobje od 21.11.2007 do 11.1.2008, torej v času, ko je družba E. prejela od tožene stranke sporno količino IAG). S tem je (naknadno) dokazala, da so bile IAG v končni fazi izročene predelovalcu. Višje sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je tožena stranka dovolj pojasnila razloge za to, da ne razpolaga z dokumenti - kopijami mednarodnih tovornih listov, potrjenih od predelovalca IAG, ki bi izkazovali neposreden transport od tožene stranke do predelovalca Č. a s, saj je bil izveden transport od tožene stranke od družbe E. in od te družbe do Č. a s. S tem je tožena stranka zagotovila sledljivost predanih IAG.
9. Kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, tožeča stranka dejstva, da so bile IAG v češki cementarni predelane, ni prerekala, temveč je le (neutemeljeno) štela, da oddaja IAG predelovalcu preko posrednika ne predstavlja pravilne izpolnitve pogodbe, zaradi česar naj tožena stranka ne bi bila upravičena do plačila.
10. Glede na to, da je torej IAG mogoče izročiti tudi preko posrednika in ob dejstvu, da je bila zagotovljena predelava IAG ter da tožena stranka razpolaga z ustreznimi dokaznimi listinami, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da tožeča stranka ni upravičena do vrnitve plačanega zneska (prim. 190. člen Obligacijskega zakonika). Tožena stranka je bila namreč upravičena do plačila za opravljeno storitev, saj je izpolnitev izvedla v skladu s Koncesijsko pogodbo.
11. Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene trditve, za katere je ocenilo, da so bile pomembne pri presoji pravilnosti izpodbijane sodbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Glede na navedeno zaključuje, da uveljavljani pritožbeni razlogi tožeče stranke niso podani. Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna, prav tako v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi višje sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).
12. Ker tožeča stranka ni uspela s pritožbo, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odst. 154. člena v zvezi s prvim odst. 165. člena ZPP).
13. Tožena stranka je priglasila stroške odgovora na tožbo. Ker pa njenih stroškov glede na vsebino odgovora ni mogoče šteti za stroške, potrebne za pravdo 1. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 155. člena ZPP), jih bo morala nositi sama