Jedro

Zakon pristopniku k dolgu ne daje pravice do regresnega zahtevka, prav tako pristopnik, ki izpolni obveznost, ne more zahtevati vračila tistega, kar je izpolnil, na podlagi splošnih pravil o izpolnitvi in subrogaciji, niti na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi. Tožeča stranka kot pristopnik bi lahko od prvotožene stranke kot dolžnice zahtevala vrnitev tega, kar je izpolnila, le če bi se za to posebej dogovorila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe. Obenem je odločilo še, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške postopka zavarovanja.

2. Tožeča stranka je zoper sklep vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagala spremembo sklepa v njeno korist. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Upnik mora verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo (prim. 1., 2. in 3. odstavek 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, ZIZ).

6. Pritožnica ponavlja trditve, ki jih je podala že v postopku na prvi stopnji, da je prvotoženec z družbo D. sklenil več pogodb o finančnem leasingu nepremičnin ter kupoprodajno pogodbo. Drugotoženec je kot takratni glavni izvršni direktor tožnika v imenu tožnika sklenil z družbo D. pogodbo o pristopu k dolgu, s katero je pristopil k dolgu, ki ga je imel prvotoženec do družbe D. na podlagi navedenih pogodb. Tožnik je tako plačal več zneskov družbi D., ki sta jih toženki dolžni vrniti tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Prvotoženec je bil zaradi škodnega dejanja drugtotoženca po mnenju tožnika neupravičeno obogaten. Na navedene trditve je pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje, izhajajoč iz določil 432. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da zakon pristopniku k dolgu ne daje pravice do regresnega zahtevka, prav tako pristopnik, ki izpolni obveznost, ne more zahtevati vračila tistega, kar je izpolnil, na podlagi splošnih pravil o izpolnitvi in subrogaciji, niti na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi. Tožeča stranka kot pristopnik bi lahko od prvotožene stranke kot dolžnice zahtevala vrnitev tega, kar je izpolnila, le če bi se za to posebej dogovorila. Takšnega dogovora pa tožeča stranka niti ne zatrjuje. Ker je tožeča stranka izpolnila dolg na podlagi pogodbe o pristopu k dolgu, ni mogoče govoriti o tem, da gre za izpolnitev brez pravnega temelja oziroma za neupravičeno pridobitev. Pristopnik je zavezan upniku kot dolžnik in izpolnjuje svoj, ne pa tuj dolg. Morebitni zahtevek pristopnika proti prvotnemu dolžniku lahko izvira samo iz pravnega razmerja, ki ga je pristopnik sklenil s prvotnim dolžnikom. Če iz tega razmerja ne izhaja terjatev pristopnika do prvotnega dolžnika, ni verjetnosti vtoževane terjatve.

7. Pritožnik vztraja, da je premoženje, ki je v lasti drugotoženca, predmet zavarovanj terjatev tretjih oseb, na katero posegajo. To bi lahko kazalo, da utegne biti stanje pri drugotožencu takšno, da bo izterjava terjatve objektivno ogrožena. Ne kaže pa na bodoče subjektivno (aktivno) delovanje drugotoženca, katerega vsebina bi bila onemogočanje ali oteževanje izterjave. Le namerno ravnanje dolžnika v smeri onemogočanja ali oteževanja izvršbe vtoževanih terjatev namreč predstavlja subjektivno nevarnost, ki je pogoj za zavarovanje denarne terjatve z začasno odredbo.

8. Nadalje pritožnica vztraja, da je izkazala za verjetno, da bo drugotoženec s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo. Pritožbeno sodišče z navedenimi trditvami ne soglaša in se v izogib ponavljanju sklicuje na obrazložitev prvostopnega sodišča. Večinska sodna praksa zagovarja stališče, da vsak poseg v tujo lastnino predstavlja za lastnika škodo oziroma da samo po sebi ni mogoče šteti, da pomeni prepoved razpolaganja le neznatno škodo za njenega lastnika, ker je pravica razpolaganja nedvomno bistven element lastninske pravice. Pritožnica z izvajanji, da bo drugotoženec še naprej ostal lastnik in posestnik nepremičnin in da bodo denarna sredstva ostala na njegovem računu, zato ne more uspeti s predlagano začasno odredbo. Pritožnica tudi sama priznava, da začasna odredba pomeni poseg v dolžnikovo lastninsko pravico. Ni pa mogoče upoštevati pritožničine navedbe, da bi bila škoda, ki bi jo utrpel drugotoženec, neznatna v primerjavi s škodo, ki bi jo utrpel tožnik zaradi onemogočanja uveljavitve terjatve do drugotoženca. Pritožnica zamenjuje pogoje za izdaje začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve s pogoji za zavarovanje denarne terjatve, ki so glede na 270. člen v primerjavi z 272. členom ZIZ strožji.

9. Ker niso podani niti izrecno uveljavljani niti uradoma upoštevni pritožbeni razlogi (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), je bilo treba pritožbo zavrniti in izpodbijani sklep potrditi (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

10. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu 1. odstavka 165. člena in 1. odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi pritožbene stroške.