Jedro

Iz izpodbijanega sklepa in spisovnih podatkov je razvidno, da je bilo o vrnitvi zadružnega premoženja že odločeno s sklepom, ki je postal pravnomočen. Upravni organ je zato pravilno uporabil določbo 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, saj je v postopku pravilno ugotovil obstoj pogoja za zavrženje tožnikovega zahtevka, to je, da je bilo o isti upravni zadevi že pravnomočno odločeno.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je UE Ptuj zavrgla zahtevo delničarjev premoženja Kmetijske zadruge z.o.o. A., vloženo po zastopniku B.B. - sedaj tožniku, da se izda dokončna odločba v denacionalizacijskem postopku, začetem na zahtevo KZ Hajdina. V svoji obrazložitvi navaja, da so delničarji A. z.o.o. po tožniku dne 4. 6. 2013 vložili zahtevo, da se začet, a ne dokončan denacionalizacijski postopek vračanja zadružnega premoženja X. dokonča v skladu z Zakonom o zadrugah v povezavi z Zakonom o denacionalizaciji. V zvezi z navedenim je upravni organ ugotovil, da je A. dne 21. 1. 1993 podala zahtevo za vrnitev zadružnega premoženja nekdanje X.. UE Ptuj je s sklepom z dne 7. 4. 1997 ta zahtevek zavrnila. Navedeni sklep je postal pravnomočen dne 14. 7. 2004 na podlagi sodbe Vrhovnega sodišča opr. št. I Up 816/2005 z dne 14. 7. 2004. V skladu z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) mora upravni organ najprej preizkusiti zahtevo in jo v skladu s četrtim odstavkom 129. člena ZUP zavrže, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, ali pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice oziroma so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se zahteva opira, ni spremenilo. V navedeni denacionalizacijski zadevi je bilo temeljno vprašanje ali obstaja pravna kontinuiteta med nekdanjo X., ustanovljeno leta 1946, ki se je dne 30. 9. 1966 na podlagi referenduma z dne 28. 8. 1966 pripojila k trgovskemu podjetju C. in je bila dne 4. 11. 1966 izbrisana iz sodnega registra in današnjo A., ki je nastala kot nov pravni subjekt s prvim vpisom v sodni register dne 30. 7. 1992 in ki nastopa kot vlagateljica zahteve za denacionalizacijo. V postopku vračanja premoženja mora pravno nasledstvo dokazati zadružna organizacija oziroma organizacija kooperantov, ki uveljavlja vračilo premoženja zadruge, ki je prenehala in ji je bilo premoženje odvzeto. Novoustanovljena A. tega ni dokazala. Ker je bilo o zahtevi že pravnomočno odločeno, dejansko stanje in pravna podlaga pa se nista spremenila, je bilo treba zahtevek na podlagi 129. člena ZUP zavreči. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zavrnil. Strinja se z ugotovitvijo prvostopenjskega organa, da je bilo o zahtevi za vračilo zadružnega premoženja že pravnomočno odločeno dne 14. 7. 2004. Zahteva za denacionalizacijo zadružnega premoženja je bila zavrnjena, ker je bilo ugotovljeno, da A. ni pravna naslednica X., ki ji je bilo premoženje podržavljeno. Ker se po pravnomočnosti odločitve v zvezi z zahtevkom za denacionalizacijo dejansko stanje in pravna podlaga nista spremenili, je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Ker je bila tožnikova vloga zavržena, se tako prvostopenjski, kot tudi drugostopenjski organ ne smeta spuščati v vsebino tožnikovih navedb.

Tožnik vlaga obširno tožbo, v kateri navaja, da izpodbijana odločba hudo krši zakonske in ustavne pravice, predvsem lastninsko pravico do zadružnega premoženja v začetem in nedokončanem denacionalizacijskem postopku. Zadružno premoženje X., ki je bilo na dan 30. 9. 1966, to je na zadnji dan pred priključitvijo k C., tudi ocenjeno, si je prilastila C. in zadružnikom od 1. 1. 1974 onemogočila vsakršno nadaljnje upravljanje s tem premoženjem. Leta 1993 je bil izdan Zakon o denacionalizaciji, na podlagi katerega je bil sprejet Akt o oživitvi Kmetijske zadruge A. in na podlagi tega zakona, v povezavi z Zakonom o kmetijskih zadrugah, je bil tudi vložen zahtevek za vračilo zadružnega premoženja. Postopek o vračilu zadružnega premoženja pa še vedno ni končan. Odločeno je bilo le o tem, da A. ni pravna naslednica X., ki ji je bilo premoženje podržavljeno, ni pa bilo odločeno o zadružnem premoženju. Postopek denacionalizacije premoženja X. ni dokončno odločen, saj ni z odločbo odločeno komu premoženje pripada, zato zahtevajo nadaljevanje začetega, a nedokončanega postopka vračila zadružnega premoženja. Sodišče je štelo, da tožnik smiselno predlaga odpravo izpodbijanega sklepa in odločbe tožene stranke.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse navedbe v tožbi iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo tožnika zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za zavrženje tožnikovega zahtevka za izdajo dokončne odločbe v denacionalizacijskem postopku, začetem na zahtevo A. Upravni organ je tožnikov zahtevek zavrgel na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, ker je ugotovil, da je bilo o isti upravni zadevi že pravnomočno odločeno.

Iz izpodbijanega sklepa in spisovnih podatkov je razvidno, da je bilo o vrnitvi zadružnega premoženja X. že odločeno s sklepom UE Ptuj z dne 7. 4. 1997, ki je postal pravnomočen dne 14. 7. 2004 na podlagi sodbe Vrhovnega sodišča opr. št. I Up 816/2005 z dne 14. 7. 2004. Po presoji sodišča je zato odločitev upravnega organa pravilna in zakonita. Upravni organ je pravilno uporabil določbo 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, saj je v postopku pravilno ugotovil obstoj pogoja za zavrženje tožnikovega zahtevka, to je, da je bilo o isti upravni zadevi že pravnomočno odločeno.

Sodišče se strinja z razlogi, kot sta jih za svojo odločitev navedla oba upravna organa, zato se, v izogib ponavljanju, nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1). Sodišče zato tožbeni ugovor, da o vrnitvi zadružnega premoženja KZ Hajdina ni bilo dokončno odločeno, zavrača kot neutemeljen.

Ker je po presoji sodišča izpodbijani sklep pravilen in zakonit, je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.