Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

UPRS Sodba in sklep I U 1841/2017-13

ECLI:SI:UPRS:2017:I.U.1841.2017.13 Upravni oddelek

mednarodna zaščita omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito pridržanje za namen predaje begosumnost
Upravno sodišče
31. avgust 2017
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Okoliščine, iz katerih naj bi izhajala znatna nevarnost pobega tožnika, v postopku niso bile celovito in v zadostni meri ugotovljene, zaradi česar tožnikovo pridržanje na podlagi drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III v povezavi z določbo drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 ni mogoče. Pri tem je sodišče upoštevalo, da mora biti za ukrep pridržanja na prostore in območje Centra za tujce izkazano, da je nevarnost pobega tožnika znatna oziroma velika. Zgolj zaradi uvedenega postopka predaje prosilca odgovorni državi članici po Uredbi Dublin III, pa se osebe ne more pridržati. Toženka utemeljitev uporabe strožjega ukrepa ni v zadostni meri povezala z individualnimi lastnostmi tožnika, ki naj bi narekovale izrek takšnega ukrepa. Povsem utemeljen je tožbeni očitek, da je toženka povsem prezrla okoliščino, da se je tožnik sam prostovoljno vrnil v azilni dom. V obravnavani zadevi niso izpolnjeni kriteriji za izrek omejitve gibanja po drugem odstavku 28. člena Uredbe Dublin III v povezavi z drugim odstavkom 84. člena ZMZ-1, zato naj toženka nezakonito izrečen ukrep po prejemu te sodbe in sklepa takoj preneha izvajati.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-1463/2016/26 (1312-14) z dne 21. 8. 2017 se odpravi in zadeva vrne temu organu v ponovni postopek.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe v zvezi s sklepom Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-1463/2016/26 (1312-14) z dne 21. 8. 2017 se zavrže. III. Zahteva za izdajo začasne odredbe v zvezi s sklepom Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-1463/2016/12 (1313-09) z dne 3. 3. 2017 se zavrže.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom na podlagi drugega in tretjega odstavka 28. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (Ur. l. EU, št. L 180/31, z dne 29. 6. 2013 (v nadaljevanju Uredba Dublin III)1 v povezavi s 5. alinejo prvega odstavka in četrtim odstavkom 84. člena ter 7. točko 2. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) v točki 1 izreka odločila, da se prosilca za mednarodno zaščito, A.A., državljana Nigerije pridrži za namen predaje na prostore in območje Centra za tujce, Veliki otok 44 Z, Postojna, do predaje odgovorni državi članici po Uredbi Dublin III. V točki 2 izreka pa je navedla, da se tožnika pridrži za namen predaje od ustne naznanitve 18. 8. 2017 od 12:55 ure do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v 6-ih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica.

2. Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, je tožnik prošnjo za mednarodno zaščito vložil dne 13. 12. 2016. Prstni odtisi tožnika so bili poslani v Centralno bazo EURODAC in na tej podlagi pridobljen podatek, da je bil tožnik že vnešen v Centralno bazo EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito s strani Republike Italije. Tožena stranka je Republiki Italiji 9. 1. 2017 posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za sprejem prosilca v skladu b. točko prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III in 17. 1. 2017 pridobila odgovor pristojnega organa Republike Italije, da je na navedeni pravni podlagi Republika Italija odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito. Na podlagi 3. člena Uredbe Dublin III mora prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati ena sama država članica EU in sicer tista, ki je za obravnavo odgovorna. Ministrstvo za notranje zadeve je zato s sklepom št. 2142-1463/2016/12 (1313-09) z dne 3. 3. 2017 zavrglo tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito, ki jo je tožnik vložil 13. 12. 2016. To odločitev je potrdilo tudi Upravno sodišče RS s sodbo I U 510/2017-6 z dne 23. 3. 2017. 3. Toženka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja določbe drugega in tretjega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III, ki ju citira. Navaja razloge, zaradi katerih meni, da je tožnik begosumen oz. da obstaja velika nevarnost, da bo pobegnil, kot to določa 68. člen Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2). Podan pa je tudi razlog nesodelovanja v postopku, kot ga opredeljuje 1. alineja drugega odstavka 68. člena ZTuj-2. Obstaja velika verjetnost, da bo tudi Republiko Slovenijo zapustil pred predajo odgovorni državi članici EU. Na nevarnost tožnikovega pobega kaže tudi okoliščina, da je vstopil v Republiko Slovenijo nezakonito (1. alineja drugega odstavka 68. člena ZTuj-2). Prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji pa je podal zato, da ga Republika Slovenija ne bi predala Republiki Italiji. V predmetni zadevi je potrebno zlasti presoditi, ali bi ukrep pridržanja tožnika na območje azilnega doma omogočil izvedbo postopkov po Uredbi Dublin III, ali pa je potrebno tožnika pridržati na prostore in območje Centa za tujce. Najprej preverja, ali bi bil primeren milejši ukrep, to je pridržanje na območju azilnega domu. Ob upoštevanju dolgoletnih izkušenj in statistike se je ukrep pridržanja na območje azilnega doma za begosumne prosilce izkazal za zelo neučinkovitega, saj je večina pridržanih oseb na območje azilnega doma le-tega samovoljno zapustila. Pobegle osebe so samovoljno zapuščale območje azilnega doma preko kovinske ograje in izkoriščale odsotnost varnostnika, ko je bil le-ta na čisto drugem koncu območja azilnega doma, ali pa so azilni dom zapuščale celo preko glavnega vhoda.

4. Toženka svojo odločitev, da se za tožnika uporabi strožji ukrep pridržanja na prostore in območje Centra za tujce, opira tudi na sodno prakso (Vrhovno sodišče RS v sodbi I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014). Iz slednje izhaja, da z uporabo milejšega ukrepa, kot je na primer pridržanje na območje azilnega doma, ne bi bilo mogoče doseči namena, saj bi prosilec, ker v azilnem domu ni ustreznih mehanizmov za preprečitev odhoda iz azilnega doma, lahko odšel v drugo državo. Ob upoštevanju, da je tožnik prehajal meje držav na nedovoljen način, toženka meni, da obstaja znatna nevarnost, da bo prosilec onemogočil izvedbo postopkov v zvezi s predajo v skladu z Uredbo Dublin III. Tožnik je izrazito begosumen, milejši ukrep, to je pridržanje tožnika na območje azilnega doma, pa za tožnika ni primeren, za kar toženka navaja razloge. V zadevi so podani razlogi begosumnosti tožnika, zaradi česar je bilo potrebno tožniku omejiti gibanje na prostore in območje Centra za tujce. Tožnik je zaprosil za mednarodno zaščito že v Republiki Avstriji, pa ni počakal odločitve. Tudi Republiko Italijo je nezakonito zapustil. Naknadno je zaprosil za mednarodno zaščito tudi v Republiki Sloveniji. V zadevi je tako izpolnjen tudi kriterij nesodelovanja v postopku (5 alineja prvega odstavka 68. člena ZTuj-2). Državne meje je prehajal na nezakonit način. Izpolnjeni so tudi pogoji iz 1 in 3 alineje drugega odstavka 68. člena ZTuj-2. Navedeno kaže na verjetnost, da bo tožnik samovoljno zapustil tudi Republiko Slovenijo pred zaključkom postopka in onemogočil predajo pristojni državi članici EU. Okoliščine, v katerih je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito, njegove navedbe in dejanja kažejo na utemeljen sum, da bo v primeru, če mu gibanje ne bi bilo omejeno, samovoljno zapustil azilni dom in odšel iz Republike Slovenije. Zato mu je potrebno izreči strožji ukrep, to je pridržanje na območje Centra za tujce (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1). Izrečen strožji ukrep je tudi skladen z določbami Recepcijske direktive (9. člen, 10. člen in 11. člen). Toženka navaja tretji odstavek 28. člena Uredbe Dublin III, ki ga citira. Pridržanje tožnika za namen predaje odgovorni državi članici bo trajalo od ustne naznanitve 18. 8. 2017 od 12:55 ure do predaje oz. mora biti predaja v primerih pridržanja opravljena najkasneje v 6-tih tednih od prejema odgovornosti ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe.

5. Tožnik vlaga tožbo iz razlogov bistvene kršitve pravil postopka, nepravilne uporabe materialnega prava ter nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (1. do 3. točka prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1)). Predmet upravnega spora je sklep toženke, s katerim je pridržala tožnika za namen predaje odgovorni državi članici po Uredbi Dublin III na prostore in območje Centra za tujce v Postojni. Tožnik v tožbi uvodoma navaja potek dosedanjega postopka in poudarja, da je toženka s sklepom 3. 3. 2017 zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, kar je potrdilo tudi Upravno sodišče RS s sodbo I U 510/2017. Tako je navedeni sklep 23. 3. 2017 postal pravnomočen. Tožnik je azilni dom v Republiki Sloveniji zapustil in se vanj prostovoljno sam vrnil, da bi vložil novo prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Toženka pa tožniku ni omogočila vložiti nove prošnje za mednarodno zaščito, marveč mu je 19. 8. 2017 ustno naznanila ukrep pridržanja na prostore in območje Centra za tujce.

6. V tožbi ugovarja nepravilno uporabo 28. člena Uredbe, zlasti prvega odstavka, kar obrazloži ter navaja sodbo Upravnega sodišča RS I U 1731/2016 z dne 8. 12. 2016. Ugovarja tudi, da toženka ni pravilno uporabila četrtega odstavka 84. člena ZMZ-1 in da ga ni seznanila z razlogi za izrek ukrepa, kar prav tako obrazloži. Toženka bi ga morala seznaniti z razlogi, iz katerih izhaja tožnikova znatna nevarnost pobega, s čimer je kršeno načelo zaslišanja stranke (9. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP) ter se sklicuje na sodbo Upravnega sodišča RS I U 1709/2016 z dne 7. 12. 2016. Nepravilno je toženka uporabila tudi drugi in tretji odstavek 28. člena Uredbe Dublin III in s tem v zvezi navaja sodbo SEU C-528/15 z dne 15. 3. 2017. Slovenska zakonodaja ne vsebuje objektivnih meril, na podlagi katerih bi lahko izhajal sum za nevarnost pobega prosilca. Ti kriteriji morajo biti navedeni na ravni nacionalnega zakona. Sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS z dne 15. 3. 2016 je tako v nasprotju s citirano sodbo SEU za kar navaja razloge. Z interpretacijo Vrhovno sodišče RS ne more nadomestiti pomanjkljive zakonske ureditve, za kar navaja sodbo SEU C-528/15, katere vsebino citira.

7. Tožnik opozarja tudi na določbo 19. člena Uredbe Dublin III, saj so v zadevi nastopile okoliščine iz drugega odstavka te določbe, na kar je opozoril tudi že v zapisniku o seznanitvi tožnika z dne 19. 8. 2017 in je tako obveznost predaje tožnike Republiki Italiji, kot odgovorni državi članici EU, prenehala. Tožnik je namreč zapustil ozemlje EU za več kot 3 mesece in v tem času bival v Bosni. Do teh dejstev pa se toženka sploh ni opredelila. S tem v zvezi navaja sodbi SEU C-63/15 z dne 7. 6. 2016 in C-155/15 z dne 7. 6. 2016. 8. Dejansko stanje v zadevi je nepravilno ugotovljeno, saj tožnik ni izrazito begosumen in mu tudi ni mogoče očitati nesodelovanja v postopku. Pogoji iz drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III v obravnavani zadevi niso podani. Napačno toženka navaja, da je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Italiji. Edini očitek, ki bi lahko šel tožniku je, da je po pravnomočnosti sklepa z dne 3. 3. 2016 zapustil Republiko Slovenijo in odšel v Bosno. Tudi vse okoliščine v zvezi s tožnikovim bivanjem v Bosni več kot 3 mesece v predmetnem postopku niso bile ugotovljene in je zato dejansko stanje nepravilno ugotovljeno. Navedeno tožnik dokazuje z dokazili, ki jih v tožbi navaja. Toženka pa teh dokazil sploh ni presodila. Tožnik se je nato prostovoljno vrnil v Republiko Slovenijo in se samoiniciativno javil toženki, ker je želel podati novo prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Meni, da bi bilo potrebno uporabiti drugi odstavek 19. člena Uredbe Dublin III in da je Republika Slovenija odgovorna država članica EU za postopek obravnavanja tožnikove prošnje za mednarodno zaščito. Tožnik želi ostati v Republiki Sloveniji in tu počakati do odločitve v zadevi. Tožnikovo pridržanje je nezakonito, saj zanj ni podane pravne podlage. Napačna je tudi ugotovitev toženke, da milejšega ukrepa ni mogoče izvesti. Kršen je drugi odstavek 84. člena ZMZ-1. Toženka uporabo ukrepa utemeljuje z napačnimi razlogi, saj se morajo razlogi nanašati na prosilca in ne na varovalne razmere v azilnem domu.

9. Tožnik ugovarja tudi absolutno bistveno kršitev pravil postopka po tretjem odstavku 27. člena ZUS-1 v zvezi s 237. členom ZUP in kršitev 33. člena ZMZ-1. Izpodbijanega sklepa ni možgoče preizkusiti. Zapisnik o seznanitvi tožnika z odreditvijo ukrepa z dne 19. 8. 2017 ter pisni odpravek sklepa z dne 21. 8. 2017 sta si v nasprotju, kar v tožbi obrazloži. Iz citiranega zapisnika izhaja, da se tožniku odvzame prostost 19. 8. 2017 ob 12.55, iz pisnega sklepa pa, da je pridržanje tožnika od 18. 8. 2017 od 12.55 ure dalje. Ustna seznanitev pa tudi ne vsebuje konkretnih razlogov. Ni navedenih opredelitev toženke v zvezi z drugim odstavkom 19. člena Uredbe Dublin III. Izpodbijan sklep tako nima sestavin iz 214. člena ZUP. Tožniku je kršena pravica do pravnega sredstva, kot tudi 22. člen in 25. člen Ustave RS. Tožniku tudi ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo izpodbijanega sklepa (tretji odstavek 27. člena ZUS-1 v zvezi s 237. členom ZUP in 33. člen ZMZ-1).

10. Tožniku je z načinom izvrševanja izpodbijanega sklepa odvzeta osebna svoboda. S tem v zvezi opiše razmere ter pogoje bivanja v Centru za tujce ter ugotavlja, da položaj, v katerem se tožnik nahaja, lahko primerjamo s položajem osebe, ki ji je odvzeta prostost v priporu po Zakonu o kazenskem postopku (ZKP), pri čemer se tožnik sklicuje na 212. člen, 213. člen, 213.a člen in 213.b člen ZKP. Tožnik meni, da gre tudi pri ukrepu pridržanja na prostore Centra za tujce v Postojni gre za odvzem prostosti, pri čemer je mogoče zaključiti, da je ukrep povsem primerljiv v priporom ali kazensko sankcijo zapora na zaprtem oddelku v slovenskih zaporih.

11. Hkrati s tožbo vlaga tožnik tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe v zvezi z izpodbijanim sklepom z dne 21. 8. 2017. Sodišču predlaga, da v skladu z drugim odstavkom 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) do pravnomočne odločitve o tožbi odloži izvršitev izpodbijanega sklepa, saj bo tožniku nastala težko popravljiva škoda oziroma začasno uredi stanje tako, da mora tožena stranka takoj po prejemu sklepa prenehati z izvajanjem ukrepa pridržanja tožnika v Centru za tujce Postojna. Tožnik se v Centru za tujce ne počuti dobro. Je od 19. 8. 2017 dalje brez osebne svobode, kar mu ne bo mogel povrniti nihče. Kot je že navedel, gre pri izrečenem ukrepu za poseg v njegovo osebno svobodo, ki je urejena v prvem odstavku 19. člena Ustave RS in v 6. členu Listine EU o temeljnih pravicah. Dodatno navaja, da kolikor bo s tožbo uspel, mora upravni organ že na podlagi neposredne uporabe Recepcijske direktive takoj po prejemu sodne odločbe prenehati z izvajanjem ukrepa pridržanja tožnika v Centru za tujce v Postojni. Tožnik iz previdnosti in zaradi zadeve I U 1145/2015 z dne 14. 8. 2015 predlaga, da naj sodišče toženi stranki odredi postopanje skladno s pravom EU. Tudi v primeru, da bi sodišče presodilo, da je treba izrečeni ukrep zgolj nadomestiti z milejšim, tožnik predlaga izdajo ustrezne začasne odredbe.

12. Tožnik sodišču predlaga tudi izdajo začasne odredbe v zvezi s sklepom toženke 1463/2016/12 (1313-09) z dne 3. 3. 2017 (v nadaljevanju tudi Dublinski sklep). V predmetni zadevi gre za specifično situacijo, ker toženka ni uporabila drugi odstavek 19. člena Uredbe Dublin III. Zato naj sodišče naloži toženki izdajo ponovnega Dublinskega sklepa oz. naj tožniku omogoči ponovno vložitev prošnje za mednarodno zaščito. Tožnik mora imeti možnost sodne kontrole glede uporabe oz. neuporabe drugega odstavka 19. člena Uredbe Dublin III. V bistvu gre za določitev odgovorne države članice po Uredbi Dublin III in ne za ukrep pridržanja tožnika. Tožba zoper pravnomočen sklep z dne 3. 3. 2017 (Dublinski sklep) ni mogoča, saj je sodišče o njej že pravnomočno odločilo s sodbo I U 510/2017 z dne 23. 3. 2017. Le na tak način bi bila tožniku omogočena sodna kontrola. Navaja tudi razloge za nastanek nepopravljive škode tožniku in za kršitev 23. člena in 25. člena Ustave RS.

13. Tožnik sodišču sklepno predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijani sklep z dne 21. 8. 2017 odpravi, ugodi zahtevi za izdajo začasne odredbe v zvezi z izpodbijanim sklepom in do pravnomočne odločitve o sklepu z dne 21. 8. 2017 stanje uredi tako, da mora toženka takoj po prejemu sklepa prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce v Postojni, podredno pa, da izpodbija ni sklep z dne 21. 8. 2017 odpravi in zadevo vrne toženki v ponoven postopek ter ugodi zahtevi za izdajo začasne odredbe v zvezi z izpodbijanim sklepom z dne 21. 8. 2017 in stanje uredi tako, da mora toženka takoj po prejemu tega sklepa prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce v Postojni, ugodi pa naj tudi zahtevi za izdajo začasne odredbe in do pravnomočne ponovne odločitve o sklepu toženke 2142-1463/2016/123 /1313-09) z dne 3. 3. 2017 oz. do pravnomočne ponovne določitve odgovorne države članice po Uredbi Dublin III odloži izvršitev sklepa.

14. Toženka je sodišču predložila upravni spis, na tožbo pa ni ogovorila.

K I. točki izreka

15. Tožba je utemeljena.

16. Predmet tega upravnega spora je odločitev tožene stranke v izpodbijanem sklepu, da se pridrži tožnika - prosilca za mednarodno zaščito na prostore in območje Centra za tujce Postojna od ustne naznanitve, 18. 8. 2017 od 12:55 ure do predaje odgovorni državi članici po Uredbi Dublin III, ki mora biti opravljena najkasneje v 6-ih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica. Svojo odločitev je toženka oprla na drugi in tretji odstavek 28. člena Uredbe Dublin III.

17. Sodišče je 31. 8. 2017 v izvedeni glavni obravnavi vpogledalo v upravni spis, ki ga je predložila tožena stranka in na podlagi šestega odstavka 84. člena ZMZ-1 zaslišalo tožnika. Tožnik je izpovedal, da je zapustil matično državo Nigerijo, ker se je bal za svoje življenje in odšel v najprej v Republiko Italijo, kjer so mu v Milanu ukradli osebni dokument. V Republiki Avstriji je nato zaprosil za mednarodno zaščito, v Republiko Slovenije pa je odšel, ker so ga želeli vrniti v Republiko Italijo. Ni vedel, da prehajanje državnih mej brez osebnega dokumenta predstavlja tako hudo kršitev. Iz Republike Slovenije iz azilnega doma je odšel v Bosno, ker se ni želel vrniti v Republiko Italijo. Obširno je opisal svoje bivanje v Bosni in sicer v Sarajevu, Banja Luki in Cazinu. Pojasnil je tudi predložena dokazila o svojem bivanju v Bosni. Po štirimesečnem bivanju in številnih selitvah v Bosni si je želel urediti svoje življenje v Republiki Sloveniji in se je zato prostovoljno vrnil v Republiko Slovenijo v avgustu 2017, ker se je tu počutil varnega in sam odšel na policijsko postajo. V Republiki Sloveniji je želel vložiti prošnjo za mednarodno zaščito. Zapisnik o seznanitvi prosilca pa ni želel podpisati, ker je imel s tem slabe izkušnje saj v preteklosti v njih niso navedli dejstev, kot jih je navedel tožnik. V zvezi z zapisnikom je pooblaščenka tožnika sodišču predložila na vpogled kopijo zapisnika o seznanitvi tožnika z ukrepom, ki je bil datiran na 19. 8. 2017 in iz katerega je izhajal izrek ukrepa pridržanja od 19. 8. 2017 dalje. Toženka pa je razpolagala le z zapisnikom o seznanitvi prosilca z ukrepom pridržanja, datiranim z 18. 8. 2017 in z ukrepom, izrečenim od 18. 8. 2017 dalje, kar pa je bilo popravljeno z rokopisom. Ne glede na bivanje tožnika v Bosni ima ta po mnenju toženke še vedno status prosilca za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji in tako ne more ponovno vložiti prošnje za mednarodno zaščito, s čimer pa se pooblaščenka tožnika ni strinjala, saj je menila, da bi bilo potrebno v zadevi upoštevati drugi odstavek 19. člena Uredbe Dublin III in tožniku omogočiti da ponovno vloži prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji in tudi sodni nadzor nad izvajanjem 19. člena Uredbe Dublin III. Na glavni obravnavi je vztrajala pri svojih tožbenih zahtevkih.

18. V obravnavani zadevi je sodišče presojalo zakonitost izrečenega ukrepa pridržanja tožnika za namen predaje tožnika odgovorni državi članici po Uredbi Dublin III. Vprašanje same utemeljenosti predaje tožnika odgovorni državi članici, pa ni predmet presoje v tem upravnem sporu, zato tožbeni ugovori s tem v zvezi na pravilnost izrečenega ukrepa nimajo vpliva. Ugotovitev, da v zvezi s tožnikom poteka postopek predaje, je nesporna in hkrati skladna s podatki upravnih spisov. Zato se kot sporno v tem postopku presoja le tožnikovo pridržanje v prostorih in na območju Centra za tujce v Postojni in s tem obstoj pogojev, ki so za pridržanje oseb, v zvezi s katerimi poteka postopek predaje, predpisani v drugem odstavku 28. člena Uredbe.

19. Drugi odstavek 28. člena Uredbe, na katerega se opira izpodbijani sklep o tožnikovem pridržanju določa, da kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to Uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih sredstev. Prvi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III pa določa, da države članice ne smejo pridržati osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek predaje odgovorni državi članici.

20. Po prvem odstavku 84. člena ZMZ-1 lahko prosilcu za mednarodno zaščito pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma (tudi) v skladu z 28. členom Uredbe Dublin III (5. alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1), po drugem odstavku tega člena ZMZ-1 pa se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na prostore in območje Centra za tujce, če pristojni organ ugotovi, da v tem (posameznem) primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka ali če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja.

21. Sodišče pritrjuje tožbenim navedbam, da gre v obravnavanem primeru pridržanja tožnika na prostore in območje Centra za tujce glede na tožnikovo izpovedbo na glavi obravnavi in na podlagi opisa pridržanja v obrazložitvi izpodbijanega sklepa za ukrep, ki po svojih značilnostih ustreza odvzemu prostosti, kot je Vrhovno sodišče RS presodilo že v primerljivih zadevah I Up 39/2015 z dne 1. 4. 2015, I Up 15/2016 z dne 24. 2. 2016 in I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016.2 Čeprav je izrek tovrstnega ukrepa v postopkih predaje prosilcev odgovorni državi članici sicer mogoč, kot jasno navaja Vrhovno sodišče RS v zadevah I Up 15/2016 (16. točka obrazložitve) in I Up 26/2016 (10. točka obrazložitve),3 pa po presoji naslovnega sodišča v obravnavani zadevi pogoji za izrek tovrstnega ukrepa niso v zadostni meri ugotovljeni oz. je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zato tožniku gibanja na območje in prostore Centra za tujce ni mogoče omejiti.

22. Ob upoštevanju določbe drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 in drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III mora biti za sprejem odločitve, da se prosilca pridrži na način, da se mu omeji gibanje na prostore in območje Centra za tujce z namenom omogočiti izvedbo postopka za njegovo predajo odgovorni državi članici, ugotovljeno, da obstaja znatna nevarnost, da bo prosilec za mednarodno zaščito pobegnil, in da je ukrep pridržanja sorazmeren ter, da ni mogoče učinkovito uporabiti drugih, manj prisilnih ukrepov, pa tudi, da je za izvedbo postopka predaje odgovorni članici, nujen.

23. Pojem „nevarnost pobega“ po točki (n) 2. člena Uredbe Dublin III pomeni nevarnost, da bo prosilec ali državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, v zvezi s katero poteka postopek predaje, pobegnil, v skladu z oceno posameznega primera na podlagi objektivnih kriterijev, ki so določeni z zakonom. Slovenski zakonodajalec teh objektivnih kriterijev begosumnosti z zakonom (še) ni posebej uredil, vendar sta tako Upravno kot tudi Vrhovno sodišče RS že zavzeli stališče, da ustrezno uporabo Uredbe Dublin III omogoča opredelitev pojma „nevarnost pobega“, vsebovana v 68. členu ZTuj-2.4 Vrhovno sodišče RS je s tem v zvezi v zadevah I Up 15/2015 z dne 24. 2. 2016 in I Up 26/2016 z dne 15. 3. 20165 navedlo, da ni mogoče uporabiti vseh kriterijev iz 68. člena ZTuj-2, pač pa le tiste, ki so skladni s posebnimi značilnostmi in cilji Uredbe Dublin III, to pa so najmanj kriteriji po 3., 4. in 5. alineji prvega odstavka 68. člena ZTuj-2. Novo uveljavljeni ZMZ-1 poleg tega določa, da nevarnost pobega pomeni, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da bo oseba pobegnila. To pa, ob upoštevanju navedenega stališča o uporabi prava, pomeni, da se nevarnost pobega glede na podane okoliščine, presoja z upoštevanjem relevantnih objektivnih kriterijev iz prvega odstavka 68. člena ZTuj-2. Odločitev o pridržanju je pogojena z izpolnitvijo pogojev, določenih z Uredbo, in v tem pogledu pravno vezana.

24. Nevarnost pobega mora biti po dikciji drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III „znatna“, pri čemer je Upravno sodišče RS v zadevah I U 801/2016 z dne 7. 6. 2016 in I U 1102/2016 z dne 29. 7. 2016 že navedlo, da je ta standard treba razlagati bližje standardu „velike“ nevarnosti kot pa morebiti standardu zgolj „zaznavne“ nevarnosti. Ta sklep namreč izhaja iz primerjave z angleško različico („significant“), italijansko različico („notevole“), hrvaško različico („velika opasnost“) tega standarda, med tem ko francoska različica Uredbe Dublin III govori o pomembni oziroma nezanemarljivi nevarnosti („un risque non négliegable“). Določena nevarnost pobega, zlasti ko gre za samske in zdrave moške, lahko dostikrat obstaja, pa to ne more zadoščati za izrek ukrepa pridržanja.6 Nevarnost pobega mora biti torej znatna oziroma velika.

25. Tožena stranka je izpodbijan sklep o omejitvi gibanja oprla na ugotovitev, da je tožnik izrazito begosumen, zaradi česar mu je potrebno omejiti gibanje. Tožnik je zaprosil za mednarodno zaščito v dveh državah, v nobeni pa ni počakal do zaključka postopka. Za mednarodno zaščito je zaprosil tudi v Republiki Sloveniji vendar šele, ko je ugotovil, da bo predan Republiki Italiji. Zapustil pa je tudi Republiko Slovenijo in tako onemogočil dejansko predajo. Ob upoštevanju dejstev, da je tožnik prehajal meje držav na nedovoljen način in da je že zaprosil za mednarodno zaščito dvakrat, na dokončanje postopka pa ni počakal v nobeni državi, toženka ugotavlja, da obstaja znatna nevarnost, da bo tožnik pobegnil in onemogočil predajo odgovorni članici EU. Ker je po mnenju toženke tožnik izrazito begosumen, je bilo v predmetni zadevi nujno in sorazmerno uporabiti strožji ukrep in sicer ukrep pridržanja tožnika na prostore in območje Centra za tujce in ne milejši ukrep, pridržanje tožnika na prostore in območje azilnega doma.

26. Vendar pa po presoji sodišča dejansko stanje toženka ni pravilno in popolno ugotovila. Pri svoji presoji namreč ni upoštevala okoliščine, da se je tožnik po več kot 3 mesečnem bivanju v Bosni sam prostovoljno vrnil v Republiko Slovenijo, se sam samoiniciativno javil pri toženki ter želel podati novo prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, kot to pravilno navaja tožnik v tožbi. Sodišče se tudi strinja s tožnikovimi tožbenimi navedbami, da je tožniku sicer možno očitati, da je po pravnomočnosti sklepa z dne 3. 3.2017 samovoljno zapustil azilni dom in odšel v Bosno. Vendar pa glede na dejstvo, da se je tožnik prostovoljno sam vrnil v azilni dom v Republiko Slovenijo, po presoji sodišča ni mogoče šteti na podlagi dejstev, navedenih v toči 25 obrazložitve te sodbe, da je tožnik izrazito begosumen in da ni oziroma ne bo sodeloval v postopku.

27. Tožnik je po mnenju sodišča tekom postopka izkazal pripravljenost na sodelovanje s slovenskimi pristojnimi organi in tudi na glavni obravnavi povedal, da bo na odločitev pristojnih organov v Republiki Sloveniji počakal in je ne bo samovoljno zapuščal. Res pa je, da je v Republiko Slovenijo vstopil nezakonito, kar priznava tudi tožnik. Vendar se tožnik v Republiki Slovenije počuti varnega in si želi tu tudi urediti življenje. Na glavni obravnavi pa je tudi izjavil, da bo počakal v Republiki Sloveniji do dokončanja postopka po Uredbi Dublin III. Pri tem sodišče pripominja, da prosilci za mednarodno zaščito pogosto prehajajo državne meje nezakonito, vendar pa samo zato po mnenju sodišča še ni mogoče trditi, da pri vsakem takšnem prosilcu obstaja znatna nevarnost pobega (1. alineja drugega odstavka 68. člena ZTuj-2 - nedovoljen vstop tujca v Republiko Slovenijo). Pri tem nevarnost pobega pomeni, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da bo oseba pobegnila. Ob tem pa sodišče pripominja, da morajo ugotovljene okoliščine v postopku nedvomno kazati, da je nevarnost pobega znatna oziroma velika, čele v takšnem primeru se lahko tožniku izreče ukrep pridržanja.

28. Sodišče je glede na ugotovljeno dejansko stanje na glavni obravnavi in glede na predhodno obrazloženo, ob upoštevanju okoliščin, da je bil tožnik v svojih izjavah verodostojen in prepričljiv, presodilo, da okoliščine iz katerih naj bi izhajala znatna nevarnost pobega tožnika v postopku niso bile celovito in v zadostni meri ugotovljene, zaradi česar tudi tožnikovo pridržanje na podlagi drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III v povezavi z določbo drugega odstavka 84. člena ZMZ-1, ni mogoče. Pri tem je sodišče tudi upoštevalo, da mora biti za sprejet strožji ukrep pridržanja na prostore in območje Centra za tujce izkazano, da je nevarnost pobega tožnika znatna oziroma velika. Zgolj zaradi uvedenega postopka predaje prosilca odgovorni državi članici po Uredbi Dublin III, pa se osebe ne more pridržati (prvi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III), kot to pravilno ugovarja tudi tožnik v tožbi. Tudi po presoji sodišča toženka utemeljitev uporabe strožjega ukrepa ni v zadostni meri povezala z individualnimi lastnostmi tožnika, ki naj bi narekovale izrek takšnega ukrepa. Povsem utemeljen je tožbeni očitek tožnika, da je toženka povsem prezrla okoliščino, da se je tožnik sam prostovoljno vrnil v azilni dom. Ker v obravnavani zadevi dejansko stanje glede okoliščin, iz katerih naj bi izhajala znatna nevarnost tožnika da bo pobegnil po presoji sodišča ni bilo popolno ugotovljeno, v zadevi niso izpolnjeni kriteriji za izrek omejitve gibanja po drugem odstavku 28. člena Uredbe Dublin III v povezavi z drugim odstavkom 84. člena ZMZ-1, zato naj toženka nezakonito izrečen ukrep po prejemu te sodbe in sklepa takoj preneha izvajati.

29. Nepopolno pa je po presoji sodišča tudi ugotovljeno dejansko stanje glede okoliščin, ki jih je tožnik navajal v zapisniku o pisni seznanitvi tožnika in sicer, da je bival več kot 4 mesece izven EU v Bosni, za kar je predložil dokaze in glede navedb pooblaščenke tožnika, da je glede na predhodno navedeno za obravnavo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito pristojna Republika Slovenija (drugi odstavek 19. člena Uredbe Dublin III). Povedano drugače je tožnik ugovarjal, da je nastala situacija iz drugega odstavka 19. člena Uredbe Dublin III in da v konkretnem primeru obstoji objektivna ovira za izvedbo predaje odgovorni državi članici EU, do česar pa se toženka ni opredelila. Tudi zato je dejansko stanje v zadevi nepravilno in nepopolno ugotovljeno, kršena pa so tudi bila pravila postopka, kot to pravilno ugovarja tožnik v tožbi.

30. Na podlagi drugega odstavka 210. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) je v upravnem postopku odločbo potrebno izdati pisno, izjemoma pa tudi ustno v primerih, ki jih določa zakon (v danem primeru četrti odstavek 84. člena ZMZ-1). Na podlagi 84. člena ZMZ-1 se ukrep omejitve gibanja lahko izreče le iz zakonsko določenih razlogov. O izreku tega ukrepa pristojni organ odloči s sklepom (tretji odstavek 84. člena ZMZ-1). Na podlagi četrtega odstavka 84. člena ZMZ-1 se ukrep omejitve gibanja izreče ustno. Prosilec o izrečenem ukrepu nemudoma prejme zapisnik, ki vsebuje razloge za izrek ukrepa. Pisni odpravek sklepa pristojni organ izda najpozneje v 48 urah od ustne izreka sklepa in ga mora prosilcu vročiti v treh delovnih dneh. Tudi, če se odločba razglasi ustno, jo je potrebno izdati pisno (četrti odstavek 210. člena ZUP). Pri tem pa se morata ustno izrečena odločba in njen pisni odpravek povsem skladati. Vsebino izreka in obrazložitve upravnega akta določa 213. člen in 214. člen ZUP. Pri tem pa mora biti izrek upravnega akta skladen z obrazložitvijo. V zvezi z zapisnikom je pooblaščenka tožnika na glavni obravnavi sodišču predložila na vpogled kopijo zapisnika o seznanitvi tožnika z ukrepom, ki je bil datiran na 19. 8. 2017 in iz katerega je izhajal izrek ukrepa pridržanja od 19. 8. 2017 dalje. Toženka pa je na glavni obravnavi razpolagala le z zapisnikom o seznanitvi prosilca z ukrepom pridržanja, datiranim z 18. 8. 2017 in z ukrepom, izrečenim od 18. 8. 2017 dalje, kar pa je bilo popravljeno z rokopisom. Iz listin upravnega spisa tako po presoji sodišča nesporno izhaja, da je bil zapisnik o ustnem izreku ukrepa popravljen z ročno navedbo datuma izdaje zapisnika, datuma sestave zapisnika, kakor tudi datuma začetka izvajanja ukrepa pridržanja tožnika zaradi predaje države članici EU in gre iz tega razloga za neverodostojno listino, katere pravilnost in zakonitost sodišče ne more preizkusiti. Prav tako sodišče ne more preizkusiti pravilnosti izvedbe postopka, določene s tretjim in četrtim odstavkom 84. člena ZMZ-1. Poleg navedenega so razlogi za izdajo izrečenega ukrepa zelo pomanjkljivi. Ker po povedanem v predmetni zadevi sodišče ne more preizkusiti ali sta izpodbijani pisni odpravek sklepa in ustno naznanjeni sklep skladna, navedba datuma, od katerega se izrečeni ukrep izvaja pa je bistvenega pomena za presojo pravilnosti in zakonitosti izrečenega ukrepa, je po presoji sodišče v obravnavani zadevi podana tudi bistvena kršitev določb postopka, ki je vplivala na zakonitost izpodbijanega sklepa. Izpodbijani sklep je tudi iz tega razloga nezakonit in ga je bilo potrebno odpraviti (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

31. Po povedanem je tožena stranka v izpodbijanem sklepu zmotno in nepopolno ugotovila dejansko stanje, napačno uporabila določbe materialnega prava, saj znatne nevarnosti pobega ni ugotavljala na podlagi objektivnih, z zakonom določenih kriterijev, v skladu z določbo (n) 2. člena Uredbe Dublin III. Podane pa so tudi bistvene kršitve določb postopka, ki so vplivale na zakonitost izpodbijanega sklepa. Zato je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani sklep kot nezakonit odpravilo na podlagi 2. točke in 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 in zadevo vrnila pristojnemu organu v ponovno odločanje. V ponovnem postopku naj toženka ugotovljene nepravilnosti odpravi.

K II. točki izreka:

32. Tožnik je v tožbi vložil tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe v zvezi s sklepom Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-1463/2016/26 (1312-14) z dne 21. 8. 2017, torej v zvezi z izpodbijanim aktom v tem upravnem sporu. V skladu z drugim odstavkom 32. člena ZUS-1, na katerega tožnik opira svojo zahtevo za izdajo začasne odredbe, sodišče odloži izvršitev izpodbijanega akta oziroma začasno uredi stanje do izdaje pravnomočne sodne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda.

33. V obravnavanem primeru je ob odločanju o začasni odredbi že tudi odločeno o tožbi, in to pravnomočno. Glede na določbo drugega odstavka 32. člena ZUS-1, po kateri se izvršitev izpodbijanega akta lahko odloži le do pravnomočnosti sodbe, odločitev o predlagani zahtevi ne bi imela nobenih učinkov. To pa pomeni, da tožnik za predlagano začasno odredbo ne izkazuje več pravnega interesa. Posledično je bilo potrebno ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 to tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe zavreči. K III. točki izreka:

34. Tožnik je v tožbi podal tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe v zvezi s sklepom Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-1463/2016/12 (1313-09) z dne 3. 3. 2017, torej v zvezi z upravnim aktom, ki ni predmet tega upravnega spora. Navedeno utemeljuje z navedbo, da gre za specifično situacijo in da bi se lahko le tako omogočil tožniku sodni nadzor nad uporabo oz. neuporabo drugega odstavka 19. člena Uredbe Dublin III. Zoper predhodno navedeni sklep je tožnik tudi že vložil tožbo v upravnem sporu o kateri je Upravno sodišče RS tudi že pravnomočno odločilo s sodbo I U 510/2017-6 z dne 23. 3. 2017. Tako je bilo o citiranem upravnem aktu pravnomočno odločeno, kar tudi tožnik pravilno navaja v predmetni tožbi. V nadaljevanju tudi navaja, da tožba zoper pravnomočen sklep z dne 3. 3. 2017 ni mogoča, saj je sodišče o njej že pravnomočno odločilo s sodbo I U 510/2017 z dne 23. 3. 2017. Čim pa je vložitev tožbe nedopustna iz razlogov, ker je bilo o zadevi že pravnomočno odločeno, je nedopusten tudi predlog za izdajo začasne odredbe. Pogoj za obravnavo predloga za izdajo začasne odredbe je namreč, da tožba izpolnjuje vse procesne predpostavke. Torej, da je vložena po upravičeni osebi, pravočasno in da je dopustna. Ena od procesnih predpostavk je tako tudi pogoj, da o zadevi še ni bilo pravnomočno odločeno. Na to dejstvo mora sodišče na podlagi drugega odstavka 36. člena ZUS-1 paziti po uradni dolžnosti. Na drugačno odlolitev tudi ne morejo vplivati tožnikovi razlogi, da je je edino na tak način mogoče izvesti sodni nadzor nad izvajanjem drugega odstavka 19. člena Uredbe Dublin III. Po povedanem tožnik ne izpolnjuje zakonskih pogojev za odločanje o tej začasni odredbi in je bilo zato potrebno tudi ta tožnikov predlog zavreči na podlagi 8. točke 36. člena ZUS-1. 1 Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva. 2 Odločbi Vrhovnega sodišča sta bili sicer izdani še v zvezi s prej veljavnim Zakonom o mednarodni zaščiti (ZMZ), vendar gre pri tej zadevi za pravna stališča Vrhovnega sodišča v zvezi s pridržanjem na podlagi Uredbe Dublin III, na katera spremembe v ZMZ-1 glede na ZMZ ne vplivajo. 3 Vrhovno sodišče izrecno navaja, da je „tožena stranka v postopku predaje osebe v odgovorno državo članico upravičena izreči (tudi) ukrep pridržanja, ki pomeni odvzem prostosti določene osebe in s tem poseg v njeno osebno svobodo“. 4 ZTuj-2 v prvem odstavku 68. člena določa, da so okoliščine, ki kažejo na nevarnost pobega tujca, kateremu je bila izdana odločba o vrnitvi, zlasti: tujčevo predhodno nezakonito prebivanje v Republiki Sloveniji (1. alineja), vstop tujca v državo kljub prepovedi vstopa (2. alineja), tujčeva pravnomočna obsodba za kazniva dejanja (3. alineja), posedovanje tuje, ponarejene ali drugače spremenjene potne in druge listine (4. alineja), navajanje lažnih podatkov oziroma nesodelovanje v postopku (5. alineja), tujčevo ravnanje, ki kaže na to, da Republike Slovenije v roku za prostovoljno vrnitev, ne bo zapustil (6. alineja). V drugem odstavku 68. člena ZTuj-2 pa je določeno, da so milejše oblike okoliščin, ki kažejo na nevarnost pobega tujca zlasti: nedovoljen vstop tujca v Republiko Slovenijo (1. alineja), prekoračitev zakonitega prebivanja tujca v državi za manj kot 30 dni (2. alineja), nima možnosti bivanja v Republiki Sloveniji (3. alineja) in druge milejše okoliščine na podlagi individualne obravnave (4. alineja). 5 Odločbi Vrhovnega sodišča sta bili sicer izdani še v zvezi s prej veljavnim Zakonom o mednarodni zaščiti (ZMZ), vendar gre pri teh zadevah za pravna stališča Vrhovnega sodišča v zvezi s pridržanjem na podlagi Uredbe Dublin III, na katera spremembe v ZMZ-1 glede na ZMZ ne vplivajo. 6 Podobno ugotavlja Ustavno sodišče v zadevi, kjer je tudi šlo za pridržanje prosilca za azil (vendar ne na podlagi dublinske uredbe), da zgolj „sum zavajanja ali zlorabe postopka mednarodne zaščite sam po sebi ne more biti ustavno dopusten razlog za tako dolg poseg v osebno svobodo kot eno izmed najbolj temeljnih pravic posameznika“ (Up-1116/09, 3. 3. 2011, odst. 14).

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia