Jedro

Toženka in tožeča stranka sta sklenili pogodbo o izobraževanju na višjem sodišču, po kateri je imela toženka obveznost opraviti pravniški državni izpit, ki je bil sestavni del izobraževanja. Ker je bila toženka s pogodbo o izobraževanju zavezana k opravi pravniškega državnega izpita, ki ga ni opravila, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je izpolnjen dejanski stan iz 6. alineje 3. odstavka pogodbe o izobraževanju, da je torej toženka prenehala s šolanjem (z izobraževanjem), ne da bi ga dokončala. Zaradi prenehanja šolanja je toženka dolžna tožeči stranki dolžna povrniti vse stroške v zvezi z izobraževanjem.

Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da je dolžna toženka vrniti zgolj tiste stroške, ki so navedeni v 2. členu pogodbe o izobraževanju, ne pa tudi nadomestil plače. V pogodbi so navedeni stroški prevoza in drugi stroški izobraževanja iz 102. člena kolektivne pogodbe tožene stranke. Ta poleg stroškov prevoza omenja še kotizacijo, šolnino, stroške prehrane, stroške bivanja in stroške učnih pripomočkov. Neutemeljeno je sklicevanje tožeče stranke na 106. člen te kolektivne pogodbe, po katerem mora pogodba o izobraževanju določiti obveznost delavca, da zavodu povrne vse materialne ugodnosti, ki jih je bil udeležen med izobraževanjem, med njimi tudi nadomestiti plačo, ki jo je prejel za čas odsotnosti z dela, če ne zaključi izobraževanja v pogodbenem roku. Ta določba nalaga strankama pogodbe o izobraževanju, da ob njenem sklepanju v njej določita med drugim tudi obveznost vračila nadomestila plače, vendar pa je ni mogoče razlagati tako, da mora v primeru izostanka takega dogovora v pogodbi o izobraževanju delavec nadomestilo plače vrniti neposredno na podlagi kolektivne pogodbe. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da za obveznost vrnitve nadomestila plače ne zadošča zapis take obveznosti v internem aktu delodajalca, saj bi bilo to v nasprotju z izrecno zakonsko ureditvijo (172. člen ZDR).

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi tako, da se sodba v izpodbijani II. točki spremeni tako, da je toženka dolžna tožeči stranki plačati še 475,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 8. 2013 dalje do plačila.

II. V preostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba toženke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženki, naj tožeči stranki plača 1.183,44 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 8. 2013 do plačila (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo 8.652,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 8. 2013 dalje do plačila (II. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da mora toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 848,08 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se v delu, ki se nanaša na zavrnitev plačila 8.652,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka) in posledično v delu, ki se nanaša na povračilo stroškov postopka tožene stranke (III. točka izreka), pritožuje tožeča stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodi v celoti in se toženki naloži še plačilo 8.652,99 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter plačilo stroškov tožeče stranke oziroma podredno, da se izpodbijana sodba razveljavi in vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo odločanje. Kot napačnega graja zaključek sodišča prve stopnje, da sta se tožeča in tožena stranka v pogodbi dogovorili le za povračilo stroškov, prehrane in prevoza v zvezi z izobraževanjem, ne pa za povračilo bruto nadomestil plače za dneve odsotnosti. Nasprotuje zavrnitvi zahtevka za povračilo stroškov prehrane v zvezi z izobraževanjem. Meni, da bi ji toženka morala povrniti tudi nadomestila plač, čeprav pogodba o izobraževanju ne našteva izrecno vseh vrst stroškov v zvezi z izobraževanjem, ki so predmet vračila, saj so zajeti v določbi „vsi nastali stroški v zvezi z izobraževanjem“ (zadnja alineja 3. člena pogodbe). Po njenem mnenju to potrjujeta predložena kolektivna pogodba (predvsem 106. člen) in 15. člen Pravilnika o izobraževanju, ki velja, tudi če se nanj pogodba o izobraževanju ne sklicuje. Sklicuje se še na tretji odstavek 16. člena Zakona o javnih uslužbencih, po katerem javnemu uslužbencu ni mogoče priznati več pravic, kot mu gredo po predpisih. Pove, da se je toženka zavedala obveznosti vračila bruto nadomestil plač, ker je bila seznanjena z obstojem Pravilnika o izobraževanju. Kot napačnega izpodbija tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je zahtevek za povrnitev nadomestila plač neutemeljen tudi zato, ker naj bi toženka, kljub temu, da se je izobraževala, izpolnila vse svoje redne delovne obveznosti. Meni, da bi toženka morala domnevno nadomestno delo doma opredeliti in razmejiti od dela, opravljenega na dneve, ko ni bila odsotna zaradi izobraževanja. V zvezi s temi odločilnimi dejstvi sodba po njenem mnenju nima razlogov. Glede stroškov prevoza zatrjuje, da so znašali 1.348,93 EUR in ne samo 1.183,44 EUR. Sklicuje se na svoje navedbe v zvezi s postavko na plačilnih listah, ki se nanaša na prevoz na delo (305). Sodišču prve stopnje očita, da je zmotno upoštevalo kot strošek prevoza v zvezi z izobraževanjem le prvi navedeni strošek, saj vrstni red ni bil vedno enak. Sklicuje se na pojasnilo, kako je tožeča stranka za vsak mesec prišla do izračuna nastalih stroškov in katera postavka prevoznih stroškov po nominalnem znesku je prava. Glede na to bi ji za mesec julij 2006 moralo sodišče priznati 15.900,00 SIT oziroma 66,35 EUR, za januar 2007 122,40 EUR in za november 2006 34.980,00 SIT oziroma 145,97 EUR. Graja zavrnitev tožbenega zahtevka v delu, ki se nanaša na stroške prehrane v zvezi z izobraževanjem v času pripravništva na sodišču. Po njenem mnenju iz dokaznega postopka ne izhaja, da je toženka opravljala včasih delo pri tožeči stranki tudi v dneh, ko je bila na sodišču, oziroma da je odsotnost nadomestila z opravljanjem nalog z delom na domu.

3. Zoper sodbo pravočasno po pooblaščencu vlaga pritožbo tudi toženka, in sicer zoper I. in III. točko izreka in predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne (tudi glede zneska 1.184,44 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi), podrejeno pa razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, oboje s stroškovno posledico. Meni, da bi moralo sodišče prve stopnje tožbo zavrniti že po temelju, saj zgolj nekrivdna neoprava pravniškega državnega izpita (PDI) po pogodbi o izobraževanju z dne 3. 7. 2006 oziroma aneksih, nima takšne posledice, da bi morala toženka tožeči stranki povrniti kakršnekoli stroške. Meni, da v pogodbi o izobraževanju ni določeno, da je oprava PDI dogovorjena kot zaključek šolanja, niti to ne izhaja iz pričanja priče A.A. in izpovedi toženke. Po njenem mnenju bi bilo treba nejasno pogodbeno določilo razlagati v škodo tožeče stranke, ki je pogodbo sestavila. Trdi, da se ni nikoli zavezala k uspešni opravi PDI, ter da v terminu „prenehanja šolanja“ ni tudi neoprave PDI. Meni, da neoprava PDI zaradi objektivnih razlogov in brez lastne krivde ni prenehanje šolanja, še manj po krivdi ali odločitvi toženke. Navaja, da je pripravništvo na sodišču kot priprava na PDI časovno in organizacijsko ločeno od oprave PDI in se sklicuje na Pravilnik o programu sodniškega pripravništva in pravniškem državnem izpitu. Zavzema se zato, da bi pripravništvo na sodišču štelo za povsem samostojno izobraževanje, v katerem udeleženec pridobi potrebna znanja in veščine za opravljanje svojega dela. Navaja, da je opravila obveznosti v zvezi z opravljanjem obvezne prakse na sodišču, kar pomeni, da je opravila šolanje, kar ji je tožeča stranka priznala že v dodatku št. 1 z dne 25. 3. 2010. Kot nepravilen graja zaključek sodišča prve stopnje, da neoprava PDI pomeni neizpolnitev pogodbe po svoji krivdi oziroma iz razlogov na svoji strani. Pove, da po 6. alineji 3. člena pogodbe o izobraževanju niso odločilni razlogi na strani toženke, temveč zgolj njena krivda oziroma želja za neizpolnitev pogodbe, do česar pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Meni, da tožeča stranka ni dokazala krivde toženke, sodišče prve stopnje pa je kot krivdo zmotno štelo razloge na strani tožene stranke. Zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava in bistveno kršitev iz 14. oziroma 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, posledično pa tudi nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Navaja, da je državni pravniški izpit eden od najtežjih izpitov v Republiki Sloveniji, da se je na vse tri pristope k izpitu intenzivno pripravljala, ter da izpita brez svoje krivde (zaradi njegove težavnosti, prevelikega obsega snovi ter obremenjenosti z delom pri tožeči stranki oziroma s pripravo na porod) ni uspela opraviti. Navaja, da brez svoje krivde k izpitu ne more pristopiti še enkrat zaradi zakonsko določene prepovedi, zaradi česar izobraževanja ni samovoljno opustila. Ker bi moralo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrniti že po temelju, meni, da je napačna odločitev tudi o stroških postopka, ki bi morali biti toženki priznani v celoti. Priglaša stroške pritožbe.

4. Pritožba tožeče stranke je bila vročena toženki, ki nanjo pravočasno po pooblaščencu odgovarja in predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene ter naložitev povračila stroškov pritožbenega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi tožeči stranki. Stroške odgovora na pritožbo tudi priglaša. 5. Pritožba toženke je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo pravočasno po pooblaščenki odgovarja in predlaga njeno zavrnitev.

6. Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba toženke pa ni utemeljena.

7. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Tako ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba toženke, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato je pritožbeno sodišče sodbo lahko preizkusilo.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Ta pa so predvsem naslednja: - da sta toženka in tožeča stranka 3. 7. 2006 sklenili pogodbo o izobraževanju na Višjem sodišču v B., program PDI, - da je toženka opravila pripravništvo na sodišču, pravniškega državnega izpita (PDI) pa ne, - da je imela toženka po pogodbi o izobraževanju obveznost opraviti PDI, ki je bil sestavni del izobraževanja, - da bi dokončanje šolanja predstavljal le opravljen PDI, ker pa tega izpita ni opravila, je nastopil dejanski stan iz 6. alineje 3. člena pogodbe o izobraževanju, t. j. prenehanje šolanja, - da je toženka zaradi prenehanja šolanja zaradi neoprave PDI dolžna povrniti tožeči stranki vse nastale stroške v zvezi z izobraževanjem, - da toženka tožeči stranki ni dolžna povrniti bruto nadomestil plače za čas izobraževanja, ker take obveznosti pogodba o izobraževanju ne določa. K pritožbi toženke:

9. Toženka se v pritožbi neutemeljeno zavzema za to, da neoprava pravniškega državnega izpita (PDI) ne bi štela za prenehanje šolanja, ne da bi šolanje dokončala. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da iz pogodbe o izobraževanju izhaja obveznost opraviti PDI (1. člen, prva alineja 2. člena in prva alineja 3. člena) to pa potrjujejo tudi sklenjeni dodatki k pogodbi, ki so bili sklenjeni zaradi podaljšanja roka za opravo PDI, ker v roku iz pogodbe tega izpita ni opravila. To je izpovedala tudi sama toženka, zaslišana kot stranka. Ni mogoče slediti pritožbenim trditvam, da ta obveznost toženke iz pogodbe o izobraževanju ne izhaja, niti zavzemanju, da bi se nejasne določbe pogodbe na standardnem vzorcu tožeče stranke tolmačile v korist toženke. Pogodba o izobraževanju je namreč glede tega vprašanja jasna, čeprav je sestavljena na predlogi oziroma pripravljena s strani tožeče stranke, zato sodišču ni bilo treba pogodbenih določil razlagati v smislu 83. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl. – OZ). Neutemeljene in tudi nelogične pa so toženkine pritožbene navedbe, s katerimi se zavzema za to, da bi se štelo pripravništvo na sodišču za povsem samostojno izobraževanje, v katerem udeleženec pridobi potrebna znanja in veščine za opravljanje svojega dela. Iz 1. člena Zakona o pravniškem državnem izpitu (Ur. l. RS, št. 13/94 in nasl. – ZPDI) izhaja, da ta zakon ureja pripravništvo zaradi usposabljanja za opravljanje sodniške funkcije in funkcije državnega tožilca, poklica odvetnika in notarja oziroma za opravljanje drugih del, za katere se z zakonom zahteva kot pogoj pravniški državni izpit. Že zato ni mogoče slediti toženkinemu stališču, da je mogoče opravljati samo pripravništvo na sodišču brez namena opravljanja PDI. Glede na to ni mogoče šteti, da je toženka z opravljeno obvezno prakso na sodišču v celoti opravila vse obveznosti po pogodbi o izobraževanju.

10. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba toženke, da neoprava PDI ne pomeni nezaključka šolanja po pogodbi o izobraževanju. Ker je bila toženka s pogodbo o izobraževanju zavezana k opravi PDI, je sodišče prve stopnje povsem pravilno ugotovilo, da je izpolnjen dejanski stan iz 6. alineje 3. odstavka pogodbe o izobraževanju, da je torej toženka prenehala s šolanjem (z izobraževanjem), ne da bi ga dokončala. Glede na to sodišču prve stopnje ni bilo treba ugotavljati, ali je prišlo do neizpolnitve pogodbe o izobraževanju po njeni želji ali krivdi, zaradi česar se pritožbeno sodišče do pritožbenih navedb v tej smeri ne opredeljuje, ker to na pravilnost izpodbijane odločitve ne vpliva. Tožeči stranki za dokazovanje temelja za zahtevek za povračilo stroškov izobraževanja ni bilo treba dokazovati krivde toženke za nedokončanje izobraževanja, saj je bil izpolnjen drugi pogoj za obveznost vračila, to je prenehanje šolanja, ne da bi ga toženka dokončala. Glede na to v zvezi z vprašanjem ugotavljanja toženkine krivde sodišče prve stopnje ni napačno uporabilo materialnega prava, ni nepopolno ugotovilo dejanskega stanja niti ni zagrešilo bistvene kršitve procesnega prava iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Slednjo pa pritožnica tudi sicer uveljavlja le pavšalno, saj v pritožbi ni določno navedla, glede katerih odločilnih dejstev naj bi bilo nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi.

11. Druge pritožbene navedbe toženke za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

12. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo toženke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki ga s pritožbo izpodbija toženka (353. člen ZPP).

13. Toženka s pritožbo ni uspela, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

14. Tožeča stranka stroškov v odgovoru na pritožbo ni priglasila, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločalo.

K pritožbi tožeče stranke:

15. Tožeča stranka se zavzema za tako razlago določil pogodbe o izobraževanju z dne 3. 7. 2006, po kateri je toženka zavezana k vračilu vseh stroškov izobraževanja, med katere tožeča stranka prišteva tudi strošek bruto nadomestila plače, ki ga je toženka prejela za dneve, ko je bila odsotna z dela zaradi izobraževanja. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da je dolžna toženka vrniti zgolj tiste stroške, ki so navedeni v 2. členu pogodbe, ne pa tudi nadomestil plače. V pogodbi so navedeni stroški prevoza (četrta alineja tega člena) in drugi stroški izobraževanja iz 102. člena kolektivne pogodbe tožene stranke. Ta poleg stroškov prevoza omenja še kotizacijo, šolnino, stroške prehrane, stroške bivanja in stroške učnih pripomočkov. Neutemeljeno je sklicevanje tožeče stranke na 106. člen te kolektivne pogodbe, po katerem mora pogodba o izobraževanju določiti obveznost delavca, da zavodu povrne vse materialne ugodnosti, ki jih je bil udeležen med izobraževanjem, med njimi tudi nadomestiti plačo, ki jo je prejel za čas odsotnosti z dela, če ne zaključi izobraževanja v pogodbenem roku. Ta določba nalaga strankama pogodbe o izobraževanju, da ob njenem sklepanju v njej določita med drugim tudi obveznost vračila nadomestila plače, vendar pa je ni mogoče razlagati tako, da mora v primeru izostanka takega dogovora v pogodbi o izobraževanju delavec nadomestilo plače vrniti neposredno na podlagi kolektivne pogodbe. Ob tem je treba opozoriti tudi na to, da se sporna pogodba o izobraževanju sploh ne sklicuje na navedeni 106. člen kolektivne pogodbe, prav tako pa tudi ne na Pravilnik o izobraževanju tožeče stranke. Tako je pravilno tudi stališče sodišča prve stopnje, da za obveznost vrnitve nadomestila plače ne zadošča zapis take obveznosti v internem aktu delodajalca, saj bi bilo to v nasprotju z izrecno zakonsko ureditvijo (172. člen ZDR). Tako ni odločilno, ali je bila toženka seznanjena z vsebino pravilnika ali ne, bistveno je le, k čemu se je obvezala s podpisom pogodbe o izobraževanju in dodatkov k njej. Sodišče prve stopnje tako ni napačno uporabilo pravilnika, saj se je pri svoji odločitvi oprlo na edino relevantno pogodbo o izobraževanju. Na pravilnost odločitve ne vpliva določba tretjega odstavka 16. člena Zakona o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/02 in nasl. – ZJU), po kateri delodajalec javnemu uslužbencu ne sme zagotavljati pravic v večjem obsegu, kot je to določeno z zakonom, podzakonskim predpisom ali s kolektivno pogodbo, če bi s tem obremenil javna sredstva. Ta določba ne more pomeniti, da bi bila toženka dolžna povrniti več stroškov izobraževanja, kot je bilo dogovorjeno s pogodbo o izobraževanju.

16. Ker je že zaradi navedenega razloga zahtevek za vrnitev bruto nadomestil plače toženke v času izobraževanja neutemeljen, se pritožbeno sodišče ne opredeljuje do pritožbenih navedb, ki se nanašajo na drugi razlog za zavrnitev tega zahtevka, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, to je, da je toženka v času izobraževanja izpolnila vse svoje redne delovne obveznosti.

17. V zvezi s prisojenimi stroški prevoza pa tožeča stranka v pritožbi utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje v nekaterih mesecih nepravilno ugotovilo njihovo višino. Sodišče prve stopnje je namreč zmotno izhajalo iz predpostavke, da je v vsaki izmed toženkinih plačilnih list zgornja postavka „305 Prevoz na delo“ tista, ki se nanaša na prevoz v zvezi z izobraževanjem, spodnja pa tista, ki se nanaša na prevoz na delo in z dela. Iz trditev tožeče stranke v zvezi z višino zahtevanih stroškov prevoza na delo v pripravljalni vlogi z dne 7. 9. 2015 (za julij 2006) in v pripravljalni vlogi z dne 20. 10. 2015 (za avgust 2006 do junij 2007) izhaja konkretno opredeljena višina stroškov po posameznih mesecih, pri čemer je tožeča stranka vsakokrat navedla, katera od obeh postavk „305 Prevoz na delo“ se nanaša na prevozne stroške v zvezi z izobraževanjem. Glede na to je sodišče prve stopnje iz naslova povračila stroškov prevoza v zvezi z izobraževanjem neutemeljeno priznalo tožeči stranki za julij 2006 le 51,74 EUR namesto 66,35 EUR, za mesec november 2006 le 53,42 EUR namesto 145,97 EUR in za mesec januar 2007 le 64,08 EUR namesto 122,40 EUR. Tožeči stranki je bilo tako treba priznati iz tega naslova še 165,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

18. Pritožba tožeče stranke je utemeljena tudi v delu, ki se nanaša na obveznost toženke, da ji povrne stroške prehrane za dneve izobraževanja. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženka včasih opravljala delo pri tožeči stranki tudi v dneh, ko je bila na sodišču oziroma da je svojo odsotnost nadomestila z opravljanjem nalog za tožečo stranko z delom na domu, ni utemeljena na ustrezni trditveni podlagi toženke. Ta je sicer zatrjevala, da je delo (pri tožeči stranki ali na domu) opravljala tudi v času dni izobraževanja na sodišču, vendar ni konkretno navedla, na katere dneve je to bilo, oziroma tega dela ni razmejila od dela, opravljenega na delovne dneve (tj. dneve, ko ni koristila odsotnosti zaradi izobraževanja, in za katere je prejela redno plačo). Toženka, zaslišana kot stranka, je izpovedala, da ne more oceniti, koliko časa je namenila tekom izobraževanja doma za opravljanje delovnih nalog za tožečo stranko oziroma, koliko časa je namenila opravljanju delovnih nalog na delovnem mestu, ko se je tam ustavila na poti na sodišče ali nazaj. Z nekonkretiziranim ugovorom, da stroškov prehrane ni dolžna vrniti, ker je tudi na dneve izobraževanja opravljala delo za tožečo stranko, pri čemer je ta tudi dokazno nepodprt, toženka ne more uspeti. Glede na to mora tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti tudi zahtevane stroške prehrane v višini 15,38 EUR za julij 2006, 30,75 EUR za avgust 2006, 36,91 EUR za september 2006, po 33,83 EUR za oktober in november 2006, 21,53 EUR za december 2006, 28,26 EUR za januar 2007, po 21,98 EUR za februar, marec in maj 2007, 25,12 EUR za april 2007 in 18,84 EUR za junij 2007, skupaj torej 310,39 EUR.

19. Glede na zgoraj navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo v izpodbijani II. točki izreka delno spremenilo tako, da je toženka dolžna tožeči stranki plačati še 475,87 EUR (165,48 + 310,39 EUR) skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 8. 2013 dalje do plačila (5. alineja 358. člena ZPP), v presežku pa je pritožbo tožeče stranke zavrnilo, ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, in je v tem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu (353. člen ZPP).

20. Druge pritožbene navedbe tožeče stranke za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

21. Pri odločitvi o stroških postopka se je pritožbeno sodišče oprlo na določbo 154. člena ZPP, po kateri lahko sodišče, če stranka deloma zmaga v postopku, glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, saj je tožeča stranka uspela le z minimalnim delom pritožbe (5 %), odgovor na pritožbo toženke pa ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek.