Jedro

Tožba tožnika je nesklepčna, ker bi za uporabo 2. odstavka 147. člena OZ moral zatrjevati in dokazovati, da mu je sodnica škodo povzročila namenoma, in ker tožnik ni ponudil trditvene podlage glede nedopustnosti ravnanja tožene stranke kot sodnice.

Pri presoji protipravnosti sodnikovega dela, ki je lahko podlaga za odškodninsko odgovornost, je treba izhajati iz narave sodnikovega dela.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, s katerim je zahteval, da mu toženka plača odškodnino v višini 6.000,00 EUR ter mu povrne stroške postopka. Odločitev je oprlo na določbo 318. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. Republike Slovenije, št. 73/07; UPB3; ZPP), ker je ocenilo, da je tožba nesklepčna.

Zoper sodbo se je pritožil tožnik zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, brez izrecnega pritožbenega predloga. Sodišču prve stopnje očita, da se v sodbi ni opredelilo glede upravičenosti tožbe. Sodišče je dolžno vsak dokaz temeljito in skrbno pretehtati, namesto tega pa je navedlo "floskulo" o njegovem nestrinjanju s pravnimi in dejanskimi zaključki senata Višjega sodišča v Kopru, v katerem je sodelovala toženka. Poudarja, da ni nikjer v tožbi napisal, da se s sodbo ali njenimi zaključki ne strinja. Zapisal pa je sodničine izjave v tej sodbi, ki niso resnične, in iz tega potegnil sklep, da ga je sodnica "obrekovala". Navaja: "Če nekdo (tudi sodnik) o nekom izjavi, kar ni resnično, pravimo temu obrekovanje - Kazenski zakonik Slovenije. Če to počne prek sredstev javnega obveščanja - s sodbo v imenu ljudstva - je nesnaga še večja". O razžalitvi, kar izjava, ki prizadene čast in dobro ime je, sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni odločilo nič, čeprav bi moralo, ker tako nalaga zakon. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ker je obsežne in laične navedbe posplošilo z izjavo: "zgolj na navedbi, da je nastopala kot sodnica". Ponavlja, da v obsežnih in laičnih navedbah navaja konkretno, kaj očita toženki. Ugotavlja, da gre pri izpodbijani sodbi za "očiten primer neenakega obravnavanja pred sodiščem, moralno spornih zaključkov brez temeljitega premisleka". Zaključuje z navedbo: "da je pravo navzven tisto, kar je navznoter morala, etika. Če že ni sistema, naj bodo saj vrednote poštenosti, pravičnosti, empatije svetilnik pri odločanju.

Dopolnitve pritožbe pritožbeno sodišče ni upoštevalo, ker je vložena po preteku pritožbenega roka.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik v predmetni zadevi s tožbo, kot navaja, na podlagi 26. člena Ustave Republike Slovenje zahteva odškodnino neposredno od sodnice. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo zaradi nesklepčnosti tožbe, ker je ocenilo, da tožnik ni ponudil trditvene podlage glede nedopustnega ravnanja tožene stranke kot sodnice. Ustava Republike Slovenije (1. odstavek 26. člena URS) ureja pravico oškodovanca, da zahteva povračilo škode, ki jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil, s svojim protipravnim ravnanjem, stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. V 2. odstavku 26. člena URS pa je določeno, da ima oškodovanec pravico, da v skladu z zakonom zahteva povračilo tudi neposredno od tistega, ki mu je škodo povzročil. Ustava torej ne nudi podlage za neposredno odškodninsko odgovornost sodnice, posebnega zakona, ki bi tak primer urejal, pa v Republiki Sloveniji ni. Ob uporabi analogije bi lahko prišle v poštev določbe Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami in dopolnitvami; OZ) glede odgovornosti za delavce. Določba 2. odstavka 147. člena OZ (odgovornost delodajalca) omogoča oškodovancu, da zahteva povrnitev škode tudi neposredno od delavca, če je ta škodo povzročil namenoma. Določba 148. člena OZ (odgovornost pravne osebe za škodo, ki jo povzroči njen organ) pa take pravice oškodovancu ne nudi in predvideva le regresno pravico pravne osebe, da od tistega, ki je škodo povzročil namenoma ali iz hude malomarnosti, zahteva povrnitev plačanega zneska.

Sodišče prve stopnje se z vprašanjem, ali je možna neposredna odškodninska odgovornost sodnika, ni ukvarjalo in je nesklepčnost tožbe utemeljilo z drugimi razlogi. Sodna praksa o tem vprašanju še ni zavezala enotnega stališča. V zadevi opr. št. II Cp 3736/07 je bilo zavzeto stališče, da materialna imuniteta izključuje neposredno odškodninsko odgovornost sodnika, v zadevi I Cp 5249/07 pa je bilo zavzeto stališče, da je pravna podlaga za neposredno odškodninsko odgovornost 2. odstavek 147. člena OZ. Vrhovno sodišče Republike Slovenije o tem še ni zavzelo stališča. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi če bi se kot pravna podlaga za neposredno odškodninsko odgovornost lahko upoštevala določba 2. odstavka 147. člena OZ, bi moral tožnik zatrjevati in dokazovati, da mu je sodnica povzročila škodo namenoma, česar pa tožnik ni trdil. Njegova tožba je zato že iz tega razloga nesklepčna in je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek.

Ker je sodišče prve stopnje ocenilo nesklepčnost tožbe na drugi podlagi (zaradi pomanjkanja trditvene podlage glede nedopustnega ravnanja tožene stranke kot sodnice), čemur pritožnik v pritožbi oporeka, se bo v nadaljevanju pritožbeno sodišče opredelilo še do pritožbenih navedb.

Za nastanek odškodninske odgovornosti (131. člen OZ) morajo biti podani elementi odškodninske odgovornosti, to je: nedopustno ravnanje ali škodljivo dejstvo, škoda, vzročna zveza in odgovornost. Vsi ti elementi morajo biti podani kumulativno, kar pomeni, da če se ugotovi, da kateri od elementov ne obstaja, ni podlage za odškodninsko odgovornost. V skladu z določbo 2. člena ZPP mora tožnik v tožbi ponuditi ustrezno trditveno podlago glede vsakega od elementov odškodninske odgovornosti in je pogoj za vsebinsko obravnavanje tožbe sklepčnost tožbe. To pomeni, da mora iz dejstev, navedenih v tožbi, izhajati s tožbenim zahtevkom uveljavljana posledica (3. točka 1. odstavka 318. člena ZPP). V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik glede nedopustnega ravnanja toženke kot sodnice ni ponudil ustrezne trditvene podlage, čeprav ga je v sklepu 21.4.2008 sodišče prve stopnje ustrezno poučilo.

Glede na stališče sodišča prve stopnje, da za enega od elementov odškodninske odgovornosti tožnik ni ponudil trditvene podlage (pritožbeno sodišče z njim soglaša), sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvajati dokaznega postopka in se opredeljevati do dokazov, ki jih je ponudil tožnik. Smiselno uveljavljana kršitev določb pravdnega postopka (nepravilna uporaba 8. člena ZPP) iz 1. odstavka 339. člena ZPP ni podana. Sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP).

Obsežne navedbe tožnika, s katerimi je le-ta utemeljeval nepravilno ravnanje sodnice, je sodišče prve stopnje razumelo kot nestrinjanje z dejanskimi in pravnimi zaključki senata, čemur pritožnik nasprotuje. Odločilno za presojo pravilnosti odločitve, ali je tožba sklepčna ali ne, je, ali je tožnik glede nedopustnega ravnanja sodnice, ponudil zadostno trditveno podlago ali ne. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je nosilni razlog tožnikovih tožbenih trditev očitek višji sodnici, da se je "strinjala z vsemi stališči sodišča prve stopnje", ki po prepričanju tožnika ni odločila pravilno (trditve v popravi tožbe pod 4. točko). Ker je višje sodišče soglašalo s sodiščem prve stopnje, očita sodnici, da je zagrešila kaznivo dejanje obrekovanja v smislu 170. člena Kazenskega zakonika Republike Slovenije. Navaja, da je sodnica očitano kaznivo dejanje storila s tem, da je: "sodnica v T. zapisala, višja sodnica pa je s tem soglašala, da dokazov nisem predložil - kar ni res - nekaj neresničnega pa je obrekovanje". Višje sodišče (v senatu je sodila sodnica, ki jo tožnik toži) je preverjalo pravilnost odločitve sodišča prve stopnje in tudi morebitna nepravilna odločitev sama po sebi ne pomeni nedopustnega ravnanja, še manj pa očitanega kaznivega dejanja. Ne gre za trditve, ki lahko škodujejo časti in dobremu imenu tožnika, temveč za zapis v okviru odločanja. Tudi za vrednostno oceno tožnika ne gre.

Pri presoji protipravnosti sodnikovega ravnanja, ki je lahko podlaga za odškodninsko obveznost, je namreč treba izhajati iz narave sodnikovega dela. V zvezi z nedopustnim ravnanjem sodnika je Vrhovno sodišče Republike Slovenije sprejelo pravno mnenje (objavljeno v Načelnih pravnih mnenjih in Pravnih mnenjih Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. II/95), da je treba pri presoji protipravnosti sodnikovega ravnanja upoštevati naravo sodnikovega dela. Narava sodnikovega dela je taka, da temelji na prosti presoji dokazov (8. člen ZPP), pri čemer je treba upoštevati tudi sodniško imuniteto, ki jo ureja 134. člen URS. Ta v 1. odstavku določa, da nikogar, ki sodeluje pri sojenju, ni mogoče klicati na odgovornost za mnenje, ki ga je dal pri odločanju. Pojma protipravnosti sodnikovega ravnanja ni mogoče enačiti z razlogi, zaradi katerih bi bila izpodbijana sodna odločba lahko spremenjena ali razveljavljena v postopku z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi. Za sodnikovo odgovornost gre torej lahko le tedaj, če ravna v nasprotju z zakoni (ne uporabi jasne določbe zakona ali določen predpis namenoma razlaga v nasprotju z ustaljeno sodno prakso) oziroma če za ravnanje nima podlage v zakonu ali če dana pooblastila zlorabi. Proces odločanja ni protipravno ravnanje, narava odločanja pa je taka, da pogosto omogoča različno presojo izvedenih dokazov in različno pravno presojo obravnavanih vprašanj. Tožnik v trditveni podlagi tožbe ni navajal nobenih ravnanj, ki bi predstavljale nedopustno ravnanje sodnice, v smislu prej obrazloženega.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker tudi ni razlogov, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker jih pritožnik ni priglasil.