Jedro

Sodna praksa je že večkrat zavzela stališče, da so spolzka tla kot stvar, iz katere izvira pri redni rabi in pri običajni pazljivosti večja nevarnost za uporabnike, nevarna stvar (drugi odstavek 154. člena in 173. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Na prisojo takšne lastnosti ne vpliva okoliščina, kdo je povzročil, da so tla postala spolzka. Takšna tla so torej sama ob sebi nevarna, ker povzročajo večjo možnost padcev, tem pa se je praviloma težko izogniti (razen če se v drugih primerih tla s čim prekrijejo ipd.).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin odškodninski zahtevek - ker je ugotovilo, da je tožnici spodrsnilo na z loščilom namazanih tleh, po katerih ne bi smela hoditi, ker bi se sicer poznale stopinje. Tega se je tožnica zavedala in videla, da stoji na nerazmazanih in zato spolzkih tleh. Zavzelo je stališče, da niso podane okoliščine subjektivne ali objektivne narave, zaradi katerih bi lahko obravnavana tla šteli kot nevarno stvar. Toženi stranki pa tudi ni mogoče očitati krivdne odgovornosti. Tožnica je za poškodbo v celoti kriva sama, saj je vedela, da na sveže namazanih tleh ne bi smela stati.

Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo, ker je sprejelo na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje kot popolno in pravilno. Nasprotja med dejanskimi ugotovitvami in pričevanjem ni, saj v tem primeru ni bilo nujno, da bi tožnica stopila na mokra tla. Samo tožnica je ustvarila nevarno situacijo, ker je po nepotrebnem stopala na tla, ki jih je poprej grobo namazala.

Proti tej sodbi v zvezi s prvostopno sodbo je tožnica vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava in predlagala, naj revizijsko sodišče sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Kršitev po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP/77 je podana v nasprotju med razlogi sodbe ter izpovedima tožnice in priče (tožnica mora včasih stopiti na mokra tla), sodišče pa ugotavlja, da na mokra tla ne bi smela stopati. Logično in zelo verjetno je, da ročnega mazanja s krpo ni mogoče opraviti drugače, kot da čistilka obvezno stopa po sveže namazanih tleh. Mokre vinaz ploščice so v sodni praksi, seveda ob določenih pogojih, obravnavane kot nevarna stvar. Ker se loščilo hitro suši, je potrebno pospešeno delo snažilk. Že 15 let se enako dela in tožnica na takšen način dela ni imela vpliva.

Na vročeno revizijo tožena stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo RS pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijski procesni očitek, češ da je sodišče enostransko upoštevalo izpoved priče L. V., ni utemeljen. Obrazložitev v izpodbijani sodbi (na 3. strani) posebej polemizira s "prezrto" izpovedjo te priče, "da mora tožnica včasih pri mazanju stopiti na mokra tla". In ko v zvezi s to izpovedjo oziroma okoliščino pojasni, da ni izkazano, da bi pred obravnavanim nesrečnim dogodkom morala stopiti na z loščilom grobo razmazana tla, je jasno, da je sodišče upoštevalo omenjeni del izpovedi. Le pomen mu je dalo drugačen, kot je pričakovala tožnica. Ne gre torej za zatrjevano nasprotje niti pomanjkljivost v obrazložitvi sodbe in tako tudi ne za očitano kršitev po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP/77. Ni se sicer mogoče strinjati s pravnim stališčem nižjih sodišč, da spolzka tla, po katerih morajo ljudje hoditi, niso nevarna stvar, oziroma da delo na spolzkih tleh ni delo s povečano nevarnostjo.

Sodna praksa je že večkrat zavzela stališče, da so spolzka tla kot stvar, iz katere izvira pri redni rabi in pri običajni pazljivosti večja nevarnost za uporabnike, nevarna stvar (drugi odstavek 154. člena in 173. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Na prisojo takšne lastnosti ne vpliva okoliščina, kdo je povzročil, da so tla postala spolzka. Takšna tla so torej sama ob sebi nevarna, ker povzročajo večjo možnost padcev, tem pa se je praviloma težko izogniti (razen če se v drugih primerih tla s čim prekrijejo ipd.). Revizija ima potemtakem prav v toliko, da so izhodišče za presojo odškodninske odgovornosti zakonske določbe o objektivni odgovornosti.

Vendar pa je odločitev o zavrnitvi tožničinega zahtevka materialnopravno pravilna. Zakon namreč določa, da je imetnik nevarne stvari prost odgovornosti, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti (drugi odstavek 177. člena ZOR). Ugotovljeno je bilo, da tožnici pred nesrečo ni bilo treba stati na tleh z grobo razmazanim loščilom. Na to dejansko ugotovitev je revizijsko sodišče vezano, pa tudi sicer življenjsko gledano se revizijska domneva, da je "zelo verjetno, da ročnega mazanja s krpo ni mogoče opraviti drugače, kot da čistilka pri delu obvezno stopa tudi po sveže namazanih ploščicah..." - v obravnavanem primeru ni pokazala kot dejstvo. Ugotovljeno je tudi, da je bilo tožnici delo v zvezi s čiščenjem tal poznano (tudi v reviziji zapisano, da je tehnika čiščenja že 15 let enaka) in prav tako okoliščine v zvezi z njihovo spolzkostjo. Končno, delodajalec ni dolžan računati v primeru, kot je obravnavani, z nepravilnim ravnanjem svoje delavke. Ko se torej ni izkazalo, da bi tožnica morala stopiti na namaščena tla, nadalje, da jih je grobo naloščila sama in brez potrebe stopila nanje in da se je lahko zavedala njihove nevarnosti, je pravilno sklepati, da sta se toženkin delodajalec in s tem tožena stranka, pri kateri je bil odgovornostno zavarovan, otresla svoje objektivne odgovornosti. Revizijska navedba o nujnosti pospešenega dela snažilke je nova in dejanske narave, zato v revizijskem postopku ni dovoljena (arg. iz tretjega odstavka 385. člena ZPP/77).

Uveljavljana revizijska razloga po povedanem nista podana in ker tudi ne gre za procesno kršitev, na kakršno pazi sodišče po uradni dolžnosti, je neutemeljeno revizijo zavrnilo (393. člen/77 ZPP).