Jedro

Tožnica, pri kateri ni prišlo do takšnih sprememb v zdravstvenem stanju, da bi bila pri njej podana popolna nezmožnost za delo, temveč je še zmožna za delo na drugem delovnem mestu z omejitvami, pa ni dopolnila 61 let starosti, nima pravice do invalidske pokojnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama trpi stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se odpravita odločbi toženke z dne 16. 1. 2009 in z dne 29. 9. 2008 in, da se tožnico razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi bolezni od 8. 4. 2008 dalje in ji od istega datuma dalje prizna pravico do invalidske pokojnine, ki se izplačuje od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja in, da je toženec dolžan tožnici povrniti stroške postopka.

Zoper zavrnilo sodbo se pravočasno pritožuje tožnica po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi s stroškovno posledico, podrejeno, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in mu zadevo vrne v novo odločanje. Meni, da je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje saj je sodbo oprlo na mnenje in izvid sodne izvedenke, ki pa je izvide lečečega psihiatra tožnice, da tožnica „še“ ni sposobna za delo razumela kot psihiatrova pričakovanja, da se bo s tožničino delazmožnostjo še lahko kaj spremenilo. Takšno tolmačenje stališča lečečega psihiatra tožnice je napačno in bi moralo sodišče v zvezi s tem zaslišati lečečega psihiatra tožnice, saj bi šele s tem popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje. Tožnica ne more sprejeti mnenja in stališč izvedenke, ki jih je ta podala na glavni obravnavi. Ta je podala le subjektivno oceno, pri tem pa ni navedla splošno priznanih strokovnih ocenjevalnih kriterijev za takšno mnenje, niti ni upoštevala tožničine odsotnosti zaradi bolezni in je mnenje podala ne, da bi preučila tožničino bolnišnično zdravstveno dokumentacijo. Odpustne diagnoze so povsem drugačne kot jo je psihiatrinja navedla v marcu 2006. Postravmatska stresna motnja je pri tožnici lahko nastala leta 1991 in se tudi pozdravila v naslednjih dveh letih, vendar ta motnja lahko nastane vselej znova, če so za njo izpolnjeni pogoji. Ker tožnica ni doživela nobene katastrofične stresne situacije v pol letnem presledku pred začetkom zdravljenja leta 2005/2006, za navedeno diagnozo niso bili podani potrebni diagnostični kriteriji in je bila tako odpustna diagnoza s strani nadomestne psihiatrinje v nasprotju z vsebino popisa bolezni, kar bi morala izvedenka ugotoviti, ne pa se kar nekritično sklicevati na napačno diagnozo. Sodišče ne bi smelo odločitve opreti zgolj na izvedensko mnenje, temveč bi moralo upoštevati predvsem zdravstveno dokumentacijo in narediti drugačen zaključek o dejanskem stanju ter tožbenemu zahtevku ugoditi. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolnoma ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V predmetni zadevi tudi ni prišlo do kršitev postopka, ki jih pritožbeno sodišče preizkuša po uradni dolžnosti.

V predmetni zadevi se spor nanaša na presojo pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe toženke z dne 16. 1. 2009 s katero je bila zavrnjena njena pritožba zoper prvostopno odločbo z dne 29. 9. 2008 s katero je bila zavrnjena zahteva pritožnice za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja.

Iz dejanskega stanja kakor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje izhaja, da je tožnica na podlagi odločbe toženke z dne 21. 5. 2007 in 24. 9. 2007 razvrščena v III. kategorijo invalidnosti s pravico do premestitve na drugo delo v svojem poklicu oz. delu na drugem delovnem mestu, ki je fizično lažje in psihično manj zahtevno delo, brez dela s strankami, s polnim delovnim časom od 14. 5. 2007 dalje. Tožnica je od leta 2001 opravljala dela pomožnega operaterja na fotokopirnih strojih, ima končano dvoletno administrativno šolo. Tožnica se od leta 1991 zdravi zaradi psihičnih težav pri psihiatru, ki opisuje različne somatske težave, poleg tega je tudi anksiozna in depresivna.

Sodišče prve stopnje je tako predvsem ugotavljalo ali je pri tožnici zaradi navedenih psihičnih sprememb prišlo do popolne nezmožnosti za delo, kakor je ta opredeljena v 60. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) torej, da nima več preostale delovne zmožnosti in je pri njej podana I. kategorija invalidnosti. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pridobilo izvid in mnenje sodne izvedenke M.Ž.T. in naj oprlo svojo odločitev. Kakor je že bilo navedeno se pritožnica z izvedenskih mnenjem izvedenke ne strinja.

Nestrinjanje tožnice z izvedenskim mnenjem je odpravilo sodišče prve stopnje na glavni obravnavi dne 17. 9. 2010, ko je izvedenko v zvezi s tem tudi zaslišalo in je ta v celoti podala odgovore glede psihičnega stanja tožnice in v zvezi s tem delazmožnosti tožnice ob dokončnosti napadene odločbe toženke. Pritožbeno sodišče se v zvezi s tem strinja z dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje, ko je izvedensko mnenje glede stanja tožnice v celoti sprejelo in nanj odprlo tudi svojo sodbo. Po mnenju pritožbenega sodišča je izvedenka v pisnem izvidu in mnenju, posebej pa še v svoji izpovedi, strokovno, jasno in prepričljivo obrazložila zakaj meni, da zdravljenje tožnice v času postopka pred toženko še ni bilo končano, saj je zato imela podlago v izvidih lečečega psihiatra tožnice. Navedene izvide po datumih in diagnozah izvedenka podrobneje navaja v svojem izvedenskem mnenju. Iz izvidov lečečega psihiatra tožnice nedvoumno izhaja, da ta še ni sposobna za delo in je v zvezi s tem izvedenska izrecno navedla, da bi tudi sama podala enako mnenje, da tožnica za delo ni bila sposobna, da je bilo izvedensko mnenje invalidske komisije II. stopnje z dne 15. 12. 2008 pod točko 6 ustrezno, da gre pri tožnici za III. kategorijo invalidnosti z omejitvami.

Izvedenka je posebej ocenila in se opredelila tudi do izvida lečečega psihiatra z dne 25. 11. 2008 in ga tolmačila v skladu s tem, da pri tožnici ni prišlo do vsebinskega ali kvantitativnega poslabšanja v tem obdobju v primerjavi s prejšnjimi izvidi, torej izhaja iz navedenega izvida, da gre pri tožnici za začasno bolniško nezmožnost in za nadaljevanje zdravljenja. Ob tem je pomembno, da je pri tožnici 28. 10. 2008 (slab mesec pred izvidom z dne 25. 11. 2008) navedeno, da se je pri njej po zamenjavi antidepresivnega zdravila njeno razpoloženje izboljšalo. Vse navedeno tudi po prepričanju pritožbenega stališča kaže na to, da pri tožnici zdravljenje še ni bilo končano in pri njej še ni prišlo do I. kategorije invalidnosti. To izhaja tudi iz osebnega pregleda tožnice pri sodni izvedenki dne 9. 12. 2009, ko je le ta delazmožnost tožnice na ta dan ocenila, upoštevajoč hudo čustveno prizadetost tožnice zaradi sprememb na delovnem mestu in ravnanja nadrejenih, prav tako upoštevajoč spreminjajočih se pogojev dela, vendar pri tožnici psihiatrinja ni ugotovila kognitivnih motenj ali drugih motenj duševnih funkcij, ki bi ji omejevale delo pri fotokopirnem stroju.

Sodišče prve stopnje tudi ni storilo bistvene kršitve določb postopka s tem, ko ni zaslišalo lečečega psihiatra tožnice in v posledici tega nepravilno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Ni bistvene kršitve določb postopka, če sodišče ne izvede vseh dokazov, ki jih predlagajo stranke, ker sodišče samo odloči o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana (8. čl. ZPP) in zato drugih dokazov ni več potrebno izvajati. V danem primeru je sodišče prve stopnje razpolagalo z listinsko dokumentacijo, to je medicinskimi izvidi za tožnico za daljšo časovno obdobje glede katerih se je izrekla sodna izvedenka, pojasnilo je skladno z številnimi medicinskimi izvidi istega psihiatra in tudi z mnenjem invalidske komisije druge stopnje v kateri je sodeloval tudi specialist psihiater prim. F.Š.. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje, ki se nanaša na zdravstveno stanje tožnice v zadostni meri ugotovilo, da je lahko presodilo, da pri tožnici ni prišlo do takšnih sprememb v zdravstvenem stanju, da bi pri njej bila podana popolna nesposobnost za delo, kakor je opredeljeno za I. kategorijo invalidnosti v 60. čl. ZPIZ-1. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče v skladu s 353. čl. ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.

V skladu s 154. čl. ZPP v povezavi s 1. odst. 165. čl. ZPP je pritožbeno sodišče sklenilo, da tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.