Jedro

V zvezi z utemeljenostjo odstopa od pogodbe je bilo že večkrat poudarjeno, da čeprav ZVPot dopušča potrošniku alternativno možnost izbire med več jamčevalnimi zahtevki, teorija in sodna praksa zavzemata stališče, da gre pri razvezi oz. odstopu od pogodbe z vrnitvijo plačane kupnine za sekundarno možnost, če zahtevana odprava napake ni mogoča ali ni izpolnjena v primernem roku.

Izrek

I.Pritožbi se zavrneta ter se izpodbijana sklep in delna sodba potrdita.

II.Tožnik je v 15 dneh dolžan toženi stranki povrniti 653,31 EUR stroškov odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1.S sklepom in delno sodbo je sodišče prve stopnje (I.) dovolilo spremembi tožbe z dne 16. 11. 2020 in 18. 11. 2022 ter (II.) zavrnilo del toženega zahtevka, da je tožena stranka tožniku dolžna plačati 39.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 11. 9. 2019, ob istočasni vrnitvi osebnega vozila ..., tip..., številka ogrodja ... S sklepom z dne 23. 5. 2023 pa je (I.-IV.) odmerilo izvedenino izvedencu mag. A. A. in (V.) naložilo vsaki stranki, da v 15 dneh doplača predujem 167,35 EUR.

O PRITOŽBI ZOPER DELNO SODBO:

2.Tožnik v pravočasni pritožbi uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku1 (v nadaljevanju: ZPP), predlaga spremembo sodbe, da se v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno vsaj njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno sojenje. Znotraj pritožbenega roka pa je 23. 6. 2023 tožnik pritožbo še dopolnil.

Navaja, da je sodišče prve stopnje prezrlo, da je tožnik odstopil od pogodbe. Po pravočasno grajanih in tudi postopno odkritih stvarnih napakah ter po pregledu vozila je tožena stranka pogojevala, da bo izvedena posodobitev programa računalniškega sistema, iz česar izhaja, da tožena stranka na tak način niti v dodatnem roku ne bi zmogla izpolniti pogodbe, saj s tem ne bi odpravila napak na parkirnih senzorjih in karoseriji. Tožena stranka ni sprejela zamenjave vozila za novega s tožnikovim doplačilom, zato je ta utemeljeno odstopil od pogodbe. Prvi odstavek 470. člena Obligacijskega zakonika2 (v nadaljevanju: OZ) določa, da mora kupec prodajalcu pred odstopom od pogodbe pustiti primeren rok za popravilo ali zamenjavo, a vendar to določa le za izpolnitev pogodbe. Na podlagi Zakona o varstvu potrošnikov3 (v nadaljevanju: ZVPot) ima tožnik pravico izbire med jamčevalnimi zahtevki in se je odločil za odstop od pogodbe, saj je tožena stranka že ob pregledu vozila pristopila k popravilu, ne da bi tožnika seznanila z vrsto in obsegom popravila ter ustreznim načinom odprave napak na karoseriji. Tožena stranka je nameravala popraviti vozilo le v elektronskem delu s posodobitvijo računalniškega sistema in ne tudi na karoseriji, saj slednjih ni priznala in je ves čas zatrjevala, da je vozilo brezhibno.

Tožnik je toženi stranki omogočil, da vozilo pregleda, s čimer je izpolnil dolžnost po ZVPot. Ni pa dopustil ob ogledu hkrati tudi delnega popravila posodobitve, saj je tožena stranka zagotavljala, da je bilo vozilo testno in praktično novo, z malo prevoženih kilometrov, česar pravočasno grajane napake niso potrjevale. Napake je tožnik odkrival postopoma, kar je povzročilo številne nevšečnosti, ki so ovirale običajno rabo, kazale pa so na sum, da je bilo vozilo poškodovano in naknadno popravljeno. Tožena stranka je kot strokovnjak in prodajalec zatrjevala, da je vozilo brezhibno, kar pomeni, da je prikrivala napake z namenom, da bi se okoristila. Na vozilu je bilo preveč raznovrstnih napak, ki jih testno vozilo ne bi smelo imeti, kar je potrdil izvedenec. Ta ni preizkusil strešnega okna, zadnjega zatikajočega se okna in tudi ne slabega tesnjenja voznikovih vrat. Dejansko stanje v tem delu zato ni bilo popolno ugotovljeno.

Tožniku ni jasno, zakaj bi moral dopustiti poseg v vozilo, če tožena stranka ni navedla vzroka za nepravilnosti na karoserijskih delih vozila in ne ustreznega načina odprave vseh grajanih napak. Znano je, da so vsi karoserijski deli na vozilih simetrično in enakomerno poravnani. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da se je tudi izvedenec čudil, da pomanjkljivosti poravnanosti karoserijskih delov niso bile odpravljene že pred prvo registracijo. Vozilo ima hude hibe na zunanjosti, ki niso zgolj estetske, ampak tudi funkcionalno ovirajo uporabo in onemogočajo njegovo nadaljnjo prodajo zaradi slabega izgleda in nižje vrednosti. Očitno je, da je tožena stranka že ob sklenitvi pogodbe vedela za napake, ki ji glede na njeno dejavnost prodaje in servisa vozil ...ne bi mogle ostati neznane. Tožnik meni, da bi bilo sodišče prve stopnje dolžno ugotoviti pomen dejstva, da je tožena stranka vedela za napako in uporabiti 465. člen OZ namesto drugega odstavka 37. člena ZVPot. Ta ne ureja pomena dejstva, da je prodajalec vedel za napako. Tožnik poudarja, da 7. člen ZPP tožniku v kompleksnejših zadevah, kot je ta, ne nalaga upoštevanja načela sorazmernosti. Izvedenec ni ugotovil zmanjšane vrednosti spornega vozila zaradi ugotovljenih stvarnih napak, zato sodišče prve stopnje ni moglo opreti sodbe na 7. člen ZPP, da bi bilo varstvo kupčevega interesa možno doseči z lažjo sankcijo, v tem primeru s popravilom. Nameravano in nesubstancirano popravilo namreč nima ocenjene vrednosti, zato je nemogoče ugotoviti nesorazmerje. Izpodbijana sodba je zato za tožnika sodba presenečenja, saj je sodišče prve stopnje uporabilo pravno podlago (7. člen ZPP), na katero se nobena od strank v postopku ni sklicevala. S tem je bila kršena pravica tožnika do izjave.

Sodna praksa, na katero se sklicuje sodišče, za odločitev v tej zadevi ni ustrezna. VSK sodba Cpg 297/2013 se nanaša na gospodarski spor, kjer so predpisi strožji in se obstoj stvarnih napak presoja po pravilih OZ, ne pa po določbah ZVPot. V zadevi VS RS II Ips 968/93 pa je šlo za napako v lakiranju, ki je bila omejena zgolj na levi prednji blatnik, kar ni primerljivo s stanjem spornega vozila, ki je prizadeto s 17 elektronskimi napakami in neporavnanimi karoserijskimi deli po celem vozilu, vključno s streho. Res je, da je mogoče praktično vsako napako odpraviti s popravilom, a je to lahko ekonomsko neupravičeno.

Tožnik ni zlorabil pravic, saj je tožena stranka vedela za obstoj stvarnih napak, nedvomno glede nepravilne poravnanosti karoserijskih delov in posega v zadnji del spornega vozila. Tožnik je varoval lastni interes, ki je razviden iz izrecnega dogovora, da bo kupil sporno vozilo, ker je bilo zagotovljeno, da so bile na njem menjane zgolj luči za osvetlitev zadnjih registrskih tablic, zato je v njegovem interesu, da sporno vozilo nima hib, kar je življenjsko pričakovanje ob nakupu brezhibnega testnega vozila. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi v 19. točki ugotovilo obstoj stvarnih napak, ki niso neznatne, kar samo po sebi ovrže trditve tožene stranke, da je bilo sporno vozilo ob izročitvi brezhibno, po drugi strani pa to nasprotuje ugotovitvi, da ne gre za obstoj večjih stvarnih napak.

Pritožba nadalje opozarja, da je sodišče prve stopnje napačno povzelo tožnikove navedbe, da naj bi ves čas zatrjeval, da je bilo sporno vozilo pred izročitvijo poškodovano in nato v večjem obsegu popravljeno. Nikoli ni zatrjeval, da je bilo sporno vozilo poškodovano v večjem obsegu, temveč je zatrjeval, da obstaja utemeljen sum, da je bilo poškodovano in nato popravljeno. Na podlagi zagotovila B. B. se je tožnik odločil za nakup vozila, ki je bilo rabljeno šest mesecev v testne namene, kar je v očeh tožnika odražalo visoko stopnjo zanesljivosti. Na predlog tožnika je sodišče pozvalo toženo stranko, da predloži celotni računalniški izpis zgodovine vozila, a je tožena stranka zatrdila, da zgodovina za sporno vozilo ne obstaja. Tožnik je kasneje uspel pridobiti podatke iz zgodovine vozila. Tudi izvedenec je ugotovil, da je bila zgodovina vozila vodena nedosledno, prav tako je ugotovil menjavo zadnjega dela odbijača, ki je bil menjan zaradi prask, čeprav je tožena stranka zatrjevala menjavo zaradi tovarniške izboljšave, a dokaza o tem ni ponudila. Sodišče prve stopnje ni presojalo in v sodbi ni obrazložilo neskladnosti navedb tožene stranke. Iz pogodbe za izposojo testnega vozila št. ..., na podlagi katere je sporno vozilo uporabljal C. C., izhaja, da je vozilo imelo 15. 7. 2019 začetno stanje 3.210 km in končno 3.227. Iz zgodovine vozila je razviden poseg v vozilo 30. 4. 2019, ko pa je imelo vozilo prevoženih 3.230 km. Če bi sodišče prve stopnje vestno presodilo zatrjevana dejstva, bi ugotovilo, da je imelo vozilo več prevoženih kilometrov po stanju števca na dan 30. 4. 2019 kot 15. 7. 2019. Očitno je, da je bilo v sporno vozilo po stanju 3.230 prevoženih kilometrov poseženo, oba odbijača sta bila demontirana, vključno s parkirnimi senzorji, kar pojasnjujejo vdolbinice, praske in neprileganje senzorjev v ležišča. To kaže, da je tožena stranka vedela, da sporno vozilo ob izročitvi ni bilo brezhibno. Pogodbe za izposojo testnega vozila niso podpisane in ne ožigosane, čemur pa sodišče ni posvetilo pozornosti. Pogodbe o najemu testnega vozila bi se morale nanašati na stranke, ne pa na zaposlene pri tožeči stranki oziroma sorodnike ali znance, ki so med seboj povezani in zato zainteresirani za izid postopka. Vozilo pravzaprav ni bilo uporabljeno v testne namene, ampak za interne potrebe tožene stranke.

Glede napake na menjalniku tožnik v pritožbi navaja, da bi tožena stranka morala narediti posodobitev računalniškega sistema. To izhaja iz izvedeniškega mnenja, ki je ugotovilo dve tovarniški informaciji, a jih tožena stranka pred izročitvijo ni upoštevala. Tožena stranka tožniku ni podala navodil za uporabo v smeri preprečitve preprečitve blokade menjalnika.

Tožnik poudarja, da če bi bil seznanjen z vsemi naknadno opisanimi posegi in vzroki, vozila ne bi kupil. Zgodovina vozila je evidenca o posegih v vozilo, na katero se je ob prodaji oprl prodajalec tožene stranke, ko je na zahtevo tožnika predstavil dejansko stanje vozila in pri tem hote ali ne zamolčal ostale posege v vozilo. Že menjava zadnjega dela odbijača nasprotuje izrecnemu dogovoru, da v sporno vozilo ni bilo poseženo v večjem obsegu, kot je menjava luči za zadnjo registrsko tablico. Izvedenec je ugotovil, da so bili parkirni senzorji demontirani, napak, ki so v zvezi s tem, pa ni mogel datumsko ne kilometrsko opredeliti. Sodišče je glede teh napak pojasnilo, da vozilo zaradi njih ni funkcionalno, pri čemer izvedenec ni ugotovil vzroka za nedelovanje parkirnih senzorjev, vendar sodišče ni uporabilo zakonske domneve, da se šteje, da je napaka na stvari obstajala že v času izročitve, če se pojavi v šestih mesecih od izročitve.

D. D. je izpovedal, da tožnik ni dovolil, da bi se na vozilu karkoli delalo, še pokrova motorja ni dovolil odpreti, niti ni dovolil, da bi se karkoli popravilo v okviru garancije. Sodišče je prezrlo, da je tožnik uveljavljal jamstvo tožene stranke iz naslova stvarnih napak, zato je za ta postopek brezpredmetno razpravljati, ali je tožnik imel na voljo zahtevke iz garancije. Tožnik je navajal, da je način odprave napak nesprejemljiv. Izvedenec je ugotovil, da padec napetosti akumulatorja ni neposredno vplival na pojav napake avtomatskega menjalnika, ampak ravnanje voznika, lahko pa, da je tak padec vplival na pojav napak v multipleksni komunikaciji, ki lahko povzroči vrsto problemov. Izvedenec je napisal, da vzroka za padec napetosti ne pozna. Sodišče je prezrlo, da je osebje tožene stranke opravilo pregled spornega vozila z diagnostično napravo in ni ugotovilo padca napetosti akumulatorja, na drugi strani je izvedenec ugotovil malenkosten padec napetosti akumulatorja, vendar ni mogel ugotoviti vzroka zanj, saj je akumulator sicer brezhiben. Izvedenec tudi ni navedel, do kolikšnega padca napetosti mora priti, da bi se pojavile diagnosticirane napake v multipleksni komunikaciji, saj so določena nihanja električne napetosti običajna, že zaradi velike porabe elektrike pri zagonu vozila. To mora sistem tolerirati, sicer bi se napake zaradi padca napetosti pojavljale ob vsakem zagonu. Sodišče bi moralo upoštevati, da je tožnik naslednji dan po nakupu vozila odšel na morje, kar v primeru domnevno izpraznjenega akumulatorja ne bi mogel. V zaključku mnenja je izvedenec omenil padec napetosti akumulatorjev kot enega izmed vzrokov za nastanek 17 diagnosticiranih napak, kar kaže, da padec napetosti ni bil pomemben, oziroma ni bil vzrok odkritim napakam. Glede parkirnih senzorjev obstaja možnost, da ni bil priklopljen konektor na računalnik parkirnega sistema. Napake na zadnjih parkirnih senzorjih so glede na podatke v spisu očitno povezane z menjavo dela zadnjega odbijača in ne s padcem napetosti električnega toka. F. F. je izpovedal, da ne ve, v kakšnem stanju je bilo sporno vozilo ob izročitvi, da pa verjetno to ve prodajalec F. F., a te priče tožena stranka ni predlagala. Tožena stranka tako ni zadostila dokaznemu bremenu glede brezhibnosti izročenega spornega vozila, česar sodišče ni upoštevalo. Ni jasno, kako je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil diagnostični pregled opravljen, če nasprotno ugotavlja, da tožnik ni dovolil priključiti računalniškega sistema, da bi se napake videle in da bi se postavile diagnoze. Naloga izvedenca ni ugotavljati dejstva priključitve računalniškega sistema na diagnostično napravo, ampak je to naloga sodišča prve stopnje, ki se je v tem delu nepravilno oprlo na izvedensko mnenje.

Ko je bil 21. 4. 2023 narok končan, je pooblaščenec zapustil dvorano zaradi udeležbe na drugem naroku. Po zaključku tega naroka je sodišče še približno 15 minut na predlog tožene stranke izvajalo določene aktivnosti in pri tem sprejelo dodaten dokazni sklep, ki ga ni pojasnilo tožniku oz. njegovemu pooblaščencu. Tožnik ni bil sposoben razumeti nadaljevanja obravnave, kar je pri njem povzročilo živčni zlom, zato se je odpeljal v oskrbo, pooblaščenca pa pustil na sodišču brez obvestila. Tožnik je ostal po navodilu pooblaščenca v dvorani zgolj z namenom, da počaka in prevzame zapisnik, ki pa ga zaradi razburjenosti ni prevzel in ga je sodišče naknadno poslalo pooblaščencu.

Izvedeniško mnenje mag. A. A. je bilo nedopustni informativni dokaz. Šele po tem izvedeniškem mnenju je namreč tožena stranka zatrjevala konkretno nepravilno ravnanje tožnika, da ne sme znotraj ene sekunde dvakrat pritisniti start/stop tipko, sicer lahko zablokira menjalnik. Tožena stranka bi lahko in morala v okviru standarda profesionalne skrbnosti zaznati to napako še pred izvedencem, a jo je namenoma zamolčala.

Tožnik še opozarja, da tolerance oziroma standardi za vozila renault obstajajo, le da njih predložitev ni bila v interesu tožene stranke, izvedenec pa do njih očitno nima dostopa. Izpodbijana sodba ne obravnava sprednjih parkirnih senzorjev, zato je obstoj te stvarne napake v njej izostal. Pritožba še opozarja, da je tožnik dan pred nakupom opravil testno vožnjo in pri tem na poti domov uporabil avtocesto, zato je pričakoval, da bo vinjeta na spornem vozilu ostala neokrnjena, saj ni logično, da bi jo kdorkoli odstranjeval pri prodaji vozila. Vinjeta je z vozilom neločljivo spojena in se je po predpisih ne sme odstranjevati, ker s tem postane neveljavna. Tožnik je tako pričakoval ob nakupu nepoškodovano vinjeto, enako tudi, da bo dobil ob nakupu prvo pomoč, slušalke in originalne tepihe nadstandardne linije Initiale Paris, a tega v nasprotju z oglaševanjem in testiranim vozilom ni prejel, kar tudi predstavlja stvarno napako, ki je bila ugotovljena in grajana med pravdo, vendar v izpodbijani sodbi neobrazložena.

3.Tožeča stranka je na pritožbo toženca odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Najprej o očitku, da je sodišče zadnji narok za glavno obravnavo nadaljevalo tudi po zaključku naroka. Iz zapisnika glavne obravnave z dne 21. 4. 2023 je razvidno, da se je začela ob 9.00 in končala ob 10.30. Razvidno je tudi, da je pooblaščenec tožnika zapustil razpravno dvorano ob 10.16 zaradi druge obravnave in da je tožnik zapustil razpravno dvorano ob 10.28. Iz tega poteka dogodkov ni razvidno, da bi sodišče sprejelo kak dokazni sklep po končani glavni obravnavi.

6.V zvezi z utemeljenostjo odstopa od pogodbe je bilo že večkrat poudarjeno, da čeprav ZVPot dopušča potrošniku alternativno možnost izbire med več jamčevalnimi zahtevki, teorija in sodna praksa zavzemata stališče, da gre pri razvezi oz. odstopu od pogodbe z vrnitvijo plačane kupnine za sekundarno možnost, če zahtevana odprava napake ni mogoča ali ni izpolnjena v primernem roku.4 Pri zavrnitvi zahtevka se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo tudi na določbo 7. člena OZ, ki govori o prepovedi zlorabe pravice. Pritožbeno sodišče opozarja, da gre pri tem za uporabo prava, zato je neutemeljeno pritožbeno zatrjevanje, da se na to določbo ni sklicevala nobena od strank. Pritožba nasprotuje uporabi judikata VS RS II Ips 968/93, češ da tožnik, če bi šlo zgolj za napako v lakiranju, omejeno na levi prednji blatnik, ne bi odstopil od pogodbe. Pritožbeno sodišče opozarja, da bistvo navedenega judikata ni v vrsti oz. izgledu stvarne napake, ampak, da je vztrajanje pri izbiri jamčevalnega zahtevka, ki je za prodajalca težji (odstop od pogodbe), v nasprotju z načelom prepovedi zlorabe pravice, če je varstvo kupčevega interesa mogoče ustrezno doseči tudi z lažjo sankcijo (s popravilom). In temu pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. Ob tem je bilo ugotovljeno, da tožnik toženi stranki ni dal primernega roka za popravilo, ampak je takoj, ko so se začele pojavljati napake, odstopil od pogodbe in zahteval vračilo kupnine, kar je seveda (upoštevaje prej pojasnjeno) preuranjeno. Pritožba sicer govori, da je nameravala tožena stranka odpraviti le elektronske napake oz. posodobiti računalniški sistem, a vendar tudi te možnosti tožnik toženi strani ni dal, obenem pa ni mogoče vnaprej sklepati, da tožena stranka pomanjkljivosti na karoserijskih delih ne bi odpravila. Še zlasti ne, ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila tožena stranka napake karoserije in geometrije pripravljena odpraviti in se pri tem sklicevalo na prilogo A18. Če tožena stranka karoserijskih napak v roku ne bi odpravila, bi to tožniku dajalo možnost odstopa od pogodbe.

7.Tožnik v pritožbi opozarja, da izvedenec ni ugotovil vrednosti popravila in da zato ni mogoče govoriti o nesorazmerju odstopa od pogodbe. Izvedenec je glede tega na več mestih pojasnil, da bi bila nadgradnja programske opreme sorazmerno preprosta, sicer pa zaradi ugotovljenih pomanjkljivosti na karoseriji ni ugotovil manjvrednosti vozila. V zvezi s tem je pojasnil, da je te pomanjkljivosti pač treba odpraviti. Vse to pa že po naravi stvari kaže, da ne gre za zahtevnejše posege, ki bi bili nesorazmerni v razmerju do odstopa od pogodbe.

8.Kar se tiče blokade menjalnika, temu, kar je ugotovilo sodišče prve stopnje, ni kaj dodati. Ugotovljeno pomanjkljivost bi bilo povsem enostavno odpraviti s posodobitvijo programske opreme menjalnika, česar pa tožnik ni dovolil. Izvedenec je tudi potrdil, da tožena stranka vnaprej (pred pojavom napake5 ) posodobitve ni mogla naložiti. Pri tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da izvedeniško mnenje ni bilo informativni dokaz, saj je potrdilo vnaprejšnje trditve tožene stranke, da je blokada menjalnika posledica ravnanja tožnika.

9.Podobno velja za zatemnitev ekrana in drugih napak, ki jih je javljal sistem in so razvidne iz diagnostnične kartice z dne 23. 9. 2019. Izvedenec je glede teh ugotovil padec napetosti akumulatorja z 12 V na 10,09 V in še enkrat na 11,6 V, ob tem pa pojasnil, da tak padec lahko vpliva na pojav napak v multimedijski komunikaciji, kar lahko povzroči težave, saj računalniki ne komunicirajo več. Ob dejstvu, da je bil padec napetosti nedvomno ugotovljen (npr. 10. in 11. stran izvedeniškega mnenja), takšna ugotovitev pojasnjuje zatemnitev ekrana in pojav obvestil o več napakah. Kot drugo je pomembno, da je bilo ugotovljeno, da je akumulator še vedno v dobri kondiciji. Tudi po presoji pritožbenega sodišča so zato povsem življenjski razlogi za padec napetosti akumulatorja, kot jih je zapisalo sodišče prve stopnje - pregled funkcij vozila ob ugasnjenem motorju.6

10.Res je, da je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj določenih stvarnih napak na vozilu, a je hkrati ugotovilo, da bi bile določene odpravljene že s posodobitvijo programske opreme (česar tožnik ni dovolil). V zvezi s tem je izvedenec pojasnil, da se napaka, če obstaja, rešuje s tem, da se naloži nova programska oprema, in da ni pomembno, kaj se izpiše na zaslonu, ampak je treba javljeno napako preveriti in odpraviti na servisu. Namen izpopisanih sporočil je, da jih mora uporabnik upoštevati in vozilo odpeljati na servis. Pomembna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi bilo vozilo po posodobitvi sistema primerno za običajno rabo. Pomembno je tudi, kot že pojasnjeno, da je bila karoserijske napake tožena stranka pripravljena odpraviti (A18) in da bi se na servisu enostavno odpravile tudi napake parkirnih senzorjev. Vse to pa ponovno potrjuje pravilnost odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka na vračilo kupnine, ki temelji na odstopu tožnika od prodajne pogodbe, kot ukrepa, ki ga je uporabil zaradi stvarnih napak na vozilu.

11.Kar se tiče zamenjave dela zadnjega odbijača, pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje. Bistvena ugotovitev sodišča prve stopnje je namreč, da sporno vozilo ni bilo poškodovano v prometni nesreči in nato popravljeno, kar je z veliko gotovostjo potrdil izvedenec.7 Tako se izkaže za pravilen zaključek, da tudi morebitna zamenjava ne vpliva na odločitev. Tudi, če bi jo šteli za stvarno napako, bi bilo nesorazmerno, da bi na tej podlagi tožnik odstopil od pogodbe. Prav tako ne zaradi neustreznih tepihov v avtu, slušalk, prve pomoči ali manjkajoče avtocestne vinjete. Glede slednje tožnik piše o pričakovanju, da bo vinjeta nameščena na avtu, kar seveda pomeni, da posebnega dogovora o tem ni zatrjeval. Ostale navedene pomanjkljivosti pa niso take narave, da bi jih ne bilo mogoče zelo enostavno odpraviti brez odstopa od pogodbe.

12.Pritožba opozarja tudi na dejstvo, da tožena stranka ni predložila standardov za vozila ..., ker ji to ni bilo v interesu, in da teh standardov ni pridobil izvedenec. Glede tega vprašanja je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da tožnik ni predlagal pridobitve ustrezne dokumentacije od tehnične službe G. (uvoznik vozil ...).

13.Glede podatkov kilometrov v zgodovini vozila je vse potrebno pojasnil izvedenec, da pravilno časovno zaporedje predstavlja naraščajoče stanje prevoženih kilometrov v kartici posegov. Razlog je navedel v tem, da operater ne zaključi delovnega naloga in se zato podatki vnesejo z zamudo, zato se lahko zgodi, da neažurno vneseni poseg prehiti nek kasnejši ažurno vpisan poseg.

14.Glede nekaterih med pravdo uveljavljanih dodatnih napak je sodišče prve stopnje pojasnilo, da gre za napake, ki so se pojavile več kot eno leto po izročitvi vozila, zaradi česar tožena stranka zanje ne odgovarja (37.b člen ZVPot). Temu pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. V zvezi s pritožbenimi trditvami, da izvedenec ni opravil vsega dela, ki bi ga moral, je treba pojasniti, da v zvezi s tem tožnik ni ugovarjal procesne napake. Četudi pa bi izvedenec ugotovil napake v zvezi s strešnim oknom, zadnjim zatikajočim se oknom in tesnjenjem, pa bi tožnik v zvezi s tem moral dati toženi stranki rok za odpravo zatrjevanih napak, ki pa ga ni dal.

15.Ker niti uveljavljeni niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo delno sodbo (353. člen ZPP).

O PRITOŽBI ZOPER SKLEP:

16.Tožnik v pravočasni pritožbi uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge, predlaga razveljavitev sklepa in da se nagrada izvedencu za dopolnilni mnenji ne prizna.

17.Navaja, da izvedenec mag. A. A. ni primeren za izvedenca, saj nima dostopa do tehnične dokumentacije znanke ..., kar je vodilo v številne pripombe, ki ne bi bile potrebne. Izvedenec ni znal odgovoriti ali je vozilo zaradi napak zaradi neporavnanih karoserijskih del vredno manj. Nadalje opozarja pritožba na več točk, kjer izvedenec ni v celoti odgovoril na dana vprašanja. Zastavljenih nalog izvedenec ni opravil kljub dopolnitvam in zaslišanju. Izvedenec bi moral pridobiti podatke pri uvozniku ali pa bi za pomoč povprašal izvedenca H. H. Zato predlaga tožnik, da se izvedencu nagrada ne odmeri.

18.17. Izvedenec pritožbi nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

19.18. Pritožba ni utemeljena.

20.19. Ne glede na tožnikove pomisleke, je treba ugotoviti, da je izvedenec svoje delo opravil in odgovoril na potrebna strokovna vprašanja, sodišče prve stopnje pa je na tej podlagi lahko odločilo o tožbenem zahtevku. Pritožbene navedbe o nestrokovno izdelanem izvedeniškem mnenju pomenijo vsebinsko nestrinjanje z izvedeniškim mnenjem, presoja tega očitka pa ni predmet sklepa o odmeri nagrade izvedencu. Na podlagi 249. člena ZPP je namreč izvedenec upravičen do nagrade za opravljeno izvedeniško delo, tudi če sodišče njegovemu mnenju pri svoji odločitvi ne bi sledilo. Sodišče bi odmero nagrade lahko zavrnilo le, če bi bilo mnenje izdelano očitno v nasprotju s skrbnostjo dobrega strokovnjaka in na zastavljena vprašanja ne bi odgovorilo. Za tak primer v obravnavani zadevi ne gre. Ko pritožba opozarja na dokumentacijo, ki bi jo moral izvedenec dobiti pri uvozniku, pritožbeno sodišče ponavlja, kar je bilo že pojasnjeno zgoraj pri odločitvi o pritožbi zoper delno sodbo, da bi za pridobitev dokumentacije uvoznika moral tožnik podati ustrezen dokazni predlog.

21.20. Ker niti uveljavljeni niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

O STROŠKIH:

22.21. Tožnik, ki ni uspel s pritožbo, je dolžan toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo, ki znašajo 850 točk za sestavo odgovora, 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV (prvi odstavek 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP).

-------------------------------

1Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami.

2Uradni list RS, št. 83/2001, s spremembami.

3Uradni list RS, št. 20/98, s spremembami.

4Glej npr. VSL I Cp 1194/2022 in druge, podobno dr. D. Možina, Pravice kupca na podlagi stvarne napake pri prodajni pogodbi, str. 96-97.

5Ta se pred izročitvijo vozila tožniku ni pojavila.

6Izvedenec tu pojasni, da lahko izpraznjenje akumulatorja povzročijo priključeni električni porabniki ob zaustavljenem motorju, eden največjih so lahko prižgane luči ob zaustavljenem motorju.

7Iz tožbe namreč izhaja tožnikova trditev, da sta se stranki dogovorili, da vozilo pred prodajo ni bilo poškodovano.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o varstvu potrošnikov (1998) - ZVPot - člen 37, 37b, 37c Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 7

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.