Jedro

Ker tožena stranka ni ravnala v skladu s pozivom sodišča prve stopnje, saj v postavljenem roku ni predložila še enega izvoda odgovora na tožbo, sodišče prve stopnje njenega odgovora na tožbo ne bi smelo upoštevati, ampak bi moralo šteti, da tožena stranka ni odgovorila na tožbo, zato je bil izpolnjen osnovni pogoj za izdajo zamudne sodbe.

Izrek

Pritožbi se ugodi, zavrnilni del izpodbijane sodbe se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku obračunati: regres za letni dopust za leto 2011 v znesku 748,10 EUR bruto in mu po plačilu davkov izplačati neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneska od 2. 7. 2011 dalje do plačila, v presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo; plačo za mesec oktober 2011 v višini 748,10 EUR bruto in mu po plačilu davkov in prispevkov za socialno varnost izplačati neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 535,80 EUR od 19. 11. 2011 dalje do plačila, v presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo in izplačati odpravnino zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga v višini 299,24 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. 11. 2011 dalje do plačila, vse v roku 15 dni (I. točka izreka). Tožbeni zahtevek, ki se nanaša na plačilo nadurnega dela za leto 2010 v skupnem znesku 267,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2011 dalje do plačila, je zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 308,14 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka do plačila (III. točka izreka).

Zoper zavrnilni del navedene sodbe in zoper odločitev o pravdnih stroških se iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava, pritožuje tožnik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je že v vlogi z dne 27. 12. 2012 trdil, da je tožena stranka prepozno odgovorila na tožbo, zaradi česar bi sodišče prve stopnje moralo izdati zamudno sodbo. Do tožnikovega ugovora se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Glede zahtevka iz naslova regresa za letni dopust navaja, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni pojasnilo, zakaj ni upoštevalo, da je tožnik tudi neto znesek opredelil po višini. Glede zahtevka iz naslova opravljenega nadurnega dela tožnik navaja, da je sodišče prve stopnje v tem delu zmotno ugotovilo dejansko stanje. Tožnik je prepričljivo izpovedal, da ni koristil nadur, ampak letni dopust. Glede stroškovne odločitve tožnik navaja, da je upravičen do celotnih pravdnih stroškov, ker je njegov zahtevek v celoti utemeljen. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

V tem individualnem delovnem sporu tožnik od tožene stranke zahteva plačilo regresa za letni dopust za leto 2011, plačo za mesec oktober 2011, odpravnino zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ter plačilo nadur za leto 2010. Sodišče prve stopnje je tožnikovemu tožbenemu zahtevku delno ugodilo. Tožena stranka se zoper ugodilni del izpodbijane sodbe ne pritožuje, zato je ta del že postal pravnomočen in ni predmet pritožbenega preizkusa.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz citirane določbe in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožnik v pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje neutemeljeno ni upoštevalo njegovega ugovora, da je tožena stranka prepozno odgovorila na tožbo oziroma, da so v tem sporu izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe (pripravljalna vloga tožnika z dne 27. 12. 2012). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnikov pritožbeni očitek utemeljen.

Po prvem odstavku 106. člena ZPP se morajo vloge, ki jih je treba vročiti nasprotni stranki, izročiti sodišču v toliko izvodih, kolikor jih je treba za sodišče in nasprotno stranko, ter v taki obliki, da jih sodišče lahko vroči. To velja tudi za priloge. Če vložnik ne vloži zadostnega števila izvodov vloge ali prilog, mu sodišče naloži, naj v določenem roku to stori, in če vložnik ne ravna po tem nalogu, ZPP kot sankcijo določa zavrženje vloge (šesti odstavek 108. člena ZPP).

Iz spisovnih podatkov izhaja, da je tožena stranka v predmetni zadevi pravočasno (tj. dne 25. 2. 2012) podala odgovor na tožbo v enem izvodu. Sodišče prve stopnje jo je s sklepom z dne 28. 2. 2012 pozvalo na predložitev odgovora na tožbo v dveh izvodih. V ta namen ji je določilo rok 8 dni. Hkrati je toženo stranko opozorilo na posledice, v kolikor ne bi ravnala skladno s pozivom sodišča. Sklep z dne 28. 2. 2012 je bil toženi stranki vročen 9. 3. 2012 (vročilnica je pripeta k l. št. 12 spisa). Rok za predložitev še enega izvoda odgovora na tožbo se je tako iztekel 19. 3. 2012 (ponedeljek). Tožena stranka je dne 21. 3. 2012 (pisemska ovojnica je pripeta k l. št. 14 spisa) posredovala sodišču prve stopnje še en izvod odgovora na tožbo, kar je po izteku roka, ki ga je določilo sodišče prve stopnje v citiranem sklepu, zato ga sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati. Vrhovno sodišče RS je že zavzelo stališče, da je rok, ki ga določi sodišče stranki za opravo konkretnega procesnega dejanja, prekluzivne narave (sodba in sklep opr. št. II Ips 641/2007). ZPP v tretjem odstavku 110. člena namreč določa, da so ti roki podaljšljivi, vendar pa se mora takšno podaljšanje roka predlagati pred iztekom določenega roka. Iz spisa ne izhaja, da bi tožena stranka zaprosila sodišče prve stopnje za podaljšanje roka za predložitev še enega izvoda odgovora na tožbo. Ker tožena stranka ni ravnala v skladu s pozivom v sklepu z dne 28. 2. 2012, saj v postavljenem roku ni predložila še enega izvoda odgovora na pritožbo, sodišče prve stopnje njenega odgovora na tožbo ne bi smelo upoštevati. Podobno stališče je pritožbeno sodišče že zavzelo v svoji odločbi, opr. št. Pdp 714/2010 z dne 2. 9. 2010. Tako je potrebno šteti, da tožena stranka ni odgovorila na tožbo, zato je bil izpolnjen osnovni pogoj za izdajo zamudne sodbe. ZPP v 318. členu ureja zamudno sodbo in določa, da če tožena stranka v roku iz 277. člena tega zakona ne odgovori na tožbo, izda sodišče sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku (zamudna sodba), če so izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor; 2. da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena tega zakona); 3. da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi; 4. da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana.

Sodišče prve stopnje navedenih določb ZPP ni ustrezno upoštevalo, to pa je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve (prvi odstavek 339. člena ZPP v zvezi s 318. členom ZPP), zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijani (zavrnilni) del sodbe razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnje odločanje (354. člen ZPP). Ugotovilo je namreč, da kršitve postopka glede na njeno naravo ne more samo odpraviti.

V posledici razveljavitve izpodbijane odločitve se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo s presojo ostalih pritožbenih očitkov.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, ali so bili izpolnjeni vsi pogoji, ki jih ZPP v prvem odstavku 318. člena določa za izdajo zamudne sodbe ter nato o tožbenem zahtevku (v razveljavljenem obsegu) ponovno odločiti. Z ozirom na navedeno bo moralo sodišče prve stopnje, ob upoštevanju uspeha pravdnih strank v tem sporu, ponovno odločiti o pravdnih stroških. Pri tem bo moralo upoštevati, da je odločitev o tem, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 308,14 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka izpodbijane sodbe), že postala pravnomočna.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.