Jedro

Negativni učinek materialne pravnomočnosti se nanaša na vsebinske sodne odločbe, s katerimi je odločeno o (ne)utemeljenosti tožbenih zahtevkov in o obstoju v pobot ugovarjanih terjatev. Zato ugovor o že pravnomočno razsojeni stvari ne velja za sklepe, ki so le procesne narave, saj z njimi ni vsebinsko odločeno o stvari, temveč je zavrnjena sama zahteva za sodno varstvo (in ne tožbeni zahtevek) zaradi različnih formalnih razlogov.

Toženca članstvo v zadrugi ni upravičevalo za izključno rabo opreme tožnice. Ni pravno pomembna zatrjevana okoliščina, da ni uporabljal vseh delov opreme, saj zadostuje možnost, da jih uporablja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec zaradi neupravičene uporabe tožničine opreme za sirarno plačati 7.343,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 8. 2000 dalje do plačila in tožnici povrniti sorazmeren del odmerjenih pravdnih stroškov, presežni tožbeni zahtevek pa zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je toženčevi pritožbi v manjšem delu ugodilo in prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je tek zakonskih zamudnih obresti od prisojene glavnice omejilo na čas, ko dosežejo glavnico, sicer pa je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Toženec v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja vse revizijske razloge in predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve oziroma druge stopnje. Vztraja pri svojih stališčih, da tožnica kljub vpisu v sodni register ne obstaja, ker nima dovolj potrebnih rejcev koz niti članov, da bi spor morala reševati arbitraža, kot to določajo pravila zadruge, ter utemeljuje, da in zakaj ga je kljub izključitvi še šteti za člana zadruge. Nepravilni so razlogi pritožbenega sodišča, da je neutemeljen ugovor že razsojene stvari in tudi ugovor zastaranja. Toženec vztraja na pritožbenem ugovoru, da tožnica ni imela pooblastila za vodenje te pravde in zatrjuje, da se pritožbeno sodišče do tega ni opredelilo. Ne strinja se z razlogi sodišč, da je šlo za uporabo opreme za sirarno brez pravne podlage. Glede na to, da so ga izključili v letu 1996, za čas do izključitve ni dolžan plačati amortizacije, za kasneje pa tudi ne, ker mu ni bil vrnjen članski prispevek, zaradi česar je še vedno član zadruge. Iz razlogov pritožbene sodbe ne izhaja, zakaj ne sprejema pritožbenega ugovora proti višini amortizacije. Zato toženec tudi v reviziji ponavlja, da je šlo za iztrošene stvari, zato amortizacija ne more biti tako visoka, da nekaterih delov opreme ni uporabljal, da se z izvedenskim mnenjem ni strinjal, sodišče pa predlogu za postavitev drugega izvedenca ni ugodilo in je s tem kršilo načelo enakega obravnavanja. Izvedenka ni preverila listin, ki so bile podlaga izračunu amortizacije, zaradi česar je toženec predlagal ustrezno dopolnitev izvedenskega mnenja.

4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo z omejenimi razlogi izpodbijanja v primerjavi s pritožbo kot rednim pravnim sredstvom. Med omejitve spada tudi določba 1. točke prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), da revizije (med drugim) ni mogoče vložiti zaradi kršitve, ki se nanaša na pristojnost arbitraže. Vprašanje, ali je v konkretni zadevi iz tega razloga treba tožbo zavreči, kot se je branil toženec, je procesne narave, kršitev teh pravil pa je lažje narave in kot taka izključena iz dovoljenih revizijskih razlogov. Zato toženec ne mora izpodbijati razloga pritožbenega sodišča, da določba pravil zadruge o arbitražnem reševanju sporov za toženca kot nečlana ne velja.

7. Zmotno je revizijsko stališče, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do vseh toženčevih pritožbenih ugovorov. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP se je pritožbeno sodišče dolžno opredeliti le do tistih navedb v pritožbi, ki so odločilnega pomena. To je tudi storilo, nato pa dodalo, da se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na razloge prvostopenjske sodbe. Taki razlogi po presoji revizijskega sodišča v konkretni zadevi zadostujejo, saj med odločilne navedbe pritožbe ni mogoče uvrstiti tudi očitno neutemeljenih navedb, npr. pritožbeno uveljavljane in v reviziji ponovljene trditve, da bi moralo sodišče ugoditi toženčevemu dokaznemu predlogu za postavitev drugega izvedenca. Toženec tega ni predlagal niti v pisnih pripombah na izvedensko mnenje niti ustno na obravnavi, ko je izvedenka ekonomske stroke dopolnjevala mnenje.

8. Iz dejanskih ugotovitev obeh sodišč in skladnih navedb pravdnih strank izhaja, da je bil toženec v letu 1992 med ustanovnimi člani zadruge, da je dal na razpolago svoj poslovni prostor (garažo), v katerega so namestili opremo za izdelavo kozjega sira, da pa je že v maju 1994 prišlo do večjega spora med tožencem in direktorjem tožnice ter je od takrat dalje le toženec uporabljal tožničino opremo. V letu 1996 je bil izključen iz zadruge. Istega leta je bila vložena tožba, s katero je tožnica med drugim zahtevala tudi plačilo takoimenovane uporabnine za opremo, toženec z nasprotnim tožbenim zahtevkom pa plačilo najemnine za svoj poslovni prostor. O obeh zahtevkih je sodišče prve stopnje v prvem sojenju odločilo tako, da je vsakemu od njiju le delno ugodilo, delno pa ju je zavrnilo. Toženec je v pritožbenem postopku delno uspel, ker je pritožbeno sodišče ocenilo, da mora višino amortizacije izračunati izvedenec, zaradi česar je bila prvostopenjska sodba v prisodilnem delu tožbenega zahtevka razveljavljena in zadeva v tem obsegu vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnica pa je pritožbenem postopku delno uspela tako, da je pritožbeno sodišče delno znižalo prisojeni znesek, ki ga je morala kot najemnino za poslovni prostor plačati tožencu. V ponovljenem sojenju je toženec ugovarjal nepravilnosti v zvezi s pooblastilom tožnice, tožnica pa je zamudila s posebnim sklepom določen rok za predložitev pooblastila tožnice svojemu direktorju za vložitev tožbe. Zato je prvostopenjsko sodišče s sklepom s 4. 10. 1999 zavrglo tožbo s tožbenim zahtevkom za plačilo takoimenovane uporabnine za opremo (za čas od maja 1994 do 1997). Tožnica s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje ni uspela, pritožbi proti sklepu o zavrnitvi tega predloga in proti sklepu o zavrženju tožbe pa je pritožbeno sodišče zavrnilo s sklepom z 12. 7. 2000. Tožnica je novo tožbo za plačilo uporabnine vložila 25. 8. 2000. 9. Revizijsko sodišče je podatke iz prejšnje pravde podrobneje povzelo zaradi toženčevega vztrajanja pri ugovoru o že pravnomočno razsojeni stvari. Ena od posledic pravnomočnosti sodbe je procesna ovira za ponovno odločanje o isti stvari. Gre za negativni učinek materialne pravnomočnosti(1). Pravilo o objektivnih mejah pravnomočnosti iz 319. člena ZPP se nanaša na odločitve o tožbenem zahtevku, o nasprotnem tožbenem zahtevku in o pobotnem ugovoru. Gre za odločitve iz tretjega odstavka 324. člena ZPP, torej iz samega izreka sodbe o tem, ali in koliko se ugodi ali zavrne posamezne zahtevke glede glavnih in stranskih terjatev ter o (ne)obstoju v pobot ugovarjanih terjatev. Taka opredelitev pomeni vsebinsko odločanje o navedenih zahtevkih pravdnih strank. Zato se negativni učinek materialne pravnomočnosti nanaša na vsebinske sodne odločbe, s katerimi je odločeno o (ne)utemeljenosti tožbenih zahtevkov in o obstoju v pobot ugovarjanih terjatev. Ali z drugimi besedami: ugovor o že pravnomočno razsojeni stvari ne velja za sklepe, ki so le procesne narave, saj z njimi ni vsebinsko odločeno o stvari, temveč je zavrnjena sama zahteva za sodno varstvo (in ne tožbeni zahtevek) zaradi različnih formalnih razlogov (pomanjkanje sodne pristojnosti, pomanjkanje pravnega interesa za vložitev tožbe, zamuda prekluzivnih rokov za vložitev tožbe, nepravilnosti pri zastopanju in pooblastilih, res iudicata, litispedenca...). Sklep iz prejšnje pravde o zavrženju tožbe zaradi neizkazanosti pooblastila direktorju tožnice za vložitev tožbe (kot so to zahtevala zadružna pravila) ni vsebinska odločitev o (ne)utemeljenosti tožbenega zahtevka za plačilo koristi od uporabe tuje stvari. Zato ta sodna odločba ne pomeni procesne ovire za odločanje o tudi v sedanji tožbi uveljavljanem tožbenem zahtevku za plačilo koristi zaradi neupravičene uporabe.

10. Podatki prejšnjega spora, povzeti v točki 8 te sodbe, pritrjujejo tudi presoji obeh sodišč, da ni prišlo do zastaranja vtoževane terjatve. Vložitev prve tožbe v letu 1996 je v skladu s 388. členom Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika) pretrgala zastaranje terjatve za plačilo koristi od uporabe opreme tožnice od leta 1994 dalje. Sklep o zavrženju te tožbe je postal pravnomočen 12. 7. 2000 (z zavrnitvijo pritožbe proti temu sklepu). Ker je tožnica novo tožbo za plačilo iste terjatve (in na novo še za leta 1997 do 2000) vložila že 25. 8. 2000, torej prej kot v treh mesecih, se v skladu 390. členom ZOR šteje, da je bila zastaranje pretrgano že z vložitvijo prve tožbe.

11. Pravna podlaga vtoževane terjatve je v 219. členu ZOR, po katerem lahko v primeru, če nekdo tujo stvar uporablja v svojo korist, imetnik te stvari od njega zahteva nadomestitev koristi, ki jo je imel od uporabe. Toženec meni, da ne gre za neupravičeno uporabo, saj pravno podlago za svojo uporabo vidi v dejstvu, da je bil vsaj do leta 1996 član zadruge, po izključitvi pa da ga je še vedno šteti za člana, ker ni dobil vrnjenega članskega prispevka. Revizijsko sodišče pojasnjuje, da toženca članstvo v zadrugi ni upravičevalo za izključno rabo opreme tožnice. Do take izključne rabe toženca je prišlo v maju 1994, kar v postopku ni bilo sporno. Nevrnitev plačanih prispevkov ne vpliva na veljavnost izključitve toženca iz zadruge, saj kaj takega iz zadružnih pravil ne izhaja.

12. V postopku ni bilo sporno, da se kot merilo za izračun koristi upošteva amortizacija opreme, ki jo je toženec uporabljal, sporen pa je bil sam izračun. Revizijsko sodišče pojasnjuje, da revizijska trditev, da naj toženec ne bi uporabljal vseh delov opreme, presega dejanske ugotovitve prvostopenjske sodbe in je zato v nasprotju s prepovedjo iz tretjega odstavka 370. člena ZPP. Kljub temu pojasnjuje, da za odločitev o tožbenem zahtevku zatrjevana okoliščina ni pomembna, saj zadostuje možnost, da je uporabljal tudi te dele. Revizijsko sodišče je že pojasnilo, da sklicevanje pritožbenega sodišča na razloge prvostopenjske sodbe zadostuje, na tem mestu pa pojasnjuje, da gre tudi za materialnopravno pravilne razloge. Le zaradi revizijskega vztrajanja še odgovarja, da je izvedenka na naroku odgovorila na toženčev ugovor o zatrjevano stari opremi, da je tudi videla nek dokument, sodišče pa je glede na toženčev predlog za dopolnitev mnenja zaradi pridobitve originalnih računov v razlogih sodbe opozorilo na dokument pod prilogo A31, to je aneks z 2. 12. 1993 k pogodbi o kompletiranju sirarne z 10. 4. 1993, iz katerega je razvidna tudi skupna vrednost celotne nabavljene opreme.

13. Pritožbeno sodišče je pravilno pritrdilo razlogom prvostopenjskega sodišča, da tožnica dejansko obstaja, da je vpisana v sodni register in kako še sedaj dejansko deluje (obširni razlogi na tretji in četrti strani prvostopenjske sodbe). Po pravilnih razlogih pritožbenega sodišča toženec nasprotnega ni dokazal, dejanskega delovanja tožnice pa v sedanji fazi postopka ne more več izpodbijati. Presoja obeh sodišč, da ima direktor tožnice tudi s pravili zadruge skladno in izkazano pooblastilo za to pravdo ter da enako velja za pooblaščenca tožnice, ustreza vsebini samega pooblastila ter ostalih vpogledanih listin (razlogi na koncu tretje in začetku četrte strani prvostopenjske sodbe). Zato v postopku ni prišlo do nakazanih procesnih kršitev iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

14. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo toženčevo neutemeljeno revizijo z njegovimi priglašenimi revizijskimi stroški vred.

Op. št. (1): Več Wedam - Lukić v Ude et alt.: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, tretja knjiga, stran 148, GV Založba, Ljubljana 2009