Jedro

Čeprav je bilo toženčevo dejanje storjeno kot reakcija na tožnikovo zaklepanje vrat, toženec s tem dejanjem ni vzpostavil prejšnjega stanja posesti, ko je lahko neovirano vstopal v klet in garažo. In ker tudi sicer ni bilo neposredno usmerjeno v vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja, ne predstavlja dejanje samopomoči, marveč motenje posesti.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijani del sklepa prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženec motil tožnikovo soposest kleti in garaže na parc.štev. 62 k.o. Č. in dovozne poti do te garaže tako, da je pred vrata postavil svoj osebni avtomobil, nato pa še traktorsko brano - kultivator.

Ugotovilo je tudi, da je toženec motil tožnikovo posest omenjene kleti in garaže s tem, da je v garažo postavil les za oboj balkona, v klet pa rožo. Tožencu je naložilo vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja in mu prepovedalo nadaljnje motenje posesti. Višji zahtevek je zavrnilo, izdalo pa je tudi začasno odredbo, s katero je tožencu naložilo, da mora odstraniti traktorsko brano. Končno je toženca še zavezalo, da mora tožniku povrniti 69.924,00 SIT stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 17.12.1998 dalje.

Zoper ugoditveni del sklepa o motenju posesti se zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožuje toženec in navaja, da spadata garaža in klet v zaščiteno kmetijo, katere prevzemnik je on. Vseskozi je bil tudi soposestnik sporne kleti, saj jo je uporabljal skupaj s tožnikom vse do 22.9.1998, ko je tožnik zaklenil vrata. Od tedaj dalje teh prostorov ni mogel več uporabljati. Zgolj zato je pred vrata postavil kultivator. Ker pa mu tožnik vrat kljub temu ni hotel odkleniti, je uporabil samopomoč v skladu s 76. členom Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR). To sicer ni bilo v 30-dnevnem roku, pač pa v roku enega leta od dneva, ko je motenje nastalo. Rožo je moral postaviti v klet, ker bi sicer zmrznila, saj so bile takrat že nizke temperature. Meni, da je kot solastnik in soposestnik upravičen shranjevati v kleti vse, kar se običajno shranjuje v takih prostorih.

Pritožba ni utemeljena.

Brez pomena je pritožbeno sklicevanje na dejstvo, da sta sporna klet in garaža v sklopu zaščitene kmetije ter da je toženec njen prevzemnik. Sodišče daje namreč posestno varstvo le glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje, ne da bi pri tem upoštevalo pravico do posesti, pravni naslov posesti in dobrovernost posestnika (78. člen ZTLR). Jalova je tudi pritožbena trditev, da je bil toženec ves čas soposestnik sporne kleti. To je namreč ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Zahtevku za odstranitev traktorske brane pa je ugodilo zato, ker je toženec s postavitvijo te brane tožniku onemogočil dotedanji način izvrševanja dejanske oblasti na kleti in garaži ter zemljišču pred vrati (80. člen ZTLR). Dejanje je tudi pravilno pravno kvalificiralo kot motenje posesti in ne kot samopomoč. Čeprav je bilo storjeno kot reakcija na tožnikovo zaklepanje vrat, toženec namreč s tem dejanjem ni vzpostavil prejšnjega stanja soposesti, ko je lahko neovirano vstopal v klet in garažo (dejanje je bilo tudi tako, da ni bilo neposredno usmerjeno v vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja). Vstop mu je bil še naprej onemogočen (oz. vsaj oviran), saj so ostala vrata zaklenjena. Edini učinek tega dejanja je bil zato v tem, da je bil tudi tožniku onemogočen (oz. vsaj oviran) vstop v klet in garažo, s tem pa seveda motena njegova soposest na teh prostorih.

Ker si torej toženec z omenjenim dejanjem ni priboril odvzete soposesti (dejanje ni vzpostavilo prejšnjega posestnega stanja niti ni bilo po svoji naravi neposredno usmerjeno v vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja), je postal tožnik izključni posestnik kleti in garaže. Resda je tožencu nato s samopomočjo uspelo priti v sporna prostora, vendar prepozno. Tožnikova posest (čeprav viciozna) se je z iztekom 30-dnevnega subjektivnega roka iz 77. člena ZTLR do takrat že umirila (kar pomeni, da ni bila več izpostavljena toženčevi posestni tožbi ali njegovi pravici do samopomoči). Objektivni rok enega leta, na katerega se sklicuje v pritožbi, pride namreč v poštev le v primeru, če subjektivni rok sploh še ni začel teči, ali če bi se iztekel po izteku objektivnega roka (77. člen ZTLR).

Ker je torej sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje povsem pravilno uporabilo materialno pravo in ker tudi ni zagrešilo nobene take kršitve v postopku, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo izpodbijani del sklepa prve stopnje (2. točka 380. člena Zakona o pravdnem postopku).