Jedro

Glede na to, da se davki in prispevki obračunajo po stopnji, ki velja v času izplačila in da je davčna obremenitev odvisna tudi od osebnih razmer zavezanca, ki se spreminjajo, bi bilo nepravilno, če bi sodba sodišča prve stopnje navajala konkretne zneske davkov in prispevkov ,

ki jih mora tožena stranka za tožnika obračunati in vplačati.

Ker rok izplačilo pogodbene kazni v primeru nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ni določen, je bila tožena stranka v zamudi šele od vložitve tožbe dalje, upoštevaje, da je tožnik prehodno ni opomnil na plačilo.

Izrek

Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se v celoti na novo glasi: „Tožena stranka E. d.o.o., na naslovu ..., je dolžna tožeči stranki V.Ž., na naslovu … : za januar 2005 obračunati bruto plačo v znesku 16,58 EUR, od navedenega zneska obračunati ter plačati z zakonom določene prispevke za socialno varnost ter davek od osebnih prejemkov in tožeči stranki izplačati neto znesek, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 2. 7. 2006 dalje do plačila, za februar 2005 obračunati bruto plačo v znesku 258,38 EUR, od navedenega zneska obračunati ter plačati z zakonom določene prispevke za socialno varnost ter davek od osebnih prejemkov in tožeči stranki izplačati neto znesek, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 2. 7. 2006 dalje do plačila, za marec 2005 obračunati bruto plačo v znesku 976,98 EUR, od navedenega zneska obračunati ter plačati z zakonom določene prispevke za socialno varnost ter davek od osebnih prejemkov in tožeči stranki izplačati neto znesek, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 2. 7. 2006 dalje do plačila, za april 2005 obračunati bruto plačo v znesku 690,62 EUR, od navedenega zneska obračunati ter plačati z zakonom določene prispevke za socialno varnost ter davek od osebnih prejemkov in tožeči stranki izplačati neto znesek, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 2. 7. 2006 dalje do plačila, za maj 2005 obračunati bruto plačo v znesku 292,99 EUR, od navedenega zneska obračunati ter plačati z zakonom določene prispevke za socialno varnost ter davek od osebnih prejemkov in tožeči stranki izplačati neto znesek, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2006 dalje do plačila, za junij 2005 obračunati bruto plačo v znesku 270,38 EUR, od navedenega zneska obračunati ter plačati z zakonom določene prispevke za socialno varnost ter davek od osebnih prejemkov in tožeči stranki izplačati neto znesek, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2006 dalje do plačila, obračunati pogodbeno kazen v bruto znesku 3.849,11 EUR, od navedenega zneska obračunati in plačati davke in prispevke, tožeči stranki pa plačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 2. 7. 2009 dalje do plačila, višji obrestni zahtevek (za čas od 2. 7. 2006 do 1. 7. 2009) pa se zavrne, obračunati regres za letni dopust za leto 2005 v znesku 593,66 EUR in ji pripadajoči neto znesek izplačati z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto regresa, ki tečejo od 2. 7. 2006 do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.288,71 EUR, v roku 15 dni od vročitve sklepa in sodbe, do takrat brez obresti, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo.“ V preostalem se pritožbi zavrneta in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom ustavilo postopek glede plačila prevoznih stroškov v znesku 224,77 EUR. Z izpodbijano sodbo je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati za obdobje od januarja 2005 do junija 2005 bruto plačo v posameznih mesečnih bruto zneskih in neto zneskih, kot so razvidni iz izreka sodbe ter od bruto zneskov plačati davke in prispevke, neto znesek pa tožeči stranki izplačati skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 2. 7. 2006 do 31. 12. 2006 tolarski protivrednosti, od 1. 1. 2007 pa v eurih. Razsodilo je tudi, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki obračunati pogodbeno kazen v bruto znesku 3.849,11 EUR, od tega zneska plačati pripadajoče prispevke ter toženi izplačati neto znesek 2.886,83 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tolarske protivrednosti neto zneska, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2006 dalje. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati tudi regres za letni dopust za leto 2005 v znesku 593,66 EUR in ji pripadajoči neto znesek izplačati z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2006 dalje do plačila, vse v roku 15 dni. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 1.533,80 EUR, v roku 15 dni od vročitve sklepa in sodbe, do takrat brez obresti, v primeru zamude do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi pod izvršbo. Tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

Tožnik izpodbija odločitev sodišča prve stopnje glede stroškov postopka, pri čemer uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da mu prizna še ostale priglašene stroške postopka. Opozarja, da sodišče prve stopnje tožeči stranki ni priznalo pravdnih stroškov v znesku 1.878,40 EUR, skupaj z DDV 2.254,08 EUR oz. ji ni priznalo: celotne nagrade za preizkus pravnega sredstva v skladu s tarifno številko 2010 v znesku 315,00 EUR. Navedena nagrada pripada za izvensodne storitve, v skladu s tarifno številko 2100, del nagrade za postopek v znesku 62,40 EUR po tarifni številki 3100, saj je sodišče priznalo nagrado v znesku 347,10 EUR, kar pomeni da je kot vrednost predmeta spora upoštevan znesek 7.003,24 EUR, namesto da bi upoštevalo znesek 12.550,00 EUR. Tožeča stranka je namreč zahtevala plačilo takšnega zneska - 12.550,00 EUR s pripadki in zato bi moralo sodišče prve stopnje tudi od tega zneska odmeriti nagrado, celotne nagrade za narok dne 3. 11. 2009 in 1. 12. 2009 po tarifni številki 3102, v znesku dvakrat po 349,20 EUR in celotne nagrade za narok 9. 3. 2010 po tarifni številki 3102 v znesku 320,00 EUR, prav tako dela nagrade oz. stroškov za kilometrino v skladu s tarifno številko 6003 v znesku 59,20 EUR, in sicer za naroke 3. 11., 1. 12. in 9. 3. 2010, saj je na glavno obravnavo pristopil pooblaščenec tožeče stranke iz Maribora, na zadnji narok dne 1. 6. 2010 pa substitut iz Murske Sobote. Glede na navedeno pripadajo tudi stroški, ki so njegovemu pooblaščencu nastali s prihodom na sodišče, pri čemer znaša razdalja med Maribor in Mursko Soboto 60 km in ne 50 km, kot je to sodišče zmotno štelo in ugotovilo, da je prišel na narok samo dvakrat, prav tako pa bi mu morali priznati tudi celotne stroške za takso v znesku 423,00 EUR, ki je plačala ob vložitvi tožbe. Sodišče o priglašenem strošku ni odločilo oz. ga ni priznalo. Priglaša stroške pritožbe.

Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe in sicer glede prikrajšanja pri nadomestilih plače in glede pogodbene kazni, pri čemer uveljavlja vse pritožbene razloge ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi v tem delu ugodi, sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede pogodbene kazni meni, da je sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek, kot ga je tožeča stranka sicer postavila po prejemu izvedeniškega mnenja, kjer je terjala pogodbeno kazen v višini 3.849,11 EUR, od tega zneska plačilo akontacije dohodnine in izplačilo neto zneska z obrestmi za nazaj. Sodišče prve stopnje pa je razsodilo, da mora tožena stranka obračunati pogodbeno kazen v enakem znesku, od navedenega zneska obračunati in plačati davke oz. prispevke in tožeči stranki izplačati 2.886,83 EUR neto, kar je enako, kot ga je tožeča stranka terjala po odbitku davka, sodišče pa je dodalo, da mora tožena stranka plačati tudi prispevke, torej gre sodbo razumeti tako, da naj plača ali eno ali drugo, torej ali prispevke ali davke ali pa oboje skupaj. Glede prisojenih obresti navaja, da pripadajo tožeči stranki šele od dneva vložitve tožbe dalje, od 2. 7. 2009, ne pa od leta 2006 in 2007. Opozarja, da je vtoževala znesek skupno 12.550,25 EUR, uspela je le v višini 55,58 %, sodišče pa delnega uspeha ni upoštevalo. Tožena stranka je tudi ugovarjala obračunani višini in pravni podlagi terjanih plač oz. prikrajšanj. Izvedeniško mnenje je pokazalo drugačne zneske, dopolnjeno spet drugačne. Ker je potrebno od plače oz. nadomestil plač plačati prispevke in davek, tožena stranka ni mogla pristati na obračun, kot ga je prvotno izdelal izvedenec glede plač. Izvedenec tudi ni upošteval pravilne osnove za izračun nadomestila, na kar je tožena stranka opozorila. Opozarja, da ni sama kriva za sodni spor, saj je tožniku ponudila 4.000,00 EUR, torej le malo manj, kot je bilo razsojeno. Sodna praksa je že sprejela stališče, da obresti od pogodbenih kazni pripadajo šele od trenutka vložitve tožbe, ne pa za nazaj od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Prvo stopnjo sodišče bi to moralo upoštevati.

Pritožba tožene stranke je utemeljena, pritožba tožnika ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; v nadaljevanju: ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava.

K pritožbi tožene stranke: Splošna kolektivna pogodba za gospodarske dejavnosti (Uradni list 40/97, s spremembami; SKPgd), je v 1. odstavku 43. člena določala, da plačo delavca sestavlja: osnovna plača, dodatki (46. in 47. člen), del plače na podlagi doseganja delovne uspešnosti (45. člen) ter del plače iz naslova uspešnosti poslovanja (49. člen). Po 2. odstavku 43. člena delavec in delodajalec v pogodbi o zaposlitvi določita znesek osnovne plače delavca v tolarjih in dodatno v obliki, ki omogoča preračun v vsakokratno tolarsko vrednost, po 3. odstavku 43. člena pa osnovna plača delavca za poln delovni čas, vnaprej določene delovne rezultate in normalne delovne pogoje, s katerimi je bil delavec seznanjen pred sklenitvijo delovnega razmerja oziroma pred razporeditvijo, ne more biti nižja od izhodiščne plače, določene v tarifni prilogi te pogodbe.

Po pogodbi o zaposlitvi tožnika z dne 27. 12. 2004 (priloga A2) je bilo v 11. členu določeno, da osnovna plača delavca na delovnem mestu po tej pogodbi, glede na pričakovane delovne rezultate ob normalnih pogojih dela znaša 329.120,00 SIT. Nadalje je v 11. členu določeno, da se izhodiščna plača spreminja v skladu s spremembo tarifnega sistema SKPgd, kolektivne pogodbe gradbenih dejavnosti, zakonskih predpisov ter splošnih aktov podjetja, ki določajo spremembe plač. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka v spornem obdobju od januarja 2005 do junija 2005 tožniku obračunavala nižjo osnovno bruto plačo, kot je bilo določeno s pogodbo o zaposlitvi. Svojo odločitev je oprlo na ugotovitve imenovanega izvedenca ekonomske stroke za področje finančne in računovodske stroke F.P., univ. dipl. ekon., ki je razlike izračunal ob upoštevanju osnovne plače po pogodbi ter osnovne plače, ki jo je tožena stranka obračunavala od urne postavke, pri čemer je izvedenec ugotovil, da je bila urna postavka, določena v pogodbi o zaposlitvi, višja od tiste, ki jo je pri obračunu plače upoštevala tožena stranka. Izvedenec je pri izračunu tudi pravilno upošteval tožnikovo bolniško odsotnost ter osnovo za to obdobje odmerjal od plače in nadomestil iz leta 2004, pri čemer je v dopolnitvi izvedeniškega mnenja z dne 20. 4. 2010 pojasnil, da je pri izračunu plač tožnika za bolniško nad 30 dni upošteval Pravilnika o obračunu bruto nadomestil plač med začasno zadržanostjo od dela v breme obveznega zavarovanja (Uradni list RS, št. 130/04), ki v prvem odstavku 9. člena določa, da je osnova za nadomestilo delavčeva plača in nadomestila, izplačana v koledarskem letu pred letom, v katerem je nastala začasna zadržanost od dela oziroma povprečna osnova za plačilo prispevkov v koledarskem letu pred letom, v katerem je nastala začasna zadržanost z dela. Razen pavšalnih in nekonkretiziranih očitkov tožena stranka v ničemer argumentirano ne izpodbija ugotovitev izvedenca, zato so njene pritožbene navedbe v tem delu neutemeljene.

V okviru presoje pravilen uporabe materialnega prava pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku prisodilo ob ugotovljenih bruto zneskih tudi neto zneske razlik v plači. Po določbi 2. odstavka 353. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/2006, 24/08-ZDDKIS, 125/08; v nadaljevanju: ZDavP-2) mora namreč zavezanec za prispevke za socialno varnost iz drugega in tretjega odstavka 352. člena predložiti obračun davčnih odtegljajev davčnemu organu in plačati prispevke za socialno varnost v roku, kot je določen za akontacijo dohodnine od dohodkov, od katerih se plačujejo prispevki za socialno varnost. V enakem roku mora plačnik davka predložiti tudi davčnemu zavezancu (zavarovancu) podatke iz obračuna davčnih odtegljajev o dohodku, od katerih se plačujejo prispevki za socialno varnost, o odtegnjenih in plačanih prispevkih za socialno varnost ter druge podatke, ki vplivajo na višino prispevkov za socialno varnost. Obračunavanje in plačevanje ter stopnjo prispevkov urejata Zakon o prispevkih za socialno varnost (Uradni list RS, št. 5/96 – 81/2000; ZPSV) in Zakon o dohodnini (Uradni list RS, št. 117/2006, s spremembami; ZDoh-2). Pri tem se davki in prispevki obračunajo glede na stopnjo davkov in prispevkov v času izplačila po 6. odstavku 352. člena ZDavP-2, davčna obremenitev pa je odvisna tudi od osebnih razmer zavezanca, ki se spreminjajo. Zaradi tega bi bilo dejansko nepravilno, če bi sodba sodišča prve stopnje navajala konkretne zneske davkov in prispevkov ,

ki jih mora tožena stranka za tožnika obračunati in vplačati.

V okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe ugotovilo zneske prikrajšanj, kot jih je izvedenec izračunal v dopolnitvi izvedeniškega mnenja z dne 20. 4. 2010, tožniku pa prisodilo znesek, kot kot jih je le ta postavil z modificiranim tožbenim zahtevkom z dne 20. 5. 2010. Pri tem pa je prišlo do očitne diskrepance v zneskih prikrajšanj pri bruto plači za mesece april 2005 (ugotovljeno prikrajšanje bruto 690,62 EUR, prisojenih 727,14 EUR), maj 2005 (ugotovljeno prikrajšanje bruto 292,99 EUR, prisojenih 311,01 EUR,). Zato je sodišče druge stopnje v tem delu pritožbi tožene stranke delno ugodilo ter navedene zneske, ki presegajo razlike, kot jih je ugotovil izvedenec, ustrezno znižalo.

Pritožba ni utemeljena v delu, v katerem uveljavlja prekoračitev tožbenega zahtevka glede odškodnine zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja oziroma nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Bistveno je, da je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna obračunati bruto znesek, kot ga uveljavlja pritožba, tožniku pa izplačati neto znesek. Ker pa iz izreka ne izhaja, da je tožena stranka dolžna od bruto zneska odvesti davke in prispevke, temveč le prispevke, kar je očitno tožena stranka razumela kot prekoračitev zahtevka, je sodišče druge stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava odločilo tako, kot to izhaja iz izreka te sodbe. Od bruto zneska odškodnine je namreč tožena stranka dolžna obračunati in odvesti akontacijo dohodnine (37. člen člen ZDoh-2) ter tudi prispevke (3. člen ZPSV).

Delovnopravno predstavlja pavšalna odškodnina „sui generis“ institut delovnega prava, ki ga lahko prosto dogovarjajo in samostojno oblikujejo stranke kolektivne pogodbe, namen pa je preprečevati nezakonita ravnanja delodajalcev pri ugotavljanju presežkov delavcev oziroma prenehanjih delovnih razmerij (glej sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 92/2001 z dne 12. 2. 2002. Iz tega razloga se pravila o odškodninski odgovornosti pri tem institutu ne uporabljajo. Za odločitev o tem, ali delavcu gre pravica do pogodbene kazni zaradi prenehanja delovnega razmerja, je pomembno, ali je bila taka pravica predvidena v predpisih, ki so veljali v trenutku prenehanja delovnega razmerja. V konkretnem primeru je tožniku delovno razmerje nezakonito prenehalo na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 6. 2005, kar je bilo pravnomočno ugotovljeno v sodnem postopku. V tem obdobju je veljala Splošna kolektivna pogodba za gospodarske dejavnosti iz leta 1997, po kateri je znašala pogodbena kazen najmanj tri povprečne plače delavca v zadnjih treh mesecih dela, kot je bilo tožniku tudi pravilno prisojeno.

Drugo pa je vprašanje, kdaj delavec lahko zahteva plačilo pogodbene kazni. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v sodbah opr. št. VIII Ips 232/99 z dne 18. 4. 2000 in opr. št. VIII Ips 237/2005 z dne 20. 12. 2005 in številnih drugih, navedlo, da je pogoj za izplačilo pravnomočna odločba o nezakonitem prenehanju delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je kot nesporno ugotovilo, da je postala sodba na podlagi pripoznave Delovnega sodišča v Mariboru, oddelek v Murski Soboti, opr. št. Pd 255/2005 z dne 12. 9. 2005 pravnomočna dne 30. 9. 2005, tožniku pa je na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 6. 2005 delovno razmerje prenehalo naslednji dan, 30. 6. 2005. Odločba o nezakonitem prenehanju delovnega razmerja je torej postala pravnomočna in v tem trenutku je bil izpolnjen pogoj iz 28. člena SKPgd in je torej tožnik lahko zahteval plačilo pogodbene kazni.

Če je dolžnik v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice tudi zamudne obresti (378. člen Obligacijskega zakonika – OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji). V 28. členu SKPgd ni določen rok za izplačilo pogodbene kazni v primeru nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, zato je bila tožena stranka ob upoštevanju določbe 299. člena OZ v zamudi od vložitve tožbe, saj tožnik ni dokazal, da bi predhodno toženo stranko opomnil na plačilo pogodbene kazni, zato je prišla tožene stranka v zamudo šele z vložitvijo tožbe dne 2. 7. 2009. Po določbi 2. odstavka 299. člena OZ dolžnik pride v zamudo, če rok za izpolnitev ni določen, ko upnik ustno ali pisno z izvensodnim opominom ali začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega naj izpolni svojo obveznost. Tožena stranka je tako prišla tako v zamudo šele z dnem 2. 7. 2009. Ker je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku priznalo zakonske zamudne obresti od neto zneska pogodbene kazni od 2. 7. 2006 dalje do plačila, je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo v tem delu, glede teka zakonskih zamudnih obresti spremenilo tako, da je tožniku priznalo zakonske zamudne obresti od 2. 7. 2009 dalje do plačila, višji obrestni zahtevek, za čas od 2. 7. 2006 do 1. 7. 2009 pa zavrnilo, za kar je imelo podlago v 5. odstavku 358. člena ZPP.

Tožena stranka nadalje utemeljeno izpodbija odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. Ker je tožnik s tožbo postavil zahtevek za plačilo 12.550,25 EUR, bi moralo sodišče prve nagrado za postopek odmerjati od tega zneska, ne pa od utesnjenega tožbenega zahtevka po dveh delnih umikih v višini 7.003,24 EUR. Glede na navedeno znaša uspeh tožnika v zvezi z nagrado za postopek po tar. št. 3100 do 55,36 %. V takem deležu je v skladu z 154. členom ZPP upravičen do povrnitve stroškov postopka oziroma je tožena stranka upravičena do nagrade v deležu 44,64 %.

Kot bo obrazloženo v nadaljevanju, pri presoji pritožbe tožnika, Zakon o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/2008 - ZOdvT) izhaja iz načela ena nagrada za postopek in ena nagrada za narok (prim. Predlog Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT) - prva obravnava EPA - 1930 - IV, Poročevalec DZ, št. 28/2008). Zato je mogoče nagrado za postopek in narok odmeriti le od prvotnega tožbenega zahtevka (razen npr. pri nagradi za narok, če je bil tožbeni zahtevek delno umaknjen pred prvim narokom, kot je to v obravnavani zadevi). Po prej veljavni Odvetniški tarifi je bilo treba uspeh določati ob upoštevanju delnih umikov in delnih uspehov, v kolikor je med postopkom prišlo do takšnih procesnih situacij, vendar po ZOdvT pri nagradi za postopek in nagradi za narok ni več pravne podlage. Pripravljalne vloge in pristopi na narok niso (več) posebej nagrajevani, temveč se nagrada odmeri le enkrat za vse vloge (postopek) in enkrat za vse naroke, zato se upošteva le prvotni znesek vrednosti spora. Le pri materialnih stroških, ki so vezani na posamezni narok (npr. stroški prihoda strank, njihovih pooblaščencev) je možno ugotavljati delni uspeh v postopku v smislu 154. člena ZPP glede na vsakokratni narok oziroma na vsakokratno vrednost spora in stroške prisoditi ob upoštevanju delnih uspehov glede na to vrednost spornega predmeta.

Tožena stranka je pravilno priglasila nagrado za odgovor na tožbo (pravilno postopek) v višini 443,30 EUR (341 EUR x 1,3), 20 EUR materialnih stroškov in 20 % DDV. Drugih stroškov, razen stroškov ftc. v znesku 10,60 EUR, tožena stranka ni priglasila. Glede navedenega zneska ni upravičena do povračila stroškov, saj je že zajet v pavšalnem znesku 20 EUR, ki ga je sodišče druge stopnje priznalo, tako da njeni pravdni stroški znašajo 555,96 EUR, ob upoštevanju uspeha 248,18 EUR.

O celotnem znesku stroškov bo odločeno v nadaljevanju obrazložitve, pri obrazložitvi pritožbe tožnika.

K pritožbi tožnika: Tožnik ni upravičen do nagrade za preizkus pravnega sredstva (tar. št. 2100), saj gre za izvensodne storitve. V tem delu torej pritožba ni utemeljena.

Nadalje pa tožnik pravilno opozarja, da bi moralo sodišče prve stopnje odmeriti nagrado za postopek od prvotne vrednosti spora, zato je upravičen do nagrade za postopek v znesku 443,30 EUR in ne 347,10 EUR, kot mu je priznalo sodišča prve stopnje. Ker pa jih je priglasil le 409,50 EUR, mu stroški za postopek pripadajo do višine tega zneska, ob upoštevanju uspeha 55,36 % skupaj 226,69 EUR. Ker je deloma utesnil tožbeni zahtevek s pripravljalno vlogo z dne 23. 10. 2009, torej še pred prvim narokom (nova vrednost spora znaša 8.019,29 EUR), je upravičen do (ene) nagrade za narok v znesku 349,20 EUR (291 EUR x 1,2) - ob upoštevanju uspeha 87,32 %, skupaj torej 304,92 EUR. Pripadajo mu tudi stroški kilometrine za prihod pooblaščenca na naroke dne 3. 11. 2009, 1. 12. 2009 in 9. 3. 2010 v znesku 133,20 EUR. Ob upoštevanju uspeha na vrednost spora 8.019,29 EUR, ki znaša 87,32 %, je upravičen do kilometrine v znesku 116,31 EUR, ter do 20 EUR materialnih stroškov. Utemeljeno tudi opozarja, da mu sodišče ni priznalo stroškov za plačilo takse, ki jih je prijavil (list. št. 7, ftc nakazila) in opredelil po višini – 423,00 EUR- glede na uspeh 234,17 EUR. Sodišče druge stopnje je zato na novo odmerilo stroške tožnika, zaradi pritožbe tožene stranke tudi z upoštevanjem njegovega, le delnega uspeha v pravdi, česar sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Stroške za izvedenca v znesku 634,80 EUR mu je priznalo v celoti, ker so bili nujno potrebni za postopek. Tožnik je po odločitvi sodišča druge stopnje upravičen do stroškov postopka v znesku 1.536,89 EUR.

Po pobotanju je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v znesku 1.288,71 EUR.

Stranki sta le deloma uspeli s pritožbama, pri čemer se končni uspeh v postopku ni spremenil za nobeno od njiju (bruto znesek prisojenih terjatev je ostal nespremenjen). Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka, v skladu s 1. odstavkom 165. člena ZPP, v zvezi s 154. členom ZPP.

Odgovor tožeče stranke na pritožbo tožene stranke ni v ničemer pripomogel k boljši razjasnitvi stvari, zato tožeča stranka sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo, v skladu z določilom 2. odstavka 165. člena, v povezavi s 155. členom ZPP.