Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo svojo odločitev, da je predpostavka za veljavnost pogodbe sposobnost razumeti pomen svoje poslovne volje in sposobnost razumeti pravne posledice, ki jih takšna izjava poslovne volje povzroči. Glede na podano mnenje izvedenke psihiatrinje, tožnik spornega dne ni bil sposoben razumeti pomena svojih dejanj in imeti v oblasti svoje ravnanje ter oblikovati in izraziti pravno upoštevno voljo. Razsodnost fizične osebe je pogoj za njeno poslovno sposobnost, to pa je veljavno izražanje posebne volje, ki je bilo ob podpisu sporazuma po mnenju izvedenke "nično". Zato je podana ničnost sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi, ki nima pravnih učinkov. Zaradi navedenega je potrebno vzpostaviti stanje, ki je obstajalo pred sklenitvijo sporazuma in je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da tožniku pripada reintegracija in reparacijski zahtevki iz delovnega razmerja.

Izrek

I. Pritožba zoper sklep o imenovanju izvedenke s področja psihiatrije z dne 4. 4. 2016 se zavrže. II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

III. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je razsodilo, da je sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi, sklenjen s tožnikom in toženo stranko z dne 24. 2. 2014 ničen (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnika v roku 8 dni prijaviti v obvezna socialna zavarovanja od 1. 3. 2014 dalje ter mu od 1. 3. 2014 do 30. 3. 2014 izplačati nadomestilo plače zaradi nezmožnosti za delo zaradi bolezni, od 31. 3. 2014 do pravnomočnosti te sodbe pa nadomestilo plače, kot če bi delal, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek (izplačilo nadomestila plače od pravnomočnosti sodbe do pridobitve delovne zmožnosti oziroma do ugotovitve njegove trajne delovne nezmožnosti) je sodišče zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni povrniti potrebne stroške tožnika, in sicer tožniku v znesku 615,50 EUR in na račun Delovnega sodišča v Kopru, št. ..., v znesku 2.526,69 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka). Dne 4. 4. 2016 pa je s sklepom postavilo izvedenko s področja psihiatrije A.A. 2. Tožena stranka vlaga pritožbo in navaja, da sodbo izpodbija v celoti iz vseh pritožbenih razlogov in sicer bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, tožbeni zahtevek tožnika pa v celoti zavrne, tožniku pa naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku odločilo, da je sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi ničen, ter posledično odločilo o reintegracijskem in reparacijskem zahtevku. Tožena stranka ocenjuje, da je navedena odločitev napačna. Sodišče v ponovljenem postopku ni upoštevalo pravice do enakega varstva v postopku v skladu z 22. členom Ustave RS ter je kršilo drugi odstavek 14. člena Ustave RS glede kontradiktornosti postopka. Sodišče je enostransko odločalo samo glede dokazov tožeče stranke, ni pa omogočilo toženi stranki varstvo njenih pravic, spoštovanje njenih pravic glede procesnih dejanj, ki bi vplivale na njene pravice in interese (imenovanje novega izvedenca psihiatrične stroke), še zlasti, ker je tožena stranka opozorila sodišče na nasprotna izvedeniška mnenja tako izvedenke dr. A.A., dr. med. kot tudi dr. B.B., dr. med. (čeprav navedenega izvedeniškega mnenja sodišče v ponovljenem postopku ni upoštevalo). Tožena stranka je po prejemu sodbe pritožbenega sodišča navedla, da se ne strinja z morebitnim imenovanjem novega izvedenca, saj se je tudi izvedenec B.B. v dopisu dne 10. 2. 2016 kot tudi v naknadnem dopisu z dne 16. 3. 2016 opredelil, da ne vidi težav v zvezi z zdravstvenim stanjem tožnika, čeprav je izvedenec vseskozi bil zaposlen na kliniki C. v D., vendar je vseskozi delal na Centru E., kjer pa se tožeča stranka nikoli ni zdravila (tožnik se je namreč zdravil v Centru F., kjer pa izvedenec ni delal že več kot 40 let). Na podlagi navedenega je tožena stranka izrecno izjavila, da se ne strinja z imenovanjem novega izvedenca, kajti izvedenec je svoje delo korektno opravil in tudi pregledal vse potrebne listine v skladu s sklepom sodišča, kar pa za izvedenko prof. A.A. ni mogoče reči. Stranki sta se imensko strinjali s postavitvijo izvedenca. Pritožbeno sodišče je sodišču prve stopnje naložilo, da se mora izvedenec B.B. opredeliti glede dodatnega funkcioniranja tožnika v stresnih situacijah, kar je podpis sporazuma z dne 24. 2. 2014 po mnenju sodišča tudi bil. Sodišče prve stopnje je kljub temu dne 4. 4. 2016 sprejelo sklep, da se predlogu tožeče stranke po imenovanju drugega izvedenca ugodi. Zoper navedeni sklep ni bila možna posebna pritožba, zato se tožena stranka pritožuje tudi zoper sklep. Sodišče se je sklicevalo tudi na podobno zadevo ESČP v zadevi Korošec proti Sloveniji št. 77212/2012 z dne 8. 10. 2015, ki pa po oceni tožene stranke ni primerljiva s konkretno zadevo. Ne gre spregledati dejstva, da je strošek za prvotnega izvedenca morala založiti tožena stranka, kakor tudi, da je B.B. opravil osebni pregled tožnika 11. 9. 2014, torej samo 7 mesecev po podpisu sporazuma, nova izvedenka pa celo dve leti po podpisu sporazuma, kar je bistveno za presojo sposobnosti tožene stranke, razumeti pomen svojih dejanj in imeti v oblasti svoje ravnanje ter oblikovati in izraziti pravno upoštevno voljo. Sodišče je storilo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka in sicer iz drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je zavrnilo predlog tožene stranke po imenovanju novega izvedenca, ki bi opravil korektno svoje delo. S tem je bila toženi stranki onemogočena enakost pred sodiščem in kršitev 22. člena Ustave RS, kot tudi kršitev drugega odstavka 14. člena Ustave RS glede kontradiktornosti. Mnenje izvedenke je popolnoma v nasprotju z vsemi dosedaj podanimi izvidi psihiatrov, ki so tožnika zdravili, kot tudi v nasprotju z mnenjem invalidske komisije glede odločbe z dne 2. 7. 2013, kot tudi v nasprotju z mnenjem invalidske komisije za odločbo ZPIZ z dne 17. 4. 2015. Tožena stranka je opozorila na ugotovitve glede zdravstvenega stanja tožnika dveh lečečih psihiatrov in sicer dr. G.G., dr. H.H., pri čemer je dr. A.A. navedla, da je pri tožniku podana že razvita Parkinsonova bolezen, ki pa nikoli ni bila diagnosticirana. Izvedenka ne bi ugotovila znakov Parkinsonove bolezni, v kolikor je ne bi sestra tožnika predložila dodatnih dokumentov. Kolegica dr. H.H. (lečeča psihiatrinja tožnika) ob pregledu tožnika ni mogla ugotoviti zdravstvenega stanja ("ker ni specializirana za prepoznavo nevroloških obolenj"). Tožena stranka je podala pripombe na izvedeniško mnenje, pri čemer meni, da ne glede na mnenje Komisije za fakultetna vprašanja izvedenka ni imela pristojnosti, da ugotavlja Parkinsonovo bolezen, saj je Komisija za fakultetna izvedeniška mnenja izrecno navedla, da tudi v kolikor izvedenec specialist psihiater ugotovi Parkinsonovo bolezen, še ne pomeni, da gre za Parkinsonovo bolezen. Sodišče je pojasnilo, da je izvedenka ugotovila razlog nerazsodnosti tožnika izključno v njegovi bolezni. Zdravstvenega stanja tožnika po dveh letih ni bilo možno ugotavljati. Izvedenec B.B., ki je izrecno navedel, da je tožnika pregledal 11. 9. 2014, je navedel, da gre za konverzivno disocialno motnjo s psihogenetskimi simptomi brez organskega ozadja. Ugotavljanje stanja tožnika ne more biti podvrženo kasnejšim listinskim izvidom, ki se prilagajo v sodni spis, brez vednosti tožene stranke oziroma po vložitvi tožbe in prvega naroka. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Tožnik podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožene stranke. Navaja, da prvotni dokazni postopek v resnici sploh ni dal odgovora na vprašanje, kakšno bolezen, ki vpliva na njegovo psihično stanje ima tožnik, kakšen je vpliv oziroma posledica tožnikove bolezni na odločanje v stresnih situacijah in ali se lahko dogajanje, kadar gre za kritičen dan ob podpisovanju sporazuma opisuje tožnik, šteje za dogajanje, v katerem nastopijo posledice tožnikove bolezni. Tako se je tudi pri psiholoških pregledih tožnika dne 21. 1. 2014 in 30. 1. 2014 (torej cca. mesec dni pred spornim podpisom izpodbijanega sporazuma), ugotavljalo, da tožnik ni zmožen za pridobitno delo in brez izboljšanja tudi pozneje ne bo. Izvedensko mnenje dr. B.B., podano v prvem postopku, je bilo zato popolno negiranje s strani zdravnikov ugotovljenim zdravstvenim stanjem tožnika. Tožnik je prepričan, da je izvedenka dr. A.A. po preučitvi relevantne zdravstvene dokumentacije in celovitem pregledu tožnika (pregled tožnika pri dr. A.A. je trajal cca. 1 uro in pol, pri dr. B.B. pa okoli pol ure) z izvedenskim mnenjem v ponovljenem postopku zdravstvene težave tožnika pravilno diagnosticirala. Ob tem je izvedenka tudi pojasnila (psihiatrično dopolnilno izvedeniško mnenje z dne 4. 6. 2016), da njene ugotovitve ne "teptajo" ugotovitev tožnikove lečeče psihiatrinje dr. H.H., temveč ugotovitve o regresivnem vedenju o disociativni in nevrotični simptomatiki tožnika, podkrepijo z določitvijo vzroka za navedena stanja. Tako je izpodbijana sodba pravilna in zakonita. Izvedeniško mnenje dr. A.A. je tako tudi v koherentnosti z drugimi zdravniškimi izvidi in ugotovitvami ter strokovnimi stališči tožnikove lečeče psihiatrinje dr. H.H. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

4. Pritožba zoper izpodbijani del sodbe ni utemeljena, pritožba zoper sklep pa ni dovoljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem delu ter sklep o postavitvi izvedenca v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. in 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) in po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo bistvenih kršitev pravil postopka na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, prav tako je po pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče pa je pritožbo zoper sklep o postavitvi novega izvedenca zavrglo.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v prvotnem postopku izdalo sodbo, s katero je tožbeni zahtevek tožnika, da je sporazum o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi med tožnikom in toženo stranko ničen ter posledično zahtevke za reintegracijo in reparacijo, kar je tožnik uveljavljal s primarnim tožbenim zahtevkom zavrnilo. Prav tako je sodišče prve stopnje zavrnilo podredni tožbeni zahtevek, da je sporazum o prenehanju veljavne pogodbe o zaposlitvi med tožnikom in toženo stranko neveljaven in se razveljavi, posledično pa zavrnilo tudi reintegracijske in reparacijske zahtevke. Višje delovno in socialno sodišče je v zadevi Pdp 662/2015 z dne 14. 1. 2016 (sodba sodišča prve stopnje 26. 3. 2015) pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ob navedenem je zavzelo stališča, da načeloma velja prepoved prejšnje dokazne ocene, kot je sprejelo stališče Vrhovno sodišče RS v zadevi II Ips 202/2013 z dne 11. 12. 2014. Prav tako je navedlo, da iz pravice do enakega varstva pravic v postopku iz 22. člena Ustave RS, ki je poseben izraz pravice do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS izhaja tudi zahteva po kontradiktornem postopku. V njem mora biti vsaki stranki dana možnost, da predstavi svoja stališča tako glede dejanske kot pravne podlage spora, da predlaga dokaze ter se izjavi o navedbah nasprotne stranke in o rezultatih dokazovanja pod pogoji, ki je ne postavljajo v neenakopraven položaj nasproti drugi stranki. Navedena ustavna določba terja od sodišča, da mora postopek voditi ob spoštovanju temeljne zahteve po enakopravnosti in procesnem ravnotežju strank ter spoštovanju njihove pravice, da se branijo z vsemi procesnimi dejanji, ki lahko vplivajo na njihove pravice in interese. Ta zahteva temelji na spoštovanju človekove osebnosti in dostojanstva, saj zagotavlja vsakomur možnost izjaviti se v postopku, ki zadeva njegove pravice in interese in tako preprečuje, da bi postal le predmet postopka. Po drugi strani pa pravica do izvedbe dokaza ni neomejena in sodišče lahko dokazni predlog zavrne, če ima zato sprejemljive (ustavno dopustne) razloge. Pritožbeno sodišče je tudi sodišču prve stopnje naložilo, da se izvedenec psihiatrične stroke prim. B.B., dr. med. dodatno izjasni glede funkcioniranja tožnika v stresnih situacijah, kar je podpis sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi dne 24. 2. 2014 nedvomno bil. Ob navedenem je pritožbeno sodišče tudi navedlo, da je sodišče prve stopnje izdalo sklep z dne 14. 5. 2015, v katerem je odločilo, da se kliniki C. D. povrnejo stroški - nadomestilo plače za izvedenca dr. B.B., hkrati pa iz izvedeniškega mnenja izhaja, da se je tožnik zdravil tudi v kliniki C. v D. (na primer izvedeniško mnenje na strani 8, 11, 15 v dveh točkah, stran 16, ...). Pritožbeno sodišče je sodišču prve stopnje naložilo, da z izvedencem psihiatrične stroke razčisti, ali je morda zaposlen v isti zdravstveni ustanovi, kjer se je med drugim zdravil tožnik in v kolikor bo ugotovljeno, da gre za isti pravni subjekt, bo moralo sodišče v izogib morebitnemu konfliktu interesov oziroma zaradi videza nepristranskosti imenovati drugega izvedenca psihiatrične stroke, ki ni zdravil tožnika in tudi ni zaposlen v isti ustanovi, kjer se je tožnik zdravil. 7. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku dne 4. 4. 2016 izdalo sklep o postavitvi nove izvedenke s področja psihiatrije dr. A.A., kar tožena stranka tudi izpodbija s pritožbo. Zoper navedeni sklep skladno z določbo 255. člena ZPP ni pritožbe.

8. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku razsodilo, da je sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi ničen in posledično odločilo tudi o reintegraciji in izplačilu nadomestila plače, pri čemer je višji tožbeni zahtevek (izplačilo nadomestila plače od pravnomočnosti sodbe do pridobitve delovne zmožnosti oziroma do ugotovitve njegove trajne delovne nezmožnosti) zavrnilo.

9. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče izvedlo dokaze s prečitanjem listinske dokumentacije, ki sta jo predložili tožnik in tožena stranka, vpogledalo v listinsko dokumentacijo pod prilogami C, imenovalo sodno izvedenko psihiatrične stroke, izr. prof. dr. A.A., dr. med., ki je podala svoj izvid in mnenje, dopolnilno mnenje izvedenke ter zaslišalo izvedenko na naroku, prebralo pojasnilo Komisije za fakultetna mnenja z dne 8. 7. 2009 (pravilno: z dne 8. 7. 2016, - list. št. 299), v soglasju s strankami prebralo izpovedi G.G. in I.I. iz postopka Pd 79/2014, prebralo izjavo mag. H.H., dr. med., zaslišalo tožnika in priče J.J. - tožnikovo mamo, K.K. - nekdanjega strokovnega sodelavca za varstvo pri toženi stranki in L.L. - tožnikovega osebnega zdravnika.

10. Glede na podane pritožbene ugovore tožene stranke pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sodišče ni dolžno postaviti novega izvedenca v primeru, ko le-ta poda mnenje, s katerim se stranka ne strinja, kar je bilo sicer podano v konkretnem postopku. Sodišče pa je imenovalo drugega izvedenca, upoštevaje pri tem dopis izvedenca prim. B.B., dr. med., ki je navedel, da je še zaposlen v kliniki C. in da sporoča, da bo tam zaposlen do predvidoma aprila 2017. Ob navedenem ves čas dela v Centru E., ki se nahaja na M. v D. in je nekaj časa že tudi predstojnik tega centra, to pa pomeni, da v Centru F. ne dela že več kot 40 let, pri čemer tožnika ni nikoli zdravil in tudi ne videl pred pregledom za izdelavo izvedeniškega mnenja. Kot je zabeleženo v osnovnem mnenju z dne 11. 9. 2014 je bil gospod N.N. enkrat hospitaliziran v Centru F., O. in sicer od 30. 9. do 6. 10. 2005, ambulantno pa se je zdravil v Centru P. na kliniki v D., R., pri čemer so pogledali podatke v letu 2004 in je bil pri njih pregledan dvakrat, devetkrat v letu 2005 in trikrat v letu 2006, pri čemer se takrat z njim ni srečal. 11. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno postavilo drugega izvedenca psihiatrične stroke in sicer dr. A.A., tako da pritožba zoper sklep o postavitvi novega izvedenca psihiatrične stroke ni utemeljena. Sodni izvedenec je namreč strokovni pomočnik sodišča in je pomembno, da je tudi formalno neodvisen ob ugotavljanju odločilnih dejstev, ki jih sodišče ugotavlja. Z navedeno kršitvijo strokovne neodvisnosti izvedenca bi bila podana kršitev določb postopka po prvem odstavku 247. člena ZPP, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP). Kot navedeno je sodni izvedenec strokovni pomočnik sodišča takrat ko je potrebno za razjasnitev kakšnega dejstva strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (250. člen ZPP). Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) je v zadevi Korošec proti Sloveniji št. 77212/12 z dne 8. 10. 2015 poudarilo, da načelo enakosti orožij, ki je eden od elementov širšega koncepta poštenega sojenja (pravice do enakega varstva pravic v postopku iz 22. člena in pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS (Ur. l. RS, št. 33/91 in nadalj.) ter 6. člen Konvencije za človekove pravice, pa sodišču nalaga, da je vsaki stranki dana možnost, da predstavi svoj primer in način, ki je ne postavlja v bistveno slabši položaj kot ga ima nasprotna stranka. ESČP je že večkrat preučevalo vprašanje neodvisnosti izvedencev, postavljenih s strani sodišča (glej na primer sodbi v zadevi Sara Lind Eggortsdóttir proti Islandiji št. 31930/04 z dne 5. 7. 2007 in Placi proti Italiji št. 48754/11 z dne 21. 1. 2014). V teh zadevah je izoblikovala naslednja merila za ugotavljanje neodvisnosti sodnega izvedenca in sicer: (1) narava naloge, zaupanje izvedencem, (2) položaj izvedencev v hierarhiji nasprotne stranke ter (3) njihovo vlogo v postopkih, predvsem težo, ki jo je sodišče pripisalo njihovim mnenjem.

12. Iz predloženega spisa izhaja, da je odločitev sodišča glede ničnosti presoje sporazuma povsem odvisna od mnenja sodnega izvedenca. Ob navedenem pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da je klinika C., O., D. sodišču poslala zahtevek za povračilo nadomestila plače za čas prisotnosti na sodišču z dne 10. 4. 2015 (list. št. 153), kjer je uveljavljala plačilo nadomestila plače za izvedenca dr. B.B. v znesku 103,25 EUR, kar nedvomno pomeni, da je sodni izvedenec zaposlen v kliniki C. v D., torej se je postavilo vprašanje njegovega konflikta interesov oziroma videza nepristranskosti v predmetni zadevi.

13. Pritožba navaja, da je sodišče kršilo tudi drugi odstavek 14. člena Ustave RS glede kontradiktornosti postopka. Če se posamezna stranka ne strinja s stališčem izvedenca, sodišče ni dolžno postaviti drugega izvedenca za ugotovitev določenih dejstev, saj gre za strokovno oceno izvedenca, ne pa za kršitev načela kontradiktornosti, ki po oceni pritožbenega sodišča v predmetni zadevi ni bilo kršeno. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izvedenki s področja psihiatrije dr. A.A. posredovalo tudi vprašanja za izvedenca tožene stranke, pri čemer je izvedenka na posamezna vprašanja jasno in natančno odgovorila in tožnika tudi osebno pregledala dne 22. 4. 2016. Svoje izvedeniško mnenje je podala na podlagi sodnega spisa, tožnikovega zdravstvenega kartona in razpoložljive medicinske dokumentacije in ugotovila, da je pri tožniku po simptomih podana razvita in huda oblika Parkinsonove bolezni, ki se je verjetno začela že vsaj leta 2009 (sporazum o razveljativi pogodbe o zaposlitvi je bil podpisan dne 24. 2. 2014), pri čemer so se nekateri znaki nevrološke prizadetosti kazali že v zgodnjih obdobjih njegovega življenja. Iz podanega mnenja izhaja, da je tožnik povedal, da se ne spomni dogajanj za par let nazaj, pri čemer je povedal, da če je razburjen se začne tresti, ima krče v nogah in križu, tudi po uro, noge mu klecajo, pada. Mogoče sliši tudi glasove, ki vplivajo nanj, sporočila sprejema, da mora delati dobro, pomagati. Izvedenka je tudi ugotovila, da so v ospredju nevrološki simptomi, težave pri izgovorjavi, hudo tresenje, okorelost gibov in izraza na obrazu, hipominija, mišljenje je upočasnjeno. Na podlagi navedenega je podala mnenje, da gre pri tožniku za razvito in hudo obliko Parkinsonove bolezni, zaradi katere pa se do sedaj ni obravnaval pri nevrologih. To bolezen spremljajo številni psihični zapleti, bolezen se začne z večjo okorelostjo, ki počasi narašča, težavami pri gibanju - koraki postanejo kratki in podrsajajoči, ne morejo se obrniti na mestu. Bolezen se ponavadi začne zahrbtno, napreduje počasi. V napredovalnem obdobju bolezni so bolniki zelo odvisni od pomoči svojcev, saj tako rekoč niso več zmožni skrbeti zase. Iz izvedeniškega mnenja tudi izhaja, da je bolezen omejila njegovo funkcioniranje do te mere, da ni mogel opravljati osnovnih življenjskih opravil. Na vprašanje, kako je njegovo psihično stanje vplivalo na njegovo poslovno sposobnost razumevanja oziroma zaznavanja, pa je izvedenka pojasnila, da je "njegova poslovna sposobnost bila nična". Iz predloženega spisa tudi izhaja, da ima tožnik skrbnico (mati, ki ureja njegove zadeve, kar je urejeno tudi preko Centra za socialno delo). Ugotoviti je tudi, da je bila izvedenka tudi zaslišana na glavni obravnavi in ji je tožena stranka lahko postavljala vsa po njeni oceni relevantna vprašanja, na katera je izvedenka odgovarjala.

14. Iz spisa tudi izhaja, da je sodišče prve stopnje glede na ugovore tožene stranke poslalo Združenju izvedencev medicinske stroke, Ljubljana, dopis z dne 24. 6. 2016, s katerim je Združenje izvedencev zaprosilo za pojasnilo (Prošnja za pomoč - pojasnilo), ali izvedenec psihiatrične stroke lahko na podlagi medicinske dokumentacije in osebnega pregleda pacienta, pri katerem predhodno ni bila diagnosticirana ali ugotovljena nevrološka motnja ali bolezen, ugotavlja obstoj nevroloških motenj in ugotovi obstoj nevrološke bolezni, natančneje Parkinsonove bolezni. Hkrati je Združenje izvedencev zaprosilo, da v kolikor izvedenec psihiatrične stroke tega ne more ugotoviti in predstaviti v svojem izvedeniškem mnenju, je združenje zaprosilo, kateri izvedenski organ oziroma kolegij bi najbolj zanesljivo ugotovil obstoj Parkinsonove bolezni in psihiatrične posledice le-te (predvsem svobodno oblikovanje in izražanje svoje volje, razumeti pomen svojih dejanj in imeti v oblasti svoje ravnanje). Komisija za fakultetna izvedenska mnenja je z dopisom z dne 8. 7. 2016 sodišče obvestila, da je za ugotavljanje samih posledic Parkinsonove bolezni na področju psihičnega zdravja povsem usposobljen psihiater, za primer za ugotavljanje demence pri Parkinsonovi bolezni. V primeru, da bi bilo potrebno podrobneje opredeliti vzrok psihičnih težav pa bi bilo mogoče postaviti sočasno izvedenca za področje psihiatrije in nevrologije. Sicer pa bi glede ocene psihičnih posledic, lahko ugotovil tudi psihiater, tako da zadošča mnenje psihiatra.

15. Pritožbeno sodišče glede na pritožbeni ugovor tožene stranke, da ni bil podan predlog za izločitev izvedenca, navaja, da 254. člen ZPP določa, da če je izvid enega ali več izvedencev nejasen, nepopoln ali sam s seboj ali z raziskanimi okoliščinami v nasprotju, te pomanjkljivosti pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem izvedencev (izvedenca), se dokazovanje ponovi z istimi ali drugimi izvedenci. Če se dvom o pravilnosti podanega mnenja ne da odpraviti, se lahko zahteva mnenje drugih izvedencev. Sodišče je verjelo drugi izvedenki psihiatrične stroke, upoštevaje tudi dodatno mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja, da je za ugotavljanje samih posledic Parkinsonove bolezni na področju psihičnega zdravja povsem usposobljen psihiater. Glede na to, da je bilo mnenje psihiatrinje dr. A.A. prepričljivejše in podkrepljene z mnenjem Komisije za fakultetna izvedenska mnenja, je sodišče prve stopnje pravilno oprlo svojo odločitev na ti dve mnenji. Tako tudi ni kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, ki je sicer poseben izraz pravice do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS.

16. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča pravilno obrazložilo svojo odločitev, da je predpostavka za veljavnost pogodbe sposobnost razumeti pomen svoje poslovne volje in sposobnost razumeti pravne posledice, ki jih takšna izjava poslovne volje povzroči. Glede na podano mnenje izvedenke psihiatrinje dr. A.A., pa tožnik dne 24. 4. 2014 ni bil sposoben razumeti pomena svojih dejanj in imeti v oblasti svoje ravnanje ter oblikovati in izraziti pravno upoštevno voljo, pri čemer niti ni pomembno za rešitev zadeve kakšno bolezen ima tožnik (psihiatrična ali nevrološka bolezen). Razsodnost fizične osebe je namreč pogoj za njeno poslovno sposobnost, to pa je veljavno izražanje posebne volje, ki pa je bilo ob podpisu sporazuma po mnenju izvedenke "nično". Glede na navedeno je podana ničnost sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi, ki nima pravnih učinkov. Zaradi navedenega je potrebno vzpostaviti stanje, ki je obstajalo pred sklenitvijo sporazuma in je sodišče tudi pravilno odločilo, da tožniku pripada reintegracija in reparacijski zahtevki iz delovnega razmerja.

17. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zoper sodbo zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP. Pritožbo zoper sklep o postavitvi izvedenke pa je zavrglo, saj 255. člen ZPP določa, da zoper sklep sodišča in 244. in 245. člena ZPP ni pritožbe, torej pritožba ni dovoljena (1. točka 365. člena ZPP).

18. Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka, pri čemer tožena stranka krije svoje stroške postopka, ker gre za spor v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja, ko delodajalec krije svoje stroške postopka, ne glede na uspeh v pravdi, pa tudi sicer tožena stranka s pritožbo ni uspela. Tožnik krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj njegov odgovor na pritožbo ni prispeval k rešitvi zadeve. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.