Jedro

V skladu z upravno sodno prakso je sodna presoja zakonitosti izbire glede pogojev oz. kriterijev, ko gre za profesionalne kriterije, ki niso natančno določeni ali objektivizirani s predpisi ali splošno sprejetimi standardi, zadržana. To pomeni, da sodišče ugotovi nezakonitost le, če je odločiotev očitno nerazumna.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 16. 6. 2016 je bilo odločeno, da se tožnika ne izbere v postopku javnega natečaja za zasedbo uradniškega in položajnega delovnega mesta višji svetovalec v pravosodju (vodja tehnično vzdrževalne službe). Iz obrazložitve izhaja, da se je v postopku javnega natečaja za zasedbo prostega uradniškega in položajnega delovnega mesta višji svetovalec v pravosodju (vodja tehnično vzdrževalne službe) na Okrožnem sodišču v Mariboru, objavljenega na oglasni deski in spletni strani Okrožnega sodišča v Mariboru ter spletni strani Zavoda RS za zaposlovanje dne 6. 4. 2016, prijavil tudi tožnik. Slednji sicer izpolnjuje formalne pogoje natečaja, vendar v izbirnem postopku ni bil izbran, saj je dosegel 30 točk, kar je nižje število točk od izbranega kandidata. V izbirni postopek so se uvrstili vsi kandidati, ki so vložili pravočasne in popolne prijave in, ki so izpolnjevali natečajne pogoje. Natečajna komisija je v izbiren postopku na podlagi osebnega razgovora preverila usposobljenost kandidatov in najprimernejšega kandidata izbrala po metodi točkovanja. Vsak od članov komisije je samostojno ocenil kandidate. Najprimernejši kandidat, ki je bil izbran je dosegel najvišje možno število točk 45. Tožnikovo pritožbo zoper naveden sklep je Vlada Republike Slovenije, Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja (v nadaljevanju Komisija za pritožbe), s sklepom z dne 20. 7. 2016, kot neutemeljeno zavrnila. V obrazložitvi navaja, da se je na podlagi izpolnjevanja natečajnih pogojev za zasedbo obravnavanega delovnega mesta, v izbirni postopek uvrstilo 15 kandidatov, med njimi tudi pritožnik in izbrani kandidat. Ti kandidati so bili povabljeni na osebni razgovor, ki ga je opravila natečajna komisija v sestavi predsednice, podpredsednice in direktorice Okrožnega sodišča v Mariboru.

Tretji odstavek 60. člena Zakona o javnih uslužbencih (v nadaljevanju ZJU) določa, da lahko predstojnik za vodenje izbirnega postopka pooblasti javnega uslužbenca ali imenuje komisijo. Če predstojnik imenuje natečajno komisijo, mora biti član komisije vodja ožje ali širše organizacijske enote, v kateri bo uradnik opravljal delo, kot to določa drugi odstavek 22. člena Uredbe o postopku za zasedbo delovnega mesta v organih državne uprave in v pravosodnih organih (v nadaljevanju Uredba). V skladu s prvim odstavkom 61. člena ZJU se izbira kandidata opravi v izbirnem postopku, v katerem se presoja usposobljenost kandidata za opravljanje nalog na uradniškem delovnem mestu. Pri tem se v skladu z 62. členom ZJU izbere kandidat, ki se je v izbirnem postopku izkazal kot najbolj strokovno usposobljen za uradniško delovno mesto.

S tako določeno metodo (osebni razgovor) in merili, pa je po prepričanju Komisije za pritožbe, vsem kandidatom, ki so izpolnjevali natečajne pogoje, omogočila enak dostop in enake možnosti za izbiro. Dejstvo, da je bil v konkretnem primeru izbran kandidat, ki je na Okrožnem sodišču v Mariboru že zaposlen, pa samo po sebi ne predstavlja nerazumne odločitve organa prve stopnje. Komisija za pritožbe ugotavlja, da pritožnik natečajne komisije s svojo osebno predstavitvijo in odgovori očitno ni prepričal v tolikšni meri, da bi pri vseh določenih problemskih sklopih dosegel najvišje število točk ter se s tem izkazal kot najustreznejši za razpisano delovno mesto. V tej zvezi Komisija za pritožbe še pojasnjuje, da je vsaka ocena do določene mere subjektivna, da pa se Komisija za pritožbe ne more spuščati v samo ocenjevanje natečajne komisije, saj je to strokovno opravilo. Ocenjevanje namreč temelji na predpostavki, da so tisti, ki ocenjujejo kandidate za to strokovno usposobljeni, v konkretnem primeru pa ni razloga, da bi Komisija za pritožbe dvomila v strokovnost članic natečajne komisije. Glede na to, da so bili navedeni problemski sklopi določeni v skladu s citiranimi predpisi in da je ocenjevanje kandidatov kot strokovno opravilo v domeni natečajne komisije, pritožbena navedba o tem, da iz dokumentacije niso razvidni nadaljnji merljivi kriteriji, ni utemeljena. Ni mogoče slediti navedbi tožnika, da je izbrani kandidat neupravičeno prejel najvišje število točk, tudi ne navedbi, da ima sam več ustreznih delovnih izkušen, zaradi česar naj bi tudi poznal celotno področje razpisanega delovnega mesta.

Tožnik se z izpodbijanim sklepom ne strinja in ga s tožbo v upravnem sporu izpodbija, v skladu z določilom 65. člena ZJU. Tožnik predlaga, da se ugotovi, da je tožena stranka z diskriminatornim ravnanjem pri izbiri kandidata v postopku izbire za zasedbo uradniškega in položajnega delovnega mesta višji svetovalec v pravosodju, nedovoljeno posegla v človekovo pravico in temeljno svoboščino tožnika, zato je izpodbijani sklep nezakoniti. Prepričan je, da je bila v postopku izbire kršena njegova temeljna človekova pravica enake dostopnosti do vsakega delovnega mesta pod enakimi pogoji, v posledici tega so bile v postopku javnega natečaja oz. izbirnega postopka storjene bistvene kršitve postopka v smislu 4. točke prvega odstavka 65. člena ZJU. Tožnik tako meni, da natečajna komisija pri izbiri kriterijev in meril za ocenjevanje kandidatov ni ravnala v skladu z zakonom in podzakonskimi predpisi.

Tožnik navaja, da je izkoristil pravico do vpogleda gradiva izbirnega postopka, in sicer vse podatke, ki jih je izbrani kandidat navedel v prijavi in v ocenjevalne liste izbranega kandidata, kot tudi svoje ocenjevalne liste. Zahteval je še vpogled v interni akt organa, ki bi natančno definiral kriterije in merila za ocenjevanje kandidatov, predvsem pa kriterije, ki natančno določajo metodo merljivosti izbranih kriterijev. Po pojasnilu odgovorne osebe za kadrovske zadeve, s takšnim internim aktom tožena stranka ne razpolaga. Ker je bil izbrani kandidat, ki je sicer že zaposlen na Okrožnem sodišču v Mariboru, ocenjen od vseh treh ocenjevalcev, v vseh treh problemskih sklopih z najvišjimi možnimi ocenami, med vsemi kandidati, med katerimi je bil tudi tožnik, slednji pa z bistveno nižjimi, je bil tožnik mnenja, da je v tem izbirnem postopku prišlo do posredne diskriminacije pri ocenjevanju kandidatov in s tem posledično do bistvenih kršitev postopka javnega natečaja oz. izbirnega postopka. Tožnik je vložil pritožbo na Komisijo za pritožbe zoper sklep o neizbiri in svojo pritožbo utemeljil, da je iz listin, ki jih je vpogledal, razvidno, da izbrani kandidat nima ustrezne strokovne usposobljenosti na podlagi njegovih delovnih izkušenj za razpisano delovno mesto, kar posledično pomeni, da ne more dovolj dobro in v celoti poznati področja dela za razpisano delovno mesto. Prav tako nima ustreznih delovnih izkušenj z vodenjem skupine, saj iz njegovega življenjepisa ni razvidno, da je kadarkoli bil razporejen na položajno delovno mesto, kjer bi si zahtevane delovne izkušnje in kompetence lahko pridobil. V kolikor bi to bil, potem bi Okrožno sodišče v Mariboru lahko po zakonu izbiro kandidatov reševalo že z internim razpisom. Iz opisa del in nalog, ki jih je na Okrožnem sodišču v Mariboru opravljal izbrani kandidat, je razvidno, da le deloma sodijo v delokrog, ki jih zahteva razpisano delovno mesto vodje tehnično vzdrževalne službe. Nikakor pa v celoti ne zajemajo zahtevanih del in nalog razpisanega delovnega mesta. Izbrani kandidat namreč nima nobenih delovnih izkušenj s planiranjem, izvajanjem in nadziranjem vzdrževalnih del, kar so zagotovo naloge, ki so primarnega pomena za razpisano delovno mesto. Tožnik nadalje navaja, da je izbrani kandidat prejel neupravičeno najvišje število točk, ker na podlagi dosedanjih delovnih izkušenj ne more v celoti tako dobro poznati področja dela, ki je predmet izbirnega postopka. Tožnik meni, da je šlo za pristransko ocenjevanje pri dveh problemskih sklopih, med tem, ko je pri ocenjevanju zadnjega problemskega sklopa šlo za povsem subjektivno ocenjevaje, ker ocenjevalci niso kvalificirano ocenjevali kompetenc in niso imeli merljivih kriterijev, ki bi omogočali objektivno oceno, ampak so ocenjevali zgolj na podlagi subjektivnega mnenja.

Tožnik v tožbi tudi navaja, da Ustava RS v 49. členu ureja pravico svobode dela, ki med drugim določa, da je vsakemu pod enakimi pogoji dostopno vsako delovno mesto. Slednje je specialna pravica glede na splošno pravico do enakosti pred zakonom po 14. členu Ustave RS. Izrecno diskriminacijo pri zaposlovanju prepoveduje tudi Konvencija mednarodne organizacije dela št. 111 o diskriminaciji pri zaposlovanju in poklicih (v nadaljevanju Konvencija). Konvencija šteje za prepovedano diskriminacijo vsako razlikovanje, izključitev ali dajanje prednosti, ki temelji na rasi, barvi, spolu, veri, političnem prepričanju, nacionalnem in socialnem poreklu, ki izniči ali ogroža enake možnosti ali postopek pri zaposlovanju ali poklicih, kot tudi vsako drugo razlikovanje, izključitev ali dajanje prednosti z namenom, da se izničijo ali ogrozijo enake možnosti pri zaposlovanju ali poklicih. Navedeno nadalje utemeljuje v svojih pripravljalnih vlogah.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo in pripravljalnih vlogah vztraja pri izpodbijani odločitvi. Povzema razloge in materialno pravno podlago za izdano odločitev in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporen sklep Okrožnega sodišča v Mariboru, s katerim tožnik ni bil izbran v izbirnem postopku za zasedbo uradniškega in položajnega delovnega mesta višji svetovalec v pravosodju (vodja tehnično vzdrževalne službe).

Sodišče ugotavlja, da je obrazložitev izpodbijanega sklepa skopa. Iz nje je mogoče razbrati le splošen opis poteka izbirnega postopka, sklep pa tudi nima nobenih pojasnil o odločilnih dejstvih. Te pa je mogoče razbrati iz sklepa Komisije za pritožbe, s katerim je le-ta odločila o pritožbi tožnika. Komisija za pritožbe, je s sklepom pritožbo tožnika zavrnila in v obrazložitvi podrobneje pojasnila sam potek izbirnega postopka ter razloge, ki so bili odločilni za izbiro izbranega kandidata in ne tožnika. S tem je obrazložitev izpodbijanega sklepa dopolnila in odpravila omenjene pomanjkljivosti, za kar ima podlago v 251. členu Zakona o upravnem postopku (ZUP).

Po presoji sodišča je odločitev obeh upravnih organov pravilna in zakonita ter izpodbijani sklep sprejet po pravilnem postopku. Sodišče soglaša z razlogi, ki jih je ob zavrnitvi pritožbe navedla tožena stranka v svoji odločbi ter se nanje v izogib ponavljanju sklicuje tudi v tej sodbi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1).

V obravnavani zadevi je Okrožno sodišče v Mariboru dne 6. 4. 2015 objavilo javni natečaj, ki ga je izvedla natečajna komisija v sestavi predsednice, podpredsednice in direktorice Okrožnega sodišča v Mariboru. Natečajna komisija je v izbirnem postopku na podlagi osebnega razgovora preverila strokovno usposobljenost kandidatov in najprimernejšega kandidata izbrala po metodi točkovanja. Vsak član komisije je samostojno ocenil kandidate tako, da je preveril strokovno usposobljenost na podlagi delovnih izkušenj, poznavanje področja dela in drugo (smisel kandidata za delo v skupini, komunikativnost, zavzetost, pripadnost in splošen vtis) po metodi točkovanja (od 1 do 5 točk), za kar je imela podlago v drugem odstavku 61. člena ZJU oz. tretjem odstavku 22. člena Uredbe. Izbere se kandidat, ki se je v izbirnem postopku izkazal kot najbolj strokovno usposobljen za uradniško delovno mesto (62. člen ZJU).

V zadevi ni sporno, da je tožnik dosegel 30 točk, med tem, ko je izbrani kandidat dosegel vse možne točke, torej 45 točk. Kot je že ugotovila Komisija za pritožbe, tožnik natečajne komisije s svojo osebno predstavitvijo in odgovori očitno ni prepričal v tolikšni meri, da bi pri vseh zakonito določenih problemskih sklopih dosegel najvišje število točk ter se s tem izkazal kot najustreznejši kandidat za razpisano delovno mesto.

Po določbi 65. člena ZJU ima kandidat, ki se je prijavil na javni natečaj, pa ni bil izbran, pravico do pritožbe, če meni da: 1. je bil izbran kandidat, ki ne izpolnjuje natečajnih pogojev; 2. izpolnjuje natečajne pogoje, pa mu ni bila dana možnost sodelovanja v izbirnem postopku; 3. je bil izbran kandidat, ki po merilih izbirnega postopka očitno ni dosegel najboljšega rezultata; 4. je prišlo do bistvenih kršitev postopka javnega natečaja, oziroma izbirnega postopka. O pritožbi neizbranega kandidata odloča Komisija za pritožbe, zoper njeno odločitev pa je dopusten upravni spor.

Sodišče ugotavlja, da tožnik tako v pritožbi kot tudi v tožbi smiselno trdi, da je v izbirnem postopku prišlo do posredne diskriminacije pri ocenjevanju kandidatov in s tem posledično do bistvenih kršitev postopka, torej uveljavlja pritožbeni razlog iz 4. točke 65. člena ZJU, mogoče pa je tudi razumeti, da trdi, da izbran kandidat ni bil najbolje strokovno usposobljen v primerjavi s tožnikom, torej pritožbeni razlog iz 1. točke 65. člena ZJU. Prav tako tožnik meni, da mu je bila v postopku izbire kršena temeljna človekova pravica enake dostopnosti do delovnega mesta.

Tožnik tožbeni ugovor, da je pri izbiri kandidatov prišlo do bistvenih kršitev pravil postopka (4. točka prvega odstavka 65. člena ZJU), utemeljuje tudi s trditvijo, da je bil izbrani kandidat že zaposlen na Okrožnem sodišču v Mariboru in je v izbirnem postopku prišlo do posredne diskriminacije in neenakopravnosti pri ocenjevanju kandidatov. Tožnik meni, da nista objektivno ocenjena kriterija, ki jih je ocenjevala natečajna komisija „zavzetost“ in „pripadnost“, zlasti pa nista vezana na dejanske potrebe in naravo razpisnega uradniškega mesta, temveč sta diskriminatorna. Drugi odstavek 27. člena ZJU namreč določa, da se v postopku javnega natečaja kandidati obravnavajo enakopravno, izbira pa se opravi na podlagi izkazane boljše strokovne usposobljenosti.

Sodišče ugotavlja, da ima natečajna komisija v postopku kadrovanja pri ocenjevanju primernosti kandidatov široko polje proste presoje, kar je tožniku že pojasnila Komisija za pritožbe, v sklepu. Sodišče v zvezi s tem tožbenim očitkom tožeči stranki pojasnjuje, da 49. člen Ustave RS zagotavlja vsakomur pod enakimi pogoji dostopnost do delovnega mesta, ne pa tudi vnaprejšnje pravice, da bo na razpisano delovno mesto izbran.

Skladno z upravno sodno prakso v tovrstnih zadevah je sodna presoja zakonitosti izbire glede pogoja oz. kriterijev, kadar ti niso natančno določeni ali objektivizirani s predpisi ali splošno sprejetimi standardi, ampak gre za profesionalne kriterije, zadržana. Zadržana presoja pa pomeni, da sodišče ugotovi nezakonitost takšni odločbi le, če je odločitev tožene stranke očitno nerazumna1. Dejstvo, da tožnik ni bil izbran na razpisano delovno mesto, po presoji sodišča še ne pomeni, da je bil neenakopravno obravnavan oz. diskriminiran, niti, da je odločitev tožene stranke nerazumna. Zato tudi tožnik s tožbenim ugovorom o diskriminaciji 2 ne more uspeti.

Tožena stranka je strokovno usposobljenost tožnika oz. primernost za razpisan položaj presojala na podlagi dejanskega stanja konkretnega postopka ter je svojo odločitev tudi argumentirala tako, da jo je mogoče preizkusiti in ji očitne nerazumnosti ni mogoče očitati. Pri tem sodišče izpostavlja, da je kandidat tisti, ki mora natečajno komisijo s predloženo dokumentacijo in na opravljenem razgovoru prepričati o svoji primernosti.

Ker torej tožnik ni izkazal, da je bil izpolnjen kateri od pritožbenih razlogov iz 65. člena ZJU ter s tem razlog, ki bi lahko vplival na sprejeto odločitev, je sodišče zaključilo, da tožba ni utemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo.

Sodišče je odločalo na seji, ker so bili dokazi izvedeni in pravilno presojani že v postopku izdaje izpodbijanega akta (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1).

Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1 Sodba Upravnega sodišče RS št. II U 326/13 in št. I U 1760/11 2 Diskriminacija pomeni vsako neupravičeno dejansko ali pravno neenako obravnavanje, razlikovanje, izključevanje ali omejevanje ali opustitev ravnanja zaradi osebnih okoliščin, ki ima za cilj ali posledico oviranje, zmanjšanje ali izničevanje enakopravnega priznavanja, uživanja ali uresničevanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, drugih pravic, pravnih interesov in ugodnosti. Diskriminacija zaradi katere koli osebne okoliščine je prepovedana (4. člen Zakona o varstvu pred diskriminacijo, v nadaljevanju ZVarD).