Jedro

NUSZ je organ odmeril na podlagi podatkov iz uradnih evidenc (kar je v skladu s prej citiranimi zakonskimi določbami), saj mu zakonska ureditev ne nalaga preverjanja površine nepremičnin oziroma ugotavljanja njihove dejanske rabe na kakšen drug način. Da naj bi bili podatki v REN morebiti napačni, tožnik konkretizirano ne trdi, saj ne navede, kolikšna naj bi bila površina predmetnih nepremičnin oziroma njihova dejanska raba.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se odločba Ministrstva za finance št. DT 499-13-674/2020-4 z dne 31. 3. 2021 odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je v ponovljenem postopku tožniku odmeril nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča na območju Občine Trbovlje za leto 2019 (v nadaljevanju NUSZ) za stanovanjske in poslovne prostore na naslovu ... v višini 845,00 EUR. Ker je tožnik po prvotni odločbi v celoti poravnal obveznost v znesku 1690,00 EUR, je odločil še, da bo tožniku preplačilo v višini 845,00 EUR vrnjeno z zamudnimi obrestmi. Odmera NUSZ temelji na Zakonu o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), Zakonu o stavbnih zemljiščih, Odloku o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Trbovlje (Uradni vestnik Zasavja št. 6/00, 6/04 in 12/08, v nadaljevanju Odlok) in Sklepu o določitvi vrednosti točke za izračun NUSZ v Občini Trbovlje, ki znaša 0,0093 EUR.

2. Drugostopenjski organ je tožnikovi pritožbi delno ugodil tako, da je znesek skupnih obveznosti iz prvostopenjske odločbe v višini 845,00 EUR nadomestil z zneskom 842,20 EUR, v preostalem pa pritožbo zavrnil. V obrazložitvi je navedel, da je na podlagi vpogleda v register nepremičnin (v nadaljevanju REN) in mnenja Občine Trbovlje z dne 29. 6. 2020 ugotovil, da si tožnik z A. A. deli lastništvo objekta na naslovu ... in da se mu zato NUSZ odmeri v deležu ½. Preveril je kvadraturo objektov in njihovo dejansko rabo. Ugotovil je, da je prvostopenjski organ za nepremičnini ID stavbe 000 in ID stavbe 111 odmeril NUSZ od nepravilne površine, ker bi moral od neto tlorisne površine odšteti površino odprtih prostorov, od katerih se NUSZ ne odmerja. Zato je v tem delu pritožbi ugodil. V zvezi z vrednostjo točke je pojasnil, da se je skladno z odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-313/13-86 z dne 21. 3. 2014 pri predmetni odmeri NUSZ za leto 2019 uporabila vrednost točke v višini 0,0093 EUR, ki je veljala na dan 31. 12. 2013 in je bila določena s Sklepom o vrednosti točke za izračun NUSZ, objavljenim v Uradnem vestniku Zasavja št. 32/13, ter se od leta 2013 dalje ni spremenila.

3. Tožnik se s tako odmero NUSZ ne strinja. V tožbi navaja, da toženka ni obrazložila, kako je upoštevala lastništvo predmetnih nepremičnin in na kakšni podlagi ter od kje je črpala podatke. Prav tako ni obrazložila, kako je prišla do kvadrature posameznega dela stavbe, kako je površino dejansko izračunala, niti ne, kako je ugotavljala namen uporabe ter zakaj vse šteje kot poslovni prostor (dejanska raba: prehrambeni gostinski obrat) z upoštevanjem 370 točk. V letu 2019 je upoštevala drugačne namene stavbe, kot v letu 2018, in ni jasno, zakaj takšna sprememba namena stavbe, ko del stavbe št. 3 ni poslovni prostor. Ni jasno, na kakšni osnovi je toženka prišla do podatka o kvadraturi poslovnih prostorov za leto 2019, ob siceršnjih previsokih podatkih za stanovanjske prostore. Toženka vsako leto upošteva drugačne podatke, kljub temu da se stavba več let ni spreminjala. Tožnik se ne strinja tudi z višino točke. Višino točke določa občinski svet, ne da bi bili predhodno izdelani kakšni kriteriji oziroma omejitve, in ni jasno, na kakšni podlagi in z upoštevanjem katerih okoliščin je določil vrednost točke. Vrednost točke, ki naj bi bila določena s sklepom iz leta 2017 in naj bi se uporabljala v letu 2019, ni z ničemer utemeljena, sklep tudi nima obrazložitve. Gre za netransparentno, arbitrarno in diskrecijsko odločanje. Sklep je nezakonit in neustaven. Poleg tega toženka tudi ni pravilno ugotovila zneska preplačila, saj znaša preplačilo 847,80 EUR in ne 845,00 EUR. Predlaga, naj sodišče prvostopenjsko odločbo v delu, v katerem je bila pritožba zavrnjena, in drugostopenjsko odločbo odpravi. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, vztraja pri razlogih iz izpodbijanih odločb in sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

5. Tožba je utemeljena.

6. V času izdaje izpodbijane odločbe je bila obveznost plačila NUSZ določena v VI. poglavju Zakona o stavbnih zemljiščih (v nadaljevanju ZSZ/84), ki se je v tem delu uporabljal v skladu s prvo alinejo prvega odstavka 56. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (v nadaljevanju ZSZ/97) in v skladu s 5. točko prvega odstavka 179. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1), s tem da je ta zakon v 180. členu določil še, da se nadomestilo odmerja samo za tista stavbna zemljišča, ki jih kot taka določa zakon, ki ureja graditev objektov. V tem smislu je ZGO-1 v določbah 218. člena (med drugim) natančneje opredelil zazidana in nezazidana stavbna zemljišča, za katera se lahko odmeri NUSZ, v določbah 218.c člena pa (med drugim) pridobivanje podatkov za odmero nadomestila za uporabo zazidanega stavbnega zemljišča. 7. Po drugem odstavku 60. člena ZSZ/84 se NUSZ plačuje od stanovanjske oziroma poslovne površine. Po prvem odstavku 218.c člena ZGO-1 mora občina za namene nadomestila za uporabo zazidanega stavbnega zemljišča uporabiti podatke, ki so vpisani v kataster stavb kot katastrski ali registrski podatki v skladu s predpisi, ki urejajo evidentiranje nepremičnin, lahko pa uporabi tudi podatke katastra stavb, ki so prevzeti iz drugih evidenc.

8. V obravnavani zadevi je organ glede površine in dejanske rabe obravnavanih nepremičnin upošteval podatke, ki izhajajo iz REN. S temi podatki in mnenjem Občine Trbovlje z dne 29. 6. 2020 je pred izdajo drugostopenjske odločbe seznanil tožnika in mu dal možnost izjave. Zato niso utemeljene tožbene navedbe, da ni jasno, od kod je organ črpal podatke o površinah in dejanski rabi nepremičnin oziroma, kako je izračunal njihovo površino in ugotavljal namen uporabe nepremičnin.

9. NUSZ je organ torej odmeril na podlagi podatkov iz uradnih evidenc (kar je v skladu s prej citiranimi zakonskimi določbami), saj mu zakonska ureditev ne nalaga preverjanja površine nepremičnin oziroma ugotavljanja njihove dejanske rabe na kakšen drug način.1 Da naj bi bili podatki v REN morebiti napačni, tožnik konkretizirano ne trdi, saj ne navede, kolikšna naj bi bila površina predmetnih nepremičnin oziroma njihova dejanska raba. Prav tako ne navaja, da bi v skladu s tretjim odstavkom 218. c člena ZGO-1 pri pristojni geodetski upravi predlagal vpis novih ali spremenjenih podatkov. V skladu s sodno prakso Vrhovnega sodišča RS v zadevah X Ips 6/2020 z dne 10. 6. 2020 in I Up 80/2020 z dne 16. 9. 2020 lahko sicer stranka tudi v upravnem postopku, kakršen je obravnavani, dokazuje tej evidenci nasprotna dejstva, ki jih davčni organ presodi po načelu proste presoje dokazov. Vendar tožnik v tem primeru takih dejstev ni izkazal. Tožnikove navedbe, da je organ v letu 2018 pri odmeri NUSZ upošteval drugačne podatke in da se stavbe niso spreminjale, pa so za obravnavno zadevo nepomembne, saj je bilo v tej zadevi NUSZ odmerjeno izključno na podlagi podatkov iz uradnih evidenc, torej v skladu s prej navedenimi zakonskimi določbami. Površina oziroma dejanska raba nepremičnin, upoštevana pri odmeri NUSZ za predhodno leto (2018), pa na pravilnost izpodbijane odmere NUSZ za leto 2019 ne more vplivati.

10. Po 62. členu ZSZ/84 je zavezanec za plačilo NUSZ neposredni uporabnik zemljišča oziroma stavbe ali dela stavbe (imetnik pravice razpolaganja oziroma lastnik, najemnik stanovanja oziroma poslovnega prostora, imetnik stanovanjske pravice). To pomeni, da je zavezanec za plačilo obravnavane dajatve, ki se plačuje za uporabo stavbnega zemljišča, neposredni uporabnik tega zemljišča, ali pa – kadar gre za zazidano stavbno zemljišče – neposredni uporabnik stavbe ali dela stavbe, ki na takem zemljišču stoji.2

11. Tožnik trdi, da organ, glede na to, da mu je odmeril polovico zneska NUSZ, kot je bil odmerjen s prvotno odločbo, ni obrazložil lastništva nepremičnin, na kakšni podlagi ga je upošteval in kje je črpal podatke o lastništvu obravnavanih nepremičnin. Navedeno pa ne drži. 12. Toženka je v drugostopenjski odločbi namreč pojasnila, da je Občina Trbovlje v svojem mnenju z dne 29. 6. 2020 navedla, da je prišlo v letu 2019 zaradi dedovanja do spremembe lastništva obravnavanih nepremičnin tako, da si tožnik in A. A. delita lastništvo objekta na naslovu ... in da naj se zato tožniku odmeri NUSZ v deležu ½. S tem je tožnika pred izdajo drugostopenjske odločbe tudi seznanila, vendar tožnik ni podal nobenih konkretnih navedb in ni predložil dokazil glede lastniškega dela obravnavanih nepremičnin oziroma svojega deleža odmere NUSZ. Prav tako tožnik ne trdi, da naj ne bi bil lastnik obravnavanih nepremičnin oziroma, da naj ne bi uporabljal predmetnih objektov na naslovu ... Iz tega sledi, da je upoštevaje prej citirani 62. člen ZSZ/84 dolžan plačati nadomestilo za njihovo uporabo, pri čemer mu je organ glede na podatke, ki jih je posredovala občina, odmeril NUSZ v deležu ½. Zakon o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) namreč v 404. členu nalaga, da pristojni organ NUSZ odmeri upoštevaje podatke, ki jih prejme od občine.

13. V zvezi z vrednostjo točke za izračun NUSZ je drugostopenjski organ pojasnil, da se je v obravnavani zadevi ob upoštevanju odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-313/13-86 z dne 21. 3. 2014 uporabila vrednost točke v višini 0,0093 EUR, ki je bila določena s Sklepom o vrednosti točke za izračun NUSZ, objavljenim v Uradnem vestniku Zasavja št. 32/2013, in ki je veljala na dan 31. 12. 2013. Glede na to tožbene navedbe o nezakonitosti in neustavnosti sklepa o vrednosti točke iz leta 2017 niso relevantne, ker v obravnavani zadevi vrednost točke in posledično odmera NUSZ temelji na Sklepu o vrednosti točke za izračun NUSZ, ki je bil sprejet in objavljen v letu 2013, in ne v letu 2017. Poleg tega so tožnikove trditve o nezakonitosti in neustavnosti sklepa ter s tem Odloka3 ostale na splošni ravni, kar sodišču niti ne daje podlage za njihovo podrobnejšo vsebinsko presojo.

14. Ima pa tožnik prav, da drugostopenjski organ ni (pravilno) ugotovil zneska preplačila. Pravilno je sicer odločil, da se tožniku v obravnavani zadevi NUSZ odmeri v višini 842,20 EUR, vendar pa je ob upoštevanju med strankama nespornega dejstva, da je tožnik po prvotni odločbi v celoti poravnal obveznost v višini 1690,00 EUR, in da je drugostopenjski organ spremenil znesek NUSZ, kot ga je odmeril prvostopenjski organ, izostala njegova odločitev glede višine preplačila skupaj z zamudnimi obrestmi.

15. Zato je sodišče na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izpodbijano drugostopenjsko odločbo zaradi vsebinske povezanosti izreka v celoti odpravilo in zadevo vrnilo drugostopenjskemu organu v ponoven postopek. V ponovnem postopku mora organ, kateremu se zadeva v skladu s tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1 vrača, odločiti tudi o znesku preplačila skupaj z zamudnimi obrestmi. Pri ponovnem odločanju je vezan na stališča sodišča iz te sodbe (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

16. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker je bilo že na podlagi tožbe in upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi, v upravnem sporu pa tudi ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

17. Sodišče je odločilo po sodnici posameznici na podlagi sklepa tega sodišča I U 741/2021 z dne 11. 5. 2023. 18. Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in drugem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov v upravnem sporu. Ker je tožnika v postopku zastopal odvetnik, zadeva pa je bila rešena brez naroka, se mu priznajo stroški v znesku 285,00 EUR, povečano za 22 % DDV, skupaj torej 347,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od priznanih stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 290. člena Obligacijskega zakonika – OZ).

1 Glej tudi npr. sodbo tega sodišča I U 2654/2017 z dne 18. 4. 2019. 2 Primerjaj tudi s sodbo tega sodišča I U 2437/2017 z dne 4. 12. 2018. 3 Spremembo oziroma dopolnitev Odloka predstavlja vsakoletni sklep o vrednosti točke, ki ga na podlagi prvega odstavka 6. člena Odloka sprejme občinski svet.