Jedro

Pri tožnici še ni podana invalidnost, ker je pri njej potrebno dodatno diagnostično in terapevtsko obravnavanje. Ker tožničino zdravljenje še ni zaključeno, njen tožbeni zahtevek, da se jo razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in se ji prizna pravica do sorazmernega dela invalidske pokojnine, ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 30. 5. 2012 in št. ... z dne 28. 9. 2011 ter, da se jo razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in se ji prizna pravica do sorazmernega dela invalidske pokojnine. Obenem je odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter tožbenemu zahtevku ugodi in toženi stranki naloži plačilo pravdnih in pritožbenih stroškov. Najprej graja postopek naslovnega sodišča glede vročanja izpodbijane sodbe. Sodišče je sodbo vročilo tožnici na njen naslov v Nemčiji, pri čemer sodba ni bila vročena pooblaščencu, ki tožnico zastopa in ki je sodišču za zastopanje predložil ustrezno pooblastilo. Ne glede na navedeno pomanjkljivost, tožnica pravočasno v pritožbenem roku vlaga pritožbo. Ne strinja se z dopolnilnim mnenjem invalidske komisije, saj ne odraža njenega zdravstvenega stanja in ugotovitev dolgotrajnega zdravljenja s strani nemških inštitucij in zdravnikov. Glede na dejstvo, da mnenje ignorira ugotovitve nemških inštitucij in njihovih zdravnikov, se pri tožnici poraja dvom v nepristrano obravnavanje njenega zdravstvenega stanja s strani invalidske komisije. Komisija je organ toženca, ki dela pod njenim okriljem in pod njenim vplivom, ki ima sicer legitimen interes, da tožnica s svojim zahtevkom ne uspe, vendar se ta interes ne more širiti čez meje dopustne tolerance in na račun ignoriranja dejanskega stanja, ki je pri tožnici izkazano s številnimi izvidi nemških zdravnikov. Graja neustrezno sestavo komisije pri izdelavi dopolnilnega mnenja, saj bi v sestavi moral sodelovati specialist ortoped, ki je edini pristojen za presojo zdravstvenega stanja tožnice v zvezi s težavami s hrbtenico, pa je kljub temu mnenje podala komisija, v kateri ni sodeloval ortoped, temveč specialistka fiziatrinja. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, saj meni, da je sicer res, da navedene pomanjkljivosti ne vplivajo na verodostojnost mnenja, so pa gotovo vplivale na strokovnost in na oceno tožničinega zdravstvenega stanja, ki je povezano z boleznijo hrbtenice. Za oceno in ugotavljanje stanja v zvezi s tem pa je pristojen le in izključno specialist ortoped, ki edini lahko ob ugotovljenih diagnozah bolezni hrbtenice ustrezno s posebno doktrino ortopedije, ugotovi dejansko stanje in poda ustrezno mnenje. V prid temu govori tudi dejstvo, da je v komisiji prve stopnje sodeloval ortoped, ki je drugače ocenil zahtevek tožnice in njeno delovno zmožnost, ki ga je pozneje invalidska komisija druge stopnje spremenila. Za tožnico ni sprejemljivo dejstvo, da se komisija ni opredelila do številnih izvidov o njenem zdravstvenem stanju in izsledki nemških zdravnikov, ki njeno stanje ocenjujejo povsem drugače. Njihova ocena temelji na dolgotrajnem zdravljenju tožnice v nemških bolnišnicah, pri čemer je zadnje zdravljenje v kliničnem centru trajalo skoraj 6 mesecev, kjer so ugotovili, da je pri njej podana 70 % invalidnost in so sami predlagali, da se tožnica upokoji, ker na noben način ni pričakovati, da se bo tudi z nadaljnjim zdravljenjem njeno zdravstveno stanje izboljšalo. Invalidska komisija pa navedeno zdravstveno dokumentacijo enostavno spregleda in se do nje ne opredeli, kot tudi ne obrazloži, zakaj navedene dokumentacije ne bi bilo možno upoštevati. Predloženih številnih izvidov nemških zdravnikov ni možno spregledati. Ne razume, da so slovenski zdravniki in invalidska komisija prezrli ugotovitve nemških zdravnikov, ki pri njej ugotavljajo 70 % invalidnost in posebej izpostavljajo dejstvo, da nobeno zdravljenje ne bo prispevalo k izboljšanju tega stanja. Nemški ortoped sicer svetuje manjšo operacijo hrbtenice, vendar le zaradi zmanjšanja bolečin, nikakor pa ne zaradi tega, ker bi to prispevalo k izboljšanju njenega zdravstvenega stanja. Do tega se ne opredeljuje tudi izpodbijana sodba, čeprav gre za pomembno okoliščino. Ob nespornih različnih mnenjih komisije prve in druge stopnje, bi sodišče moralo bolj skrbno in natančno ugotoviti dejansko stanje in se tudi ustrezno opredeliti do izvidov in ugotovitev nemških zdravnikov. Pri takšnih razhajanjih posebne stroke, bi moralo prvostopno sodišče ugoditi predlogu tožnice ter zahtevati dodatno mnenje komisije, v kateri bi moral biti tudi specialist ortoped. K pritožbi tožnica prilaga novejšo zdravstveno dokumentacijo nemških zdravnikov. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno odločilo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, niti do očitanih kršitev in tudi nepravilno vročanje sodbe tožnici, ki je imela pooblaščenca, zanjo ni imelo negativnih posledic.

Sodišče prve stopnje je v tem sporu v skladu z določbo 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju: ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 30. 5. 2012 v zvezi s prvostopno odločbo opr. št. ... z dne 28. 9. 2011 ter presojalo utemeljenost tožničinega tožbenega zahtevka glede razvrstitve v I. kategorijo invalidnosti ter posledično priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine.

Pravna podlaga za odločitev je podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-1). Ta v 60. členu določa, da je invalidnost po tem zakonu podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oz. ohranitev delovnega mesta oz. za poklicno napredovanje.

Za ugotovitev invalidnosti je torej pomembno, ali je zdravljenje oz. medicinska rehabilitacija pri zavarovancu končana. Za ugotavljanje invalidnosti so pogoji izpolnjeni šele tedaj, ko se sprememb v zdravstvenem stanju ne more več odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in gre za dokončno stanje.

Pravico do invalidske pokojnine pa glede na 67. člen ZPIZ-1 pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost prve kategorije, zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost druge kategorije in ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, le-ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let in zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost druge ali tretje kategorije, ki mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev oz. prerazporeditev, ker je dopolnil 63 let starosti (moški) oz. 61 let starosti (ženska). Ta določba določa zavarovance oz. upravičence, ki na podlagi invalidnosti, ugotovljene po 60. členu Zakona oz. enega izmed stanj, določenih v 2. odstavku 60. člena ZPIZ-1, lahko pridobijo pravico do invalidske pokojnine.

Takšnega stanja sodišče prve stopnje pri tožnici ni ugotovilo, ker pri njej zdravljenje še ni zaključeno in posledično glede na 1. odstavek 60. člena ZPIZ-1, invalidnosti še ni mogoče ugotoviti.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta takšni mnenji podali invalidski komisiji druge stopnje v predsodnem postopku in enako v sodnem postopku invalidska komisija druge stopnje v dopolnilnem mnenju. Ta je v sestavi specialistke fiziatrinje in specialista psihiatrije na podlagi proučitve medicinske in delovne dokumentacije ter tudi na podlagi osebnega pregleda tožnice menila, da so pri tožnici potrebni nadaljnje zdravljenje ali ukrepi medicinske rehabilitacije, ki lahko vplivajo na spremembe v zdravstvenem stanju. Komisija je ob osebnem pregledu pri tožnici ugotovila bolečinski sindrom ledvene hrbtenice z levostransko lumboishalgično bolečino s hipestezijo v levem spodnjem udu. Pri pregledu so bili gibi velikih sklepov spodnjih udov ohranjeni, s tem, da je pri pregledu tožnica zadrževala gibe zaradi bolečin. V predelu vratne hrbtenice in zgornjih udov ni bilo ugotovljenih pomembnih funkcionalnih motenj. Razen tega je bil pri tožnici ugotovljen še zvišan krvni tlak s potrebno dodatno diagnostično in terapevtsko obravnavo, med tem ko je v psihičnem statusu izstopala depresivna simptomatika. Invalidska komisija druge stopnje je ugotovila, da tožnica prejema ustrezna zdravljenja, s katerimi bo še nadaljevala in ni končano. Na podlagi izvida ortopeda z dne 11. 9. 2012 pa je ugotovila, da obstaja indikacija za minimalno invazivno operativno terapijo, ki utegne bistveno zmanjšati bolečino in posledično izboljšati funkcijo LS hrbtenice.

Na podlagi takšnega mnenja in dokumentacije je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da so pri tožnici sicer prisotne številne zdravstvene težave, da pa je pri njej potrebno dodatno diagnostično in terapevtsko obravnavanje. Sodišče prve stopnje je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča z izvedenimi dokazi dovolj razčistilo dejansko stanje tako, da ni bilo potrebno izvajanje dokazov še z dodatno predložitvijo zadeve invalidski komisiji druge stopnje, v kateri bi sodeloval specialist ortoped. V sestavi invalidske komisije druge stopnje je res sodelovala specialistka fiziatrinja, vendar zgolj to dejstvo še ne more vzbujati objektivnega dvoma v verodostojnost podanega mnenja, čemur pritrjuje tudi pritožba.

Pritožba se neutemeljeno sklicuje na to, da je takšna sestava senata vplivala na strokovnost in na oceno tožničinega zdravstvenega stanja, ki je povezano z boleznijo hrbtenice, konkretno pa ne navaja, katero stanje hrbtenice ni bilo pravilno ocenjeno oz. bi bilo ocenjeno drugače. Nadalje je neutemeljen pavšalni očitek, da se komisija ni opredelila do številnih izvidov in izsledkov nemških zdravnikov. Prav tako pa ne drži, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tega, da nemški zdravniki ugotavljajo, da je pri tožnici podana 70 % invalidnost. Sodišče prve stopnje je izrecno in pravilno poudarilo, da dejstvo, da je nemški nosilec zavarovanja tožnici priznal invalidsko pokojnino, ne more vplivati na odločitev v Sloveniji. Pri tem je poudarilo, da je bila tožnici priznana le začasna invalidska pokojnina in je sedaj podaljšana še za nadaljnji dve leti. Sodišče in enako izvedenski organi, so dolžni upoštevati veljavne predpise in v okviru teh ugotavljati dejansko stanje ter presojati obstoj invalidnosti. Pri tem niso vezani na morebitne drugačne odločitve v drugi državi, konkretno v Nemčiji, saj že to, da pri tožnici specialisti ugotavljajo 70 % invalidnost, kaže na to, da gre za povsem drugačen sistem, kot je določen in je urejen v ZPIZ-1 ter v določbi 60. člena ter v nadaljnjih določbah, relevantnih za odločitev.

Pritožba neutemeljeno pavšalno očita, da invalidske komisije kot izvedenski organi toženca z namenom, da z zahtevkom ne uspe, tožnico in njeno zdravstveno stanje obravnavajo pristransko, pri tem pa ne navaja nobenega konkretnega razloga, zaradi katerega bi obstajal dvom v objektivno podano mnenje. Nasprotno pa je invalidska komisija druge stopnje konkretno navedla, kakšno zdravstveno stanje je ugotovila pri tožnici na podlagi ne samo medicinske dokumentacije, ampak tudi po opravljenem osebnem pregledu. Tem ugotovitvam pritožba ne ugovarja in ne navaja drugačnega stanja. Novejša dokumentacija, ki jo tožnica prilaga pritožbi pa ne samo, da predstavlja novoto v smislu 337. člena ZPP, pač pa je tudi sodišče prve stopnje, kolikor bi bila predložena v postopku pred sodiščem prve stopnje, ne bi moglo upoštevati. Skladno z določbo 63. člena v zvezi z 81. členom ZDSS-1 namreč v tem postopku sodišče presoja pravilnost in zakonitost izpodbijanih odločb in to na podlagi dejanskega stanja do dokončne odločbe, v konkretnem primeru je to do 30. 5. 2012. Novejša dokumentacija je lahko edino stvar novega postopka pri tožencu.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo v skladu z določbo 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter o stroških pritožbe v skladu z določbo 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP odločilo, da jih tožnica trpi sama, saj s pritožbo ni uspela.